Deli preko

Včeraj poslušam par na kavču v Svetovalnici (sedaj seveda že veste, da so marsikateri podatki spremenjeni). Imata dva sinkota, oba polno zaposlena, ona na zelo odgovorni in stresni funkciji. Prevaral jo je. Njej se je porušil celoten svet na polno in v celoti. On pravi, da ni zaljubljen v sodelavko, da je res šlo za hitre in mimobežne seksualne trenutke, saj ga je žena neprestano kritizirala, ga nadirala, spala z njim na hitro in kratko niti enkrat na mesec ne. Karkoli je naredil, ji ni ustrezalo, pa se je rajši umikal v službo, zanemarjal skrb za otroka in ni kaj prida pomagal doma, ob nezadovoljni in stresa polni ženi. To je kar sam tudi mirno priznal.

Opazujem ju. Ona v močnem stanju čustvene travme, on je skušal minimalizirati svoja ponavljajoča dejanja zadnjih nekaj mesecev, ko je skakal čez plot. Sedaj si želi vrniti čas nazaj, preden se je odločil za prevaro, a se zaveda, da se tega ne da narediti in da mu je žal, ker sedaj žena trpi, ki jo ima še vedno zelo rad. Sprašujeta se, ali želita kljub prevari biti spet skupaj kot par zaradi otrok ali zaradi njiju samih, kot moškega in ženske, na prvem mestu. O tem se bomo še pogovarjali, kar pa je mene res razžalostilo, je dejstvo, da je to še en par, ki se o njima kot o partnerjema nista nikoli iskreno pogovarjala.

Povprašam ju, kdaj sta nazadnje sedela eden nasproti drugega, srebala čaj ali sok, se gledala za oči, držala za roke ter se preizpraševala, kako se kaj počuti eden in drugi. Pravzaprav pri tem mislim na to, da jima je bilo mar, kaj se dogaja v notranjosti obeh glede dogajanja v partnerskem odnosu. No, pa sta me oba gledala z velikimi očmi in sem kaj hitro dojela, da nimata pojma, kaj to sploh njun odnos je. Hitela sta pojasnjevati, da sta se ukvarjala s prvim in nato drugim otrokom v razmaku dveh let, da pred otrokoma sta iskala možnosti za nakup stanovanja, gradila sta karieri in hitela za službenimi opravki. Ob vikendih sta malce pospravljala po taistem stanovanju, pomivala in sesala, se občasno ulegla na kavč, a o njima ni bilo v vseh teh letih nobenega govora.

Gospa pove, da je kupila mojo prvo knjigo Iskreno o partnerstvu in da je zaradi člankov, ki jih je prebrala v njej, zbrala pogum in me prosila za termin. Namreč, ko je sama v hudi čustveni bolečini ugotovila, da ne zmore nadzirati svojih čustvenih izbruhov in ker se je ustrašila, da bosta otroka vse to videla, slišala in se tudi onadva ustrašila, je premagala bes in jezo do moža ter ga pozvala, da gresta oba na partnersko svetovanje.

Odtujenost v odnosih je res, prepričana sem, globok vodnjak iskanja pozornosti, nežnosti, pogovora, gledanja v oči nekje drugje. Mož nama je povedal, da je zelo pogrešal osebo, ki bi ga videla in sprejemala takšnega kot je, saj tega že zelo dolgo ni več občutil od svoje žene. Komunicirala nista o ničemer drugem kot zgolj o potrebah otrok, o njenem stresu v službi in o tem, da ji on nič ne pomaga, ko pride zvečer iz službe domov.

Kako naj na podlagi takšnega ne-odnosa par razvije sočutje, spoštovanje, sodelovanje in se redno iskreno meni zgolj o njima? Ker sama verjamem v partnerski odnos, ki ga je možno zgraditi na novih in bolj ozaveščenih temeljih, sem ju do naslednjega srečanja pozvala, da naj za iztočnico njunega partnerskega pogovarjanja vzameta kakšnega od mojih člankov iz knjige o partnerstvu in zgolj prijazno debatirata o napisanem. Da, potrebujeta si vzeti čas, biti naklonjena eden do drugega in energijo za razmišljanje, ker v napisanem se najdeta tudi onadva.