Kakšen je pa vaš odnos do partnerja
Pri vzpostavljanju oz. graditvi partnerskega odnosa, lahko celotno gradnjo razdelimo na dve obdobji: na obdobje, ko partnerja fizično živita ločeno, torej vsak v svojem bivališču in obdobje ko živita v istem bivališču in se odločita graditi partnerski odnos skupaj z družinskim. V mnogih primerih sta to tudi obdobji pred in po poroki.
S tem v zvezi obstaja tudi naslednja misel: ženska pričakuje, da se bo z začetkom skupnega bivanja oz. po poroki partner spremenil (spremenil naj bi svoje navade, mogoče tudi značaj), vendar pa on ostane v istih kolesnicah, po katerih se je vozil do poroke in so dobro utrjene (in mu predstavljajo neko mero varnosti); moški pa pričakuje, da se partnerka ne bo spremenila, vendar pa se ona spremeni (očitno svojim kolesnicam ne zaupa dovolj, posledično ne tudi svoji varnosti in jo gre iskat k partnerju). O tem, zakaj dejansko do tega tudi pride, sedaj ne bomo razglabljali, saj to ni namen tega članka.
Vprašanje, ki nas zanima pa je: kakšen je naš odnos do partnerja, ne glede na to ali spremeni svoje navade, značaj oz. odnos do.. nekaterih stvari ali pa ne. V pogovorih vedno znova poslušamo kaj vse partner dela in česa ne, pa bi moral, zato da bi izkazoval nek spoštljiv, prijazen, ljubeč … odnos do svoje partnerke oz. do svojega partnerja. Roko na srce: od slišanega nekatera dejanja res ne sodijo v gradnjo prijetnega in sproščenega partnerskega odnosa.
Kljub vsemu pa se je potrebno vprašati: kakšen je naš prispevek pri tem, zakaj se nam to dogaja, kakšno izkušnjo naj bi pri, ob tem pridobil itd.?
Vsakdo, ki skrbi za svoj osebni (duhovni) razvoj je že spoznal, da človek lahko spreminja samo samega sebe in to velja tudi v partnerskem odnosu.
Zato, da bo življenje prijetnejše, da bo partnerski odnos zgrajen na trdnih temeljih in nadgrajen z zidovi, ki bodo pobarvani v mavričnih barvah, na okenskih policah pa bodo cvetele rože spoštovanja, sprejemanja, razumevanja, sočutja, zaupanja in vsega ostalega kar je potrebno za ljubeč in trden partnerski odnos, se je potrebno najprej vprašati kakšen je moj odnos do samega sebe v partnerskem odnosu?
Pri tem raziskovanju samega sebe je odločilno vprašanje: katera so moja pričakovanja, želje, ki naj bi se mi izpolnile v partnerskem odnosu? Dejstvo je, da je partner v danem trenutku takšen kot je (z vsemi svojimi navadami in razvadami). To dejstvo oz. trenutno stanje, in s tem tudi partnerja, je potrebno (brezpogojno) sprejeti, medtem pa za vse moteče stvari, ki jih zaznamo ob partnerjevem delovanju oz. aktivnostih, pogledati vase in raziskati naš odnos do teh (motečih) stvari. Ko to preverimo in poiščemo odgovore na zastavljena vprašanja, nam ostanejo tri možne odločitve:
1. da sprejmemo stanje takšno kot je in, če je potrebno, spremenimo svoj odnos do moteče stvari ter po potrebi tudi samega sebe,
2. če nam prva rešitev ne uspe ali pa nam ni po godu, se pogovorimo s partnerjem o moteči stvari. V tem primeru gre predvsem za to, da je žogica o pripravljenosti spreminjanja svoje navade na partnerjevi strani. Obstaja tudi možnost, da vsak od partnerjev po malem spremeni svojo navado in s tem dosežeta kompromis (vendar pa se je pri tem potrebno zavedati, da nikoli, ampak res nikoli ne pomislimo, kaj da bi šele partnerju rekli (očitali), da smo kompromis sprejeli zaradi njega.
3. zadnja odločitev pa je, da svojo življenjsko pot nadaljujemo brez dotičnega partnerja.
POZOR!
Če se boste odločilo za tretjo možnost, boste ob graditvi naslednjega partnerskega odnosa začeli približno tam, kjer ste končali prejšnjega. Zavedajte se, da na življenjski poti osebne in/ali duhovne rasti stopnic, razredov ne morete preskakovati. Življenje ne dovoli. Življenje želi imeti trdne temelje in trdno tlakovano pot v osebno svobodo. Kdaj, kje, kako in na kakšen način boste to storili, pa prepušča vaši odločitvi.
Odnos do nadzora in zaupanja
Priznam, da sem si ta trenutek, ko to pišem, prvič v življenju zastavil to vprašanje. In priznam, da opredelitve varnosti ta trenutek ne poznam. Upam, da jo bo kdo izmed bralcev. Res je, da varnost vsi pojmujemo, razumemo, da smo pred nečem varni. Toda, pred kom smo sploh lahko varni ali pa drugače, zakaj bi pred kom morali biti varni. Pustimo to za drugo priložnost. Ostanimo pri varnosti, kot da nismo nič razmišljali o vprašanju kaj je varnost.
In kaj vse smo pripravljeni storiti za varnost? Najprej in najbolj znana oblika “zavarovanja” oz. iskanje varnosti je zavarovanje pri zavarovalnicah. Zavarujemo vse kar je možno: od našega življenja, avta, nepremičnine vse do osebnih stvari. Okoli hiš gradimo neke zidove in ograje, vhodna vrata so protivlomna, protipožarna in ne vem kaj še vse. Nekje pa sem prebral misel, da so najbolj zaprta vrata tista, ki so odprta. V zvezi s tem mi je še smešna a resnična misel, ki jo je zapisal Rene Egli v knjigi Načelo LOL2A. Takole pravi: “Če se verujoči bojijo in sklepajo zavarovanja, to ne pomeni nič drugega kot: Zaupanje v boga (tu je mišljen bog v religijskem smislu) je dobro, a zavarovanje je še boljše.”
Skratka, da se bomo počutili varne, je potrebno imeti dogajanja, ki se vrstijo v naši bližnji in daljni okolici nekako pod nadzorom. Pa če ostanemo bolj skromni in se z okoljem ne ukvarjamo preveč, temveč pozornost preusmerimo na tiso kar se da spreminjati, to je na nas same, vemo da obstaja tudi samonadzor. To pomeni, da poskušamo nadzirati svoje misli, besede in dejanja. Nadziranju z drugo besedo lahko rečemo tudi kontrola. Iz do sedaj napisanega lahko sklepamo naslednje: če se želimo počutiti varne moramo kontrolirati najprej samega sebe, da ne delamo neumnosti (če vzamemo en izraz za vse tisto kar želimo, da se nam ne zgodi, saj če bi se zgodilo, bi bila ogrožena naša varnost), in nato je potrebno kontrolirati še okolico (nikoli se ne ve od kod prihaja nevarnost, ki lahko ogrozi našo varnost).
Se kdaj zalotite v kakršnikoli kontroli: ali sebe ali pa drugih? Čutite napetost, ki je takrat v vas, ko nekaj kontrolirate? Čutite, kako vam odteka energija in ste po končani kontroli popolnoma izčrpani, ožeti? Naporno, a ne? Ja, in če se ni zgodilo nič nepredvidenega, ni bila ogrožena. Če pa se je, pa nismo imeli slabe vesti, da nismo naredili vsega, da bi zaščitili našo varnost. Če dobro pomislimo zakaj izvajamo kontrolo oz. nadzor, bi lahko rekli, da zato, da nebi imeli slabe vesti, če se nam zgodi nekaj nepredvidenega. Iz osebnih izkušenj vam lahko povem naslednje: izzive s katerimi se morate v življenju soočiti, se boste z njimi soočili, pa ne glede na to, kako ali pa na kakšen način boste izvajali kontrolo tako nad sabo kot nad okoljem. In če se že moramo koga bati, potem so to naše misli oz. naša razmišljanja.
In sedaj pristopica v vaše življenje oseba zaradi katere imate srčne težave (to je sicer bolje kot, da bi imeli težave s srcem). Želite zgraditi prijeten in ljubeč partnerski odnos, ki pa med drugim zahteva tudi ZAUPANJE. Ja, seveda, mi obljubimo partnerju popolno zaupanje (kako ne, če pa imamo poleg srčnih težav “zmešano” tudi glavo). Pa se najprej vprašajmo ali popolnoma zaupamo sebi? Smo popolnoma prepričani, da lahko delujemo brez samokontrole? Ja, kakšne stvari že, večina njih pač ne. In v takšnem stanju partnerju obljubimo, da mu popolnoma zaupamo. Pri tem se pa verjetno ne zavedamo, da se zaupanje in kontrola izključujeta. To pomeni: ali kontroliramo ali pa zaupamo. Ko se s partnerjem malo bolj udomačimo se v odnos kaj kmalu pritihotapijo komentarji kot so: kaj boš pa s tem, zakaj pa to delaš tako in ne drugače, to pa ni dobro in še in še v podobnem smislu. Ste prepoznali kontrolo? Partner dela po svojih navadah in mi po svojih. In če nekdo dela drugače kot mi, se že počutimo ogrožene.
In kam pelje kontrola: pelje v napetost oz. nesproščenost, v odtok energije in posledično njeno pomanjkanje, lahko tudi v razne blokade, vsekakor je prisoten tudi stres, vse skupaj pa lahko privede do bolezni, da trdnosti partnerskega odnosa ne omenjam.
In kam pelje zaupanje: pelje v sproščenost, ljubezen, osebno svobodo in potovanje “konča” v brezpogojni ljubezni.
Kaj nam je ljubše verjetno ni dvoma. Ali bomo to tudi dosegli je pa odvisno od sprejetih odločitev vsakega posameznika.
Kaj pomeni živeti Resnico
Resnica. Kaj je pravzaprav Resnica? Je to ena sama, veljavna za celotno vesolje ali je Resnic toliko kot je ljudi?
Prepričan sem, da se da veliko lažje napisati in opisati kaj vse Resnica ni, kot pa to kaj Resnica je. James Allen v knjigi Biblija uspešnosti piše, “Resnica je sama po sebi neizrekljiva in jo lahko samo živimo”.
Kdaj pa lahko Resnico živimo? Brez velikega razpredanja in razpravljanja lahko rečemo, da Resnico lahko živimo le takrat, ko sta naši verbalna in neverbalna komunikaciji usklajeni. Naši verbalna in neverbalna komunikaciji pa sta lahko usklajeni le v enem primeru: ko so usklajene naše misli, naše besede in naša dejanja. Ko pa so usklajene te tri stvari je v nas prisotno popolno zaupanje tako do nas samih kot tudi do vsega kar je okoli nas. Če pa je prisotno popolno zaupanje, pomeni, da smo na življenjski poti, ki je tlakovana s sproščenostjo, ljubeznijo, osebno svobodo in brezpogojna ljubeznijo. Ko si brezpogojna ljubezen in Resnica podata roki, takrat lahko rečemo, da živimo Resnico.
Če poskušamo odgovoriti še na vprašanje ali obstaja ena sama Resnica ali jih je več, bi se odgovor glasil nekako takole: Resnica je ena sama, živimo pa jo lahko na več načinov. Zagotovo pa si vsak posebej na samosvoj način prizadevati priti do tega, da bi živel Resnico.
Eden izmed glavnih pogojev, da stopimo na pot na kateri želimo živeti Resnico, pa je ta, da se zavedamo našega življenja, torej naših misli, besed in dejanj; da se zavedamo, da moramo sprejemati odločitve in tudi posledice naših odločitev. Kdor je negotov in si ne upa sprejeti odločitve o neki stvari, se mora zavedati, da tudi nesprejetje odločitve pomeni, da je sprejel odločitev in hkrati tudi posledico take odločitve. Ker je bila odločitev sprejeta na podlagi negotovosti, dvomov, strahu ali kateregakoli drugega negativnega čustva (in praktično tudi na podlagi nezavedanja o sprejemu odločitve), se bo življenje nadaljevalo v osebnem nezadovoljstvu in daleč stran od Resnice. Ljudje, ki živijo na tak način, se najbolj pritožujejo nad okoljem in krivijo vse okoli sebe za njihovo nesrečno življenje. Po eni strani je takšno razmišljanje (da so drugi krivi za njihovo stanje) celo upravičeno, saj so s svojo neaktivnostjo dali svoje življenje v roke drugih.
Avtor: mag. Mitja Lončar
www.zarek-hc.si
