Pozitivnost in odpuščanje bi morali postati dnevni navadi
Zlahka sovražimo, zlahka smo negativni, zlahka najdemo izgovore. Ljubezen, sočutje in odpuščanje zahtevajo veliko srce, izjemen um in neprestano delo na sebi. Ko se nam zgodi nekaj slabega, smo jezni, užaljeni, razočarani. Ljudem zamerimo za njihove besede in dejanja.
Odpustite vsem ljudem, ki so vam naredili slabo, ki so vas prizadeli. Naredili so najboljše, kar znajo. Bolje kot to ne znajo in ne zmorejo. Če bi znali bolje, bi delali bolje.
Ponavljate si: »Naj Kristusova ljubezen do ______ (ime človeka, ki vas je prizadel) napolni moje srce.«
Ta stavek si ponavljate toliko časa, da boste občutili olajšanje.
Na pravi poti ste!
Kako to zagotovo veste? Vaši najbližji vam govorijo, da ste postali čudni, da ste drugačni, ker berete »čudne« knjige, hodite v naravo, poslušate gonge, molite …
Vam je znano? Niste vi čudni, samo podali ste se na pot osebne rasti. Podali ste se na pot svobode. Ko vaši bližnji vidijo, da se spreminjate, se ustrašijo. Želijo vas nazaj take, kot ste bili; želijo si, da se ne bi nič spremenilo; želijo vas stlačiti nazaj v »škatlo«, kjer ste bili; kjer so lahko upravljali z vami; kjer niste govorili o svojih čustvih; kjer ste bili tiho in ste potrpeli – kjer ste vse požrli, zato da je bil v hiši mir.
Postalo jih je strah. Vendar – za koga se bojijo? Za vas ali za sebe? Verjemite mi, da se bojijo za sebe, zato vas hočejo obdržati tam, kjer ste bili, ker vam na ta način najlažje črpajo energijo. Želijo vas tihe, poslušne in ubogljive – takšne, kakršni ste bili leta in leta. Ker greste vi naprej, so prikrajšani za vašo energijo! Le pogumno naprej! Ste na pravi poti!
Edini obliž, ki resnično pomaga, je odpuščanje
Pobrskajte po svoji notranjosti in začnite čez čustvene rane dajati obliže – obliže ljubezni, odpuščanja, sočutja, razumevanja. Nihče vas ni prizadel namerno. Starši ali partner so delali najbolje, kar so znali, in če so še z vami, še vedno delajo to, kar najbolje znajo. Odpustite jim – tudi oni so bili otroci, ki so jih starši vzgajali po najboljših močeh. Otrok do petega leta starosti sprejme programe, ki jih ljudje, ki ga vzgajajo, prenesejo nanj. Mogoče so vaši starši ali partner živeli v pomanjkanju ljubezni, mogoče so bili pogosto kaznovani? Kako bo človek, ki ni okusil ljubezni, delil ljubezen naprej? Česar nimaš, ne moreš dati.
Zato odpustite najprej staršem – hvaležni bodite za dar življenja, hvaležni za prvo leto starosti, ker si sami niste mogli obrisati niti riti. Nihče izmed nas ne bi mogel preživeti sam. In to je zadosten razlog za globoko hvaležnost ljudem, ki so skrbeli za nas v prvem letu starosti. Povejte svojim staršem, da jih imate radi. Napišite jim pismo in jim sporočite, da ste jim hvaležni. Napišite jim, da jim oproščate za vse konflikte, ki so se nabrali; ker razumete in veste, da so se trudili po svojih najboljših močeh. Napišite jim, da jih imate radi.
Če niso več z vami, jim vseeno lahko poveste, da ste hvaležni. Ljubezen ne umre. Ljubezen je večno čustvo, ki ga lahko občutijo tudi duše umrlih.
Nato odpustite družini in bližnjim ljudem.
Zavedajte se – če je nekdo zloben do vas (zaradi vaše zunanjosti, zaradi vašega dela, zaradi vaših domačih, zaradi vašega razmišljanja …), ima ta človek težave sam s seboj. Če pa vas opazka zaboli, pomeni, da je pritisnil na čustveno rano, ki je odprta. V tem primeru imate težavo tudi vi. Ljudje okoli nas so naši učitelji, so naši osebni čustveni trenerji. Vprašajte se: »Kaj se moram naučiti? Kaj občutim? Kaj je moja življenjska šola?«
Če si v mislih znova in znova predvajate film, kako vas je nekdo prizadel, kako vas je ranil, kaj vam je rekel, kaj vam je storil, si praskate dušo, s tem pa se rane znova odprejo in spet krvavijo. Tega se duša ni prišla naučit. Duša se je prišla naučit odpuščanja in ljubezni. Ko boste na ljubeč način znali poskrbeti za sebe, se bo zgodilo to, kar se mora zgoditi.
