Kaj ti pomaga dobra služba, če vsak dan vstajaš z odporom do tega, da bi šel v službo? Prav nič dosti, razen tega, da ti prinaša denar. A denar ni vse, kar nam v življenju omogoča, da ga živimo. No, je že res, da nam pomaga, da ga preživimo, a obstajajo stvari, ki so veliko pomembnejše od denarja. Odnos, do samega sebe.
Človek je narejen, da življenje obvladuje z vsemi svojimi močmi na način, ki mu je najbolj blizu. In na ta način, bo življenje živel kakovostno, v miru in brez večjih pretresov. V kolikor pa začne kršiti naravni red stvari, ki mu takšno življenje omogočajo, pa se v njegovem življenju začnejo kopičiti težave. Najprej majhne, takšne nepomembne, pozneje pa postanejo vse večje. In če človek ne ve upravljati sam s sabo, mu bodo le-te prinesle več gorja v njegovo življenje kot denar, ki ga je s svojim delom zaslužil.
Vsak od nas je individum s svojimi lastnimi potrebami in lastnostmi in dobro je, da nase tudi gleda na tak način. Lahko se sicer podreja množičnemu oz. črednemu nagonu množice in počne stvari na takšen način, kot jih drugi, a takšen način ni njegov lastni. Nekaj časa bo sicer delovalo zanj to, kar deluje za druge, a le nekaj časa.
Ker smo si na zunaj zelo podobni, velikokrat predvidevamo, da smo takšni tudi na znotraj. A miselni in čustveni svet znotraj vsakega posameznika sta zelo drugačna. In ravno ta dva sta tista, ki odrejata našo kvaliteto bivanja na zemlji, poleg denarja seveda. V mnogih primerih sta celo bistveno bolj pomembna od denarja, kajti kaj ti pomaga denar, če si brez volje za življenje, do dela, pod nenehnim stresom, brez motivacije za karkoli?
Verjetno nič kaj dosti, razen tega, da domov prinašaš denar in obilico frustracije ter odpora do tega kar moraš v življenju početi. In tukaj ni začetek težav. Ne, tukaj je le njihovo nadaljevanje, saj so se težave pričele mnogo prej kot si to lahko sploh predstavljamo.
Mnogi od nas smo zelo podobni našim staršem v našem ravnanju. Tudi naša čustva so zelo podobna njihovim čustvom. Smejemo se istim stvarem, jezijo nas podobne stvari, videti ne moremo istih težav, motijo nas iste napake… Kako le, da je temu lahko tako?
No, vsi izhajamo iz naših primarnih družin in vsaka primarna družina ima starše. In ti straši so se čustvovanja in načina razmišljanja naučili od svojih staršev. Vam je že kdo povedal, da ste podobni svoji babici ali dedku? Ali pa, da vaši otroci počnejo stvari in čustvujejo na enak način kot vi sami?
Naša primarna nagnjenja do čustvovanja in razmišljanja sicer prihajajo iz naših primarnih družin, a njihove korenine so še dosti bolj globoke. Prihajajo iz daljne preteklosti in so se preko vzgoje prenašale iz naših praprednikov na naše prednike. In Slovenci, Slovenci imamo privzgojen vzorec lažne ponižnosti, klečeplazenja, streženja drugim na škodo sebe, to, da so drugi, ne domačini, močnejši, boljši in da imajo vedno prav.
Globoka rana ima svoj izvor v daljni preteklosti, ko smo se bili prisiljeni odreči svoji svobodi, da smo lahko preživeli. A tu se ne gre toliko za svobodo in preživetje. Ne, tu se gre za predstavo, kaj sta ti besedi pomenili za naše prednike in kakšen odnos so le-ti imeli do njiju. In ko jih naenkrat ni bilo več, svobode in življenja namreč, za katerega so si predstavljali, da je svobodno, se je v njihovih čustvih in mislih pojavila neka druga predstava. Predstava o klečeplazenju, da lahko preživiš in občutku manjvrednosti.
Si predstavljate koliko generacij se je zamenjalo od časa Svaruna in ponosnih slovanskih bojevnikov pa vse do sedaj? Vsaka generacija je nekaj pobrala na svoji poti, tako v čustvih kot v načinu razmišljanja. In vsaka generacija je učila naslednjo koncepte in ideje, ki jih je sama sprejela kot pravilne za svoj način življenja.
Življenje je bilo preprosto težko, kjer si moral garati za tujce, da si lahko preživel. Poleg tega pa si moral še služiti. In to ne na naraven način. Pogostokrat si bil obravnavan kot suženj, kot lastnina. Se še vedno sprašujete zakaj imamo Slovenci takšen odnos do samega sebe? Pa da seveda ne govorim o rivalstvu in podtikanju med sabo.
Mnogokrat so bili naši predniki zaradi strahu primorani, da sprejmejo odločitve, za katere so misli, da so pravilne in da vodijo v preživetje lastnega roda. In predhodnica strahu, čustva, ki se nahajajo pod strahom, pa so bila žalost, da ne morejo živeti svojega življenja na takšen način kot ga hočejo sami. In globoka rana se je poglabljala iz generacije v generacijo. Vedno hujše je bilo, vedno globlje se je rana pogrezala v globino osebnosti naroda. Trpljenje je postajalo vedno bolj nevznosno, vse dokler ni potonilo v globino podzavesti slovencev. A to, da je končalo tam, to ne pomeni, da je to izginilo.
Ne, Slovenci še vedno delujemo iz tega vzorca, ne glede na to kje se nahajamo in le malo je tistih, ki so se uspeli rešiti prirojenega načina čustvovanja in mišljenja. Seveda pa je k tovrstnemu razmišljanju še pripomoglo dejstvo, da je življenje takrat bilo težko in da se je tudi to prenašalo skozi generacije. In seveda, sedaj je življenje težko. Poglejte samo, kakšno je življenje v Sloveniji.
In zakaj? Samo zato, ker skoraj nihče na poti iz preteklosti do sedaj ni vedel kako ravnati sam s sabo, s svojimi čustvi oz. svojimi mislimi. In protagonisti slovenske misli, pesniki, pisatelji, mnenjski vodje, tudi oni so to izražali na način, da je življenje takšno, težko in da je potrebno potrpeti in trpeti.
Breme generacij se je odlagalo. Postajalo je vedno debelejše. Čustva so postajala iz prvinsko ponižnih vedno bolj agresivno ponižna, odnos ljudi s takšnim bremenom pa vedno bolj žalosten, zagrenjen, saj se je zdelo kot, da njihova resnica ni slišana. Jeza.
A kdo pravzaprav ni slišal koga? Čustva so primarna substanca, ki najprej nastane v vsakem posamezniku. In če jo znamo slišati, če jo slišimo, potem jo priznamo in ko to storimo, se čustva pomirijo, prizemljijo in seveda izginejo. Oh, kako preprost recept za »zdravljenje« čustev.
Dolge generacije ljudi so slišale le mnenja svojega uma, kako bi stvari naj bile in seveda mnenja kakšne le-te so. A mnenje ni ne čustvo, ne naša primarna misel o tem kaj pravzaprav je. Ne, to je le neka predstava o tem kako ni naj bilo.
Vsak od nas si namreč lahko naplete zgodbo, si vanjo postavi igralce in vsakega od njih ovekoveči z njim lastnimi lastnostmi. Pa je ta zgodba resnica ali pa le dramska igra, ki se odigrava po vnaprej pripravljenem scenariju, ki izvira iz nekega priučenega ravnanja? No, o tem kako kdo živi svoje življenje ne bom sodil, a iz preteklosti prenašamo mnogo načinov ravnanja in razmišljanja, za katere je vprašljivo, če imajo kaj za opraviti s tem kaj se pravzaprav dogaja.
Vsak od nas namreč dojema svet na svoj način, skozi svoja čustva in način razmišljanja. Pa je ta pravi, čisti, očiščen vse čustvene navlake preteklosti, tudi tega, da je sosed takšen in takšen, tisti, ki vodi pa takšen in takšen ali pa je to le neka zgodbica za lahko noč? No, o tem presodite sami.
Avtor: Tomaž Flegar
www.tomazflegar.si
