Odvisnost od pametnega telefona

OGLAS

Pametne naprave so vse okoli nas. Imamo tablice, računalnike in telefone, na katerih je inštaliranih cel kup bolj ali manj koristnih in uporabnih aplikacij, od katerih jih dejansko uporabljamo le nekaj. A pač so – pametni. Ker so telefoni majhni in priročni, jih imamo neprestano s seboj. Odvisni smo od njih.

Za najstnike velja tako rekoč kot pravilo, da kar naprej buljijo v svoje telefone, se slikajo, komunicirajo na različnih spletnih platformah, igrajo igrice, gledajo filme in so tako zatopljeni v virtualni svet, da jih težko vrnemo nazaj v realnost. Pri tem naj omenim, da marsikateri starš doživi pravcati izjemno močni agresivni izbruh najstnika, če mu želi odvzeti telefon ali igralno konzolo. Strokovnjaki za odvisnosti opozarjajo, da gre za pojav odvisnosti od spleta in da je zdravljenje zelo podobno kot pri zdravljenju odvisnosti od drugih substanc ali aktivnosti, ki prav tako povzročajo odvisnost.

Epidemija odvisnosti od spletnih zmenkov, dopisovanj ali zgodb, ki jih objavljamo na spletnih družabnih omrežjih dobiva enormne razsežnosti tudi med odraslimi. Priznajmo si, koliko od nas je sposobnih ne pokukati na svoj telefon vsaj deset ur ali cel dan? Sama priznam, da nisem in da sem nekoliko odvisna od tega, kar bom v naslednjem hipu odpisala nazaj ali kaj se je dogajalo prijateljem, ko so potovali. Ali doživeli. Tudi sama občasno prilepim kakšno svojo fotografijo s pohajanj in se veselim komentarjev.

OGLAS

Opažam zanimiv fenomen, o katerem mi pogosto potožijo najstniki, ki me obiskujejo. Pravzaprav zatožijo. Starše. Ker po cele dneve visijo vsak na svojem telefonu in vsak v svojem kotu dnevne sobe. Očitno je spletna odvisnost prišla v vsako poro družinskega življenja in med vse odrasle in odraščajoče člane.

Mi pravi šestnajstletnik, da se počuti osamljenega v domu, v katerem sta sicer fizično prisotna oba starša, a oba vneto buljita na telefone. Se mu zgodi, da ko želi mami kaj vprašat, mu ona takole mimogrede nekaj odgovarja, pa niti pogleda ne dvigne z osvetljenega ekrana, oči mu pa zagodrnja, naj se sam znajde in še naprej nekaj tipka po ekranu. Mi pove, da se mu zdi, da je on bolj odrasel in zrel kot starša kar se tiče uporabe telefona.

Osemnajst letno dekle pravi, da je zadnjič želela mami povedati, da ima težave v šoli in da se je grdo sporekla s fantom, pa jo je mama ošinila s pogledom, rekla »ja, to so res težave« in se spet potopila v spletni svet. Odraščajoča mlada ženska, ki je potrebovala nasvet in oporo mame kot starejše ženske z že nekaj izkušnjami, je dobila grdo košarico. Priznala mi je, da jo je v sekundi pograbil gromozanski bes na nesočutno in odtujeno mamo, ki si ni vzela niti pet minut časa za hči v stiski.

Na eni strani imamo odraščajoče najstnike, ki odraščajo tako rekoč s telefoni od plenic naprej in poznajo mnoge pasti virtualnega sveta, mi odrasli pa naj bi jim dajali meje, koliko časa smejo biti na telefonu ter da naj imajo tudi realno socialno življenje. Po drugi strani imamo mnoge starše, ki so enako odvisni od spleta in vsega kar se virtualnega dogaja, da nikakor ne morejo biti zgled svoji mladini.

Rešitev?

Zavedati se, da preveč časa porabimo, ko visimo na telefonih in premalo v realnih stikih, v konkretni izmenjavi energije z drugo realno osebo, z živim očesnim stikom in tudi objemom. Načrtno si omejujmo čas, ki ga porabimo kar tja v tri dni, ko brskamo po internetu. Lahko si namestimo programe, ki nas opozarjajo, koliko časa smo porabili za tovrstne aktivnosti. Premagajmo odvisnost prvo mi odrasli, pa bodimo zgled svoji mladini.