Vidim življenje skozi prizmo matrice. Matrica je zaznana skozi tanke linije črt mrežaste prepredenosti. Življenje je načrt, je shema in je natančen zajem podatkov preteklosti in mešanica sedanjosti. V načinu dojemanja in verovanja se izkažejo vse izkušnje in predelane travme, ki smo jih kot duša deležni tekom življenj utelešenj in aktivnosti. Skozi svobodno voljo se prepleta, zapleta, oddaljuje ali pa približa duša svoji naravnanosti. Izkušnje se kristalizirajo kot sladki med, ki spreminja svojo trdnost. Predstavljajte si utekočinjen med, ki počasi trdi in bolj kot je trd manj je voljan za razmaz. Enako je z dušo, vsaj tako vidim jaz. Duša je utekočinjena in mazljiva s prijetno vsebino – vsestranska. Poda se na vse kote in prevzame vse možne nianse, seveda ko je v svoji prvinskosti in ostaja to kar dejansko je. Skozi svobodno voljo in odločitve, ki dušo oddaljujejo od njene prvinskosti se dušni sestav gosti, postane gosljat, ne utekočinjen, težak. Razmaz ni prijeten. Težko je saj ni prilagojenosti in mehka sredica trdi ter postaja neprebojna – se ščiti… Nismo več tako lahkotno tekoči, temveč s težavo rinemo skozi prepreke, se ne razlezemo temveč se gnetemo na kup in tičimo tam – nismo prilagojeni, smo le gmota, ki je strnjena. Toplota nas malce omehča. Kaj je toplota? Je ljubezen, je sreča, je toplina v odnosih … Takrat smo zopet utekočinjeni in se nežno zlijemo v okolico in življenje. Se vam zdi primerjava smiselna? Meni se zdi popolna.
Trdni kristali v nas so delčki težkih odločitev, težkih izkušenj, ki so nas zatrdnili in zato ostajamo nedostopni, se ščitimo, kažemo drug obraz, želimo ustrezati drugim. Ni lahko, nikakor ni lahko najti sebe in slediti samo sebi. Če bi bilo lahko, bi bili vsi tam in vsi srečni ter v harmoniji.
Dejansko se ne inkarniramo, da bi bili v stalni harmoniji in presrečni, temveč, da okušamo, izkušamo in občutimo tako žalost kot smeh, izgubo, veličino, osamo … ter se učimo. Učimo se najti kar smo, kar nas osrečuje in tako počasi kot v učilnicah izpopolnjujemo znanje in počasi se bližamo sami sebi.
Torej kaj svetovati ljudem, da jim bo lažje sprejemati življenje takšno kot je?
Že misel na to, da so tudi težki trenutki tu za nas z namenom, da spoznamo in okusimo težo bremena ter s tem razumemo sebe, je neka svetla točka, ki nam da smisel. Nadalje…da okušamo svoje sadove iz preteklosti – je razumevanje za naša dejanja in situacije tu in sedaj. Dana nam je priložnost, da nekaj lahko popravimo in poskrbimo za izravnavo. Učinek sprejemanja situacije nam olajša pot, posreduje razumljeno spoznanje o prenosu težkih bremen, izgub, sporazumov. Včasih se v teh težkih trenutkih najbolj najdemo, saj delujejo izključno iz sebe, drugače enostavno ne gre. Takrat smo še najbolj poravnani s seboj. In tisti, ki so se preveč oddaljili? Še vedno se lahko počasi najdejo in so na svoji poti nazaj. Obstaja možnost za pravilne izbire. Najboljše je, da imamo veliko možnosti, da imamo veliko življenj in da lahko gradimo ne samo za to življenje, temveč predvsem za naslednja.
Ne obupajte, podajte se v svojo usodo, pripravite se za nova spoznanja in ne klonite, to je le izkušnja. Vem, da je slaba, vem, da boli, vem da vam jemlje dih od bolečine…a čas nas celi, spoznanje o mnogih možnostih nam daje upanje, da ni konec, da pot ni dokončna in zaključena… temveč se nadaljuje in lahko gremo naslednjič po lažji poti. Svetujem vam, da se ne upirate težkim situacijam, temveč se sprijaznite z njimi in kmalu bo prišlo spoznanje kako naprej, kako preživeti, kaj se naučiti, da izguba ne bo samo izguba, temveč bo izkušnja, ki nam daje nova spoznanja in nove usmeritve za pot naprej.
Z Ljubeznijo, Nataša
