V življenju se neprestano srečujemo z odločitvami. Nekatere so bolj pomembne, druge manj. Nekateri se z odločitvami srečujemo dnevno in celo večkrat na dan. Z njimi se srečujemo doma, v službi, zaradi selitve, iskanje nove službe, pri izbiri študija, pri izbiri oblačil….
Dogodki zadnjih dni so me prisilili v razmišljanje, kdaj je odločitev prava? Katera je prava odločitev? Kako veš, da si se pravilno odločil? Kako naj vem, da um ni tisti, ki se odloča in kako naj vem, da …. Ker če nisem prepričana o pravilnosti svoje odločitve, miru v sebi ne bom našla in se bom vedno znova vračala nazaj: »Kaj bi bilo, če bi bilo…? Le zakaj sem se odločita tako? Dejstvo, da je vsaka odločitev prava, me v danem trenutku ne pomirja kaj dosti. Iščem odgovore…
Ana Bučević pravi, da vesolje ve, kaj si mi želimo in da se vse odvija v želeno smer. Da so vsi dogodki in situacije, ljudje, čtiva, ki vam prihajajo na pot…delo vesolja, da vas pripelje do želene situacije.
Torej je moje delo le, da se uskladim s sabo. Da tehtam. Da ugotovim, kako se počutim ob določenih izbirah. Torej, ko se odločam ali naj sprejmem odločitev »A« ali »B«, je pomembno, kako se ob tem počutim. Kakšni so moji občutki? Se vidim tam? Kako funkcioniram, če se odločam za »A« in kako se počutim, ko se odločam za »B«?
In ko se uskladim z vsemi temi občutki, je odločitev že na dlani. Če vibriram z »A«, bom izbrala »A« ali obratno. Takrat zunanjim pritiskom, sploh pa svojemu umu, ne smem prisluhniti. Osredotočam se le na občutke. Na eni izmed mojih duhovni poti, ki sem jo pred leti prakticirala, smo rekli »negativna sila«. Torej, ne dovolim tej »negativni sili«, da prevzame nadzor, če se me že polašča. In vedno, kadar dvomimo, se poskušajmo uskladiti s to vibracijo, ki smo jo občutili ob tehtanju odločitev. Ta odločitev je za nas pomembna, ker smo vibrirali z njo.
Kako pa vemo, da vibriramo »prav«?
Preprosto – če imamo slabe občutke, če se nam določene stvari, ki sovpadajo z odločitvijo ne zdijo lahke, če ste prepričani, da se preveč žrtvujete, če že vnaprej veste, da bo slabše na določenih področjih, če vas stiska v prsnem košu, grlu, če že na začetku čutite stisko in če že vnaprej veste, da bo npr. služba za vas pomenila pekel, bo to tudi postala ipd., potem odločitev ni za vas.
Če pa se lahko vidite srečne, zadovoljne, če čutite, da vam že sama misel prinaša to zadovoljstvo, ki ga boste živeli kasneje, če lahko že sedaj čutite, da se vam odpira nov svet, če vidite, da boste … potem je odločitev prava.
In ravno to se mi je dogajalo zadnje dni. In kot je pri meni že stalna praksa, se prične proces odvijanja klobčiča in običajno pridejo na plan dvomi glede odločitev, ki sem jih storila v preteklosti. Ne nadzorujem svojega uma, ki pobesnelo divja sem in tja. Pojavijo se vprašanja: »Kako bi bilo, če bi… Le zakaj sem se odločila … »To razmišljanje je destruktivno. Običajno si v teh trenutkih želim pomoči od zunaj in seveda tiste prave pomoči ni od nikoder. Usklajevati se moram sama. Znotraj sebe. Tudi kdaj več dni. Vse do trenutka, ko se počutim dobro, potolaženo, ko ne dvomim, ko nisem več v stiski… Takrat je proces usklajevanja končan. Kdaj je proces tako močan, da me ustavi ali bolezen ali poškodba.
