Prav ste prebrali. Obstaja vzgojni pristop, ki je povzel ime po čudovitih in inteligentnih morskih sesalcih delfinih.
Izraz »delfinja vzgoja« pomeni uravnotežena vzgoja. Delfinji starši morate imeti zgrajeno avtoriteto, pravila ali definirane meje in ustrezna pričakovanja.
Ko svojega otroka vzgajate po delfinje, to pomeni, da otroku dovolite določen delež avtonomije oziroma, da se lahko kdaj sam odloči, kaj bo naredil in kako, pred tem pa mu razložite kakšne so lahko morebitne posledice ob njegovi takšni ali drugačni odločitvi. Namreč, niti mi odrasli, kaj šele otroci ne marajo poslušati, kako naj kaj naredijo, češ da jih starši dobronamerno želimo obvarovati napak ali padcev.
Svojega otroka podpirajte.
Otroci delfinjih staršev se zavedajo, da so svojim staršem pomembni in da jih bodo starši podpirali in jim stali ob strani, tudi ko bodo kolena potolčena. Ko delfinji starši dajo obljubo, jo vedno držijo. Otrok se čuti podprt in razumljen, lahko razvija svoje potenciale in se obenem zaveda, da bo tudi v primeru napačne odločitve slišan.
Ko otrok naredi nekaj, kar ima lahko za posledico neizvajanje dogovora ali njegovo kršitev, ga posedite in mu postavljajte odprta vprašanja, kot je na primer: »Kaj se je pripetilo danes popoldne« namesto »Zakaj nisi po šoli prišel takoj domov?«.
Odprta vprašanja nudijo možnost, da otrok čuti, da starša res zanima kaj se je zgodilo. In ja, ko takole z odprtimi vprašanji sprašujete otroka, ga tudi poslušajte! Namreč, mnogo staršev začne spraševati, potem pa začnejo sami govoriti oziroma pridigajo večino časa. Pustite otroku, da govori, dajajte mu drobna podvprašanja in dobro poslušajte, kaj se vrtinči v možgančkih in srčku vašega kratkohlačnika. Tako boste vsaj približno vedeli in ohranjali kvalitetno in ljubečo čustveno vez. Meni se to zdi izjemno pomembno, ker se obrestuje na najboljši možni način nekoliko kasneje, v najstniški dobi odraščanja, ko se mutirajoči sine nasloni na vašo ramo ali vas hči, ki je že višja od vas, nežno objame.
Ne pozabite na ustrezno motivacijo. Razložite zakaj nekaj pričakujete. Otrok se mora navaditi, da zna oblikovati notranji nadzor in da obenem razume, zakaj se nekaj zahteva pa tudi zakaj je tisto drugo prepovedano.
A prvo se umirite vi sami, dragi starši. Kot drugo pokažite otroku sočutje.
S tem boste otroku pokazali, da razumete, kaj doživlja in da ga sprejemate tudi takrat, ko se z njegovimi dejanji ne strinjate.
Pri delfinjih starših je umevno, da kritizirajo dejanja in NE osebnosti svojega podmladka.
Ko izražate sočutje, krepite zavezništvo z otrokom, pa kljub temu vztrajate na tem, da poje svojo skledico solate ali zelenjavne juhe. Otrok mora razumeti, zakaj je pomembno, da poje nekaj zelenjave vsak dan.
Prepoznajte otrokove cilje in ga spodbujajte.
Na primer: Ana noče očistiti zob pred spanjem in mami ji pravi »vem, da se ti ne da sedaj v kopalnico očistiti zobe (mama pokaže sočutje), vendar želiš imeti zdrave in močne zobe (prepozna se cilj), zato se le podvizaj, pa bova imeli čas še za eno dodatno pravljico (spodbujanje k uspehu)«.
Bo šlo, dragi starši?
Ste kdaj tečnarili in vpili na otroka, ko ni in ni naredil domačih nalog ali je vsemu drugemu posvečal pozornost, le zvezku ne, pa jo je zaradi vaših groženj in pritiska le naredil?
Na dolgi rok to ni učinkovito, saj otrok nekaj počne zaradi zunanjega pritiska in to slej kot prej zasovraži in se še bolj upira. Začarani negativni krog.
