Odpri se, da bi lahko prejel

Zmožnost za sprejemanje je nekaj naravnega

Ko smo otroci, sprejemamo, kar nam je dano. Dokler se pri tem ne pojavi motnja, se s tem otrok naravno oblikuje in razvija. Da bi rasli, moramo dobivati hrano. Pozneje, ko odraščamo in se naš um razvija, pa ugotovimo, da nam sprejemanje gotovih stvari pravzaprav škoduje: na primer pokvarjena ali zastrupljena hrana škoduje telesu, sprejemanje starševskega pomanjkanja ljubezni je čustveno škodljivo, umu pa škoduje vsaka indoktrinacija, ki uči sovražnosti. Postopoma uvidevamo, da ni prav koristno sprejemati, karkoli se nam ponuja; od tedaj se v nas poraja modrost razločevanja.

V svetu, v katerem živimo, marsikaj od tega, kar se ponuja, ni uporabno, dostikrat pa nas lahko tudi zastruplja. Ko spoznavamo, da nam lahko to škodi in našo naravno sposobnost sprejemanja, se lahko začnemo zapirati. Skupaj s končnim in odločilnim spoznanjem, da naši starši in naš svet niso tako dobronamerni, kot smo jih videli prej, pride do velikega razočaranja glede našega nedolžnega odpiranja in zaupanja.

Ko odraščamo, izkusimo, da nas lahko izdajajo in nam lažejo celo naši prijatelji. Pa tudi pri sebi odkrivamo zmožnost laganja našim prijateljem, našim možem in ženam, našim učiteljem in oblastem.

OGLAS

Sporočilo vsega tega je, da ne moremo zaupati, da se ni dobro odpreti; odpiranje je nevarno, lahko privede do bolečine. S tem prepričanjem pa se razvije posebna vrsta hiperbudnosti uma, ki skuša zbrati dovolj podatkov, da bomo vedeli, kdaj se bo pa morda le varno odpreti.

Hodimo od učitelja do učitelja, v besnem naporu zbiranja vseh tistih informacij, o katerih mislimo, da jih potrebujemo, da bi ostali varni. Ne nazadnje pa nas preveva samo globoko  hrepenenje, da bi bili odprti. Včasih temu rečemo hrepenenje, da bi “se vrnili domov”, da bi se vrnili k otroški nedolžnosti, da bi prišli v nebesa.

Seveda ti ne svetujem, da se poskusiš odpreti, da skušaj pozabiti na preteklost, ali pa da skušaj sprejemati. To bi povzročilo še več notranjega boja. Kar pa zares lahko storiš, je to, da opazuješ, kdaj je tvoj um odprt in kdaj zaprt. Lahko opazuješ obdobja, ko si odprt za sprejemanje in druge trenutke, ko zavračaš že kar iz navade.. Kratko malo prepoznaj resnico – ne kot sredstvo za zbiranje več podatkov, temveč kot način samoodkrivanja.

Gangaji, povzeto iz knjige Diamant v tvojem žepu – Odkrivanje tvojega resničnega sija