Sinček Skye je prvih nekaj tednov življenja spal le, če je slišal bitje mojega srca. Od polnoči do zore mi je ležal na prsih, z glavico v vdolbini mojega vratu, in se prebujal vsaki dve uri, da bi ga podojila. Podnevi mi je dremal v naročju, medtem ko sem ga zibala, prava diaprojekcija čustev − radosti, obupa, veselja, tesnobe, osuplosti – na njegovem spečem obrazku, kakor da bi vadil vse izraze, ki jih bo v življenju potreboval. Če sem si ga drznila položiti v posteljico, se je prebudil z ogorčenim tuljenjem, zardel je v obraz in krilil z ročicami. Zajokal je, če sem ga hotela namestiti v kengurujčka, voziček ali na avtomobilski sedež. Zajokal je, kadarkoli sem ga previjala. In vsak večer je od sedmih do devetih jokal brez kakršnega koli očitnega razloga. Ko je imel dva tedna, sem za večerjo pojedla dva tacosa s črnim fižolom in s togim telescem in stisnjenimi pestmi je vreščal do sončnega vzhoda. Medtem ko sem hlipala ob njem, je mož poklical urgenco. Prijazna dežurna sestra mu je povedala, da ga verjetno mučijo vetrovi. Naslednje jutro me je prijateljica nutricionistka pomirila, da bo vse v najlepšem redu, če bom prenehala uživati mlečne izdelke, žitarice, kvas, sojo, koruzo, zelenjavo, česen, čebulo, paradižnike, sladkor, paprike, brokoli in citruse (in mogoče tudi ribe, gobe in jajca). Ko mi je Skye nazadnje le zaspal na rokah, sem se v kopalni halji sesedla na kavč, z levo roko jedla mrzel rjavi riž in ga trosila po njegovih laseh. Približno takrat sem si rekla, da sem se pravzaprav znašla na delavnici intenzivne meditacije. Imela sem vse prvine: dolge ure molčečega sedenja, hojo naprej in nazaj, ne da bi kam šla, naporen urnik in pomanjkanje spanja, hipnotično, enigmatično popevanje in postopoma porajajoče se spoznanje, da nimam kaj pričakovati, saj se ne bo nič spremenilo. In v središču vsega je bil seveda nori učitelj modrosti v plenicah, ki je podeljeval zahtevnejšo prakso, kot sem jo kdaj srečala na vseh potovanjih po Indiji – na primer: »Nocoj boš dve uri krožila po dnevni sobi z učiteljem v naročju, se na vsakem drugem koraku globoko poklonila in popevala: ‘Duti-duti-dut-dut-du, duti-duti-dut-dut-du.’« Ali pa: »Opolnoči boš odnesla spečega učitelja s seboj v kopalnico in rešila koan: ‘Kako slečeš hlače pižame, ne da bi uporabila roke?’«
Kakor vse vplivne duhovne prakse so bile tudi te pretanjeno načrtovane, da bi zarožljale kletko mojega ega. Raztreščile so moje zamisli o tem, kakšne naj bi bile stvari (zibanje na vrtni gugalnici ob grmu sivke, opazovanje kolibrijev, medtem ko moj novorojenček spi v zibki ob mojih nogah), in mi odprle srce za take, kakršne so v resnici bile (stoje za mizico za previjanje sem upogibala in pritiskala drobna Skyeva kolenca na boleči trebušček in se razveselila vsakič, ko je iz njegove ritke brizgnil gorčičasto rumen vodomet). In ob vsakem vdihu mi je bila dana priložnost, da zazibam otročka v rokah kakor malega Budo in zavestno pričujem skrivnosti, ki se razgrinja …
Ker sem prvič rodila, sem se zalotila pri vprašanjih: Kako drugim materam uspeva plesati med prakso in starševstvom? Kako budistična praksa vpliva na materinstvo? Kako materinstvo vpliva na njihovo prakso? Ali matere spreminjajo oblike budizma v Ameriki? In – najzanimivejše vprašanje zame – ali bi materinstvo lahko bilo enako veljavna budistična praksa kot meništvo? Je izsesavanje smrklja iz noska bolnega dojenčka lahko enako preprosto in čisto kot meniške prostracije? Lahko brisanje čebra za plenice vodi k »prebujenju Bude in prednikov«?
Na neki ravni to vprašanje zveni nesmiselno. Nič ne bi moglo biti dlje od predpisane hoje na delavnici za meditacijo kot divji ples materinstva. Poprej so knjige na moji nočni omarici govorile o iskanju prebujenja na Himalaji. Zdaj opisujejo, kako preprečiti prebujanje sredi noči. Kjer je bil poprej moj oltar, je zdaj mizica za previjanje; moje blazine zaslanjajo Skyevo igrišče. Pozabi na petminutno žvečenje ene same rozine in na opomine: »Kadar ješ, samo jej,« − govorim po telefonu s Skyem na boku in naročam varnostne ploščice za električne vtičnice, medtem ko s prsti zajemam mrzle vegetarijanske polpete iz lepenkaste škatle in z onogavičenim stopalom drgnem v tla svež izpljunek. Težko najdem trenutek, da bi sploh lahko rekla, da sem na duhovni poti – vneto iščem drugo rokavičko… Bi lahko obstajal boljši način za spoznanje o resnici netrajnosti, kot ljubezen do otroka v razburkanem, nepremišljenem svetu?
Medtem ko dremam s Skyem na svoji veliki postelji – njegova glavica na mojih prsih, moj nos, prislonjen ob temno svilo njegovih las –, opazujem srčni utrip na mehkem predelu njegove glavice. Pozabi na avtoceste in plutonij in skrite bombnike – bila sem strogo opozorjena, da ga lahko zaduši že medvedek, ki leži ob njem v posteljici. Ponoči, ko je po nekaj ur tiho, se pritihotapim v njegovo sobo in stojim v temi, ne da bi se zganila iz strahu, da bi zaškripal pod, dokler ga ne slišim zavzdihniti. In čeprav vse popolnoma gladko teče, vem, da se bo ta moj posebni Skye – ta, ki žvrgoli in strastno sesa kljun svoje gumijaste račke, ko čofota z mano v kadi – raztopil kot milni mehurček. Včeraj je bil še brcajoča izboklina v mojem trebuhu, ko sem plavala pod julijskim soncem, jutri bo moški srednjih let, ki bo jokal in raztresal moj pepel po gorskem jezeru. Kadar moj mož gleda Skyeja, ko si drgne nariban korenček po trepalnicah, reče: »Tako lep je, da boli.«
Počutim se vključena v svet, kakor se nisem še nikoli doslej. Ko ga hranim iz svojega telesa, vidim, kako me hrani telo zemlje. Prikvačkana sem na verigo mater pred seboj in na verigo nerojenih otrok, ki bodo podedovali svet, kakršnega si ne morem niti zamisliti. Rada bi, da bi Skyevi vnuki lahko plavali v Tihem oceanu in se vzpenjali po granitnih grebenih Sierre ter vzdihovali ob pogledu na modre čaplje, stoječe na eni nogi v laguni Bolinas. Je to »navezanost«? Ali povezanost? Nočem zveneti visokoleteče. Vem, da ti uvidi niso brezhibni diamanti samadhija, ampak površnejša, lepljivejša spoznanja, pokrita s slino in z drobtinicami otroške hrane. Toda morda je to dar materinstva kot budistične prakse – nekakšna vseobsežnost, ki zajema kaos in pogum in nepopolnost. Ne temelji na nadzoru ali urejenosti stvari. Kako naj kot matere razumemo zgodbo o Budi, ki je zapustil družino sredi noči? Vprašala sem Fu Schneiderjevo: »Oh, pa saj ni bil Buda, ko je zapustil svojega otroka. Bil je mlad princ in je hudo trpel,« je odgovorila. »Če si budna, ne zapustiš svojega otroka. Kam bi šla?«
