Osebna rast in nerealna pričakovanja glede psihoterapije

Kadar smo v stiski, svoja pričakovanja in upanja zelo radi projiciramo na druge ljudi. Na tiste, ki jih dojemamo kot potencialne rešitelje, kot zadnje upanje, kot bolj modre in sposobne od sebe. Ljudje se po podporo zatekamo k različnim osebam, bodisi k strokovnjakom bodisi k alternativnim gurujem. Marsikdo se dandanes obrne po nasvet na vedeževalke, astrologe, bioenergetike, raznorazne terapevte, in različne druge ponudnike storitev svetovanja. Kakšna pričakovanja se porajajo ob obiskih pri teh svetovalcih, ne vem. Sklepam pa, da se ljudje, ki imajo težave, nanje velikokrat obrnejo, ker iščejo uteho, takojšnje olajšanje psihične ali fizične bolečine, rešitev tegob, ali pa obljubo, da bo v prihodnje boljše.

Na splošno velja, da številni, ki se ukvarjajo z osebno rastjo in alternativo, gojijo nerealna pričakovanja, kako se bo praktično čez noč vse spremenilo. Kako se bodo prerodili skorajda brez truda oziroma vsaj brez prevelikega truda. Delavnica ali dve iz joge, dihanja, reševanja partnerskih odnosov, česarkoli pravzaprav, deset prebranih knjig, pa bo svet ne samo lepši, temveč popolnoma drugačen. Vse to zagotovo pomaga, vendar se nič ne zgodi z danes na jutri.

Tudi na psihoterapevtsko svetovanje ljudje pridejo, ker iščejo pomoč, podporo, uteho, nekoga, ki jim bo prisluhnil in pomagal. Vendar se mi zdi, da imajo pri psihoterapevtih skoraj večja pričakovanja glede reševanja svojih težav, in so zato včasih rahlo razočarani. Pogosto se zgodi, da klienti pridejo na terapijo in iščejo konkretne odgovore in predloge pri psihoterapevtu. “Kaj naj storim?” ali “Kaj bi pa vi naredili?” sta dve od najpogostejših vprašanj, ki jih dobim na terapiji. Klienti velikokrat ne razumejo, zakaj jim psihoterapevti ne ponudimo konkretne rešitve niti jim ne narekujemo, kaj točno naj storijo. Zato so včasih jezni, razočarani, frustrirani ali se počutijo, da smo jih pustili na cedilu. Katera so torej najpogostejša nerealna pričakovanja klientov v terapevtskem procesu?

OGLAS

1. Da terapevt vse ve in bo takoj ponudil pravilno in ustrezno rešitev.

2. Da se bo terapevt vedno postavil na njihovo stran, ne glede na vse, tudi če počnejo neumnosti.

3. Da bo po nekaj terapevtskih srečanjih vse za vse večne čase razrešeno in problemov ne bo več.

4. Da bodo že s samim uvidom v problem, le-tega tudi obvladali.

Terapevti z vprašanji in interpretacijami kliente zgolj usmerjamo pri iskanju rešitev, jim odstiramo drugačne poglede na situacijo. Nedvomno jim pomagamo pri tehtanju in razmišljanju, se pa ne odločamo namesto njih. Če bi sprejemali odločitve namesto klientov, bi jim s tem odvzeli moč, pa tudi priložnost raziskovanja sebe in možnost odločanja skladno z njihovimi željami. Klienti naj bi se na terapiji naučili poslušati sebe, si zaupati in prevzemati odgovornost za sprejete odločitve, tudi če se izkažejo za neoptimalne. Vsako odločitev se lahko spremeni in v tem ni nobene sramote.

Terapija tudi ni hitra rešitev za dolgoletne težave, ki izhajajo iz vzorcev, ki smo jih nezavedno prevzeli v otroštvu oziroma mladosti. Tudi ko klienti usvojijo določeno lekcijo, ali ko dobijo vpogled v svoje vzorce delovanja ter vzroke zanje, mine še nekaj časa, da začnejo spremembe uresničevati v praksi. To je tudi eden od razlogov, zakaj terapevtski proces traja dlje časa – ker se morajo situacije v življenju ponoviti, da klienti lahko odreagirajo drugače. Marsikaj se da razumeti na teoretični ravni, vendar je praksa tista, kjer se izkaže, kolikšen napredek je bil v resnici dosežen.

Na terapiji zato velja: napredek je v veliki meri odvisen od klientov samih in njihove volje ter želje po spremembah. Vztrajnost v procesu se nedvomno izplača, kajti marsikdo obupa nad terapijo, ko se krivulja obrne navzdol. Terapija ni linearen proces, temveč je proces valovanja, oziroma proces spirale, po kateri se večinoma vzpenjamo navzgor, ter vsake toliko malo navzdol, in se zataknemo na isti točki. Razlika je v tem, da  se potem hitreje poberemo in predelamo, karkoli se je zgodilo. Nekateri klienti šele na terapiji, ko si priznajo določene stvari in se nehajo slepiti, ali pa ko dobijo resničen vpogled v svojo situacijo, dosežejo trdno dno. Na terapiji gre na začetku vedno malo na slabše, preden začne iti na boljše. Predvsem pa je v terapevtskem procesu pomembna terapevtska aliansa, dober odnos s terapevtom. Če terapevtu ne zaupate, če niste sproščeni ob pogovoru o svojih težavah, če mislite, da česa ne smete povedati, potem je čas, da zamenjate terapevta. Za konec pa še to: pred terapijo je najbolje opustiti vsa pričakovanja in enostavno zaupati procesu in svojim občutkom.