Potencial po mojem mnenju in razumevanju pomeni neko silo ali moč, možnost ali opcijo, da bi nekaj razvili. Pogosto svoje potenciale ne razvijemo, bodisi da ne vemo, da jih nosimo v sebi ali pa so nam kdaj v preteklosti povedali, da po vsej verjetnosti iz nas nič ne bo in so naši potenciali ostali neizkoriščeni. Se pogosto dogaja.
Danes pa imam pred očmi potencial, ki ga nosi odnos med dvema posameznikoma, ki sta se zaljubila in odločila skupaj zaživeti. Govorim o partnerskem potencialu, ki se ga ima za zlahka samoumevnega, v resnici pa preveč parov omenjeni potencial uničuje s kreganjem, jezo, ljubosumnostjo in kar je še težkih čustvenih stanj, ki se generirajo iz nerazumevanja lastne odgovornosti v odnosu.
Par je mlad, osemindvajset let štejeta, skupaj sta tri leta, otrok še ni na vidiku. Pogosto se zgodi, da ona zagrozi, da bo odšla. Mož jo prepričuje, da naj ne gre in da bosta zgladila nesporazume, obenem ji očita vse sorte neprimernega vedenja v preteklosti, ko se sploh še nista poznala in da bo on iz nje naredil zvesto žensko. Bolj kot mu ona dopoveduje, da je zvesta in da karkoli že, je bilo prej, sedaj pa da je zgolj on v njenem fokusu, bolj on trmoglavi, da ji ne more zaupati, ker nikoli ne ve, kdaj jo spet spopadlo kakšno spogledovanje z drugimi moškimi.
Glede nezaupanja v partnerskem odnosu je bilo napisanega že ogromno.
Verjamem, da se lahko človek spremeni po dolgotrajnem ozaveščanju lastnih vzorcev in nezavednih prepričanj, ko spreminja svoje videnje nekega problema ali odnosa. Pot do tja je dolga in polna skritih pasti in klicev po coni udobja, ki jo seveda vsi rajši prevzamemo, kot da se kar naprej držimo svojega začrtanega cilja: iz sebe narediti najboljšo verzijo sebe v danem trenutku. Ko je porušeno nezaupanje v partnerskem odnosu, mora tisti, ki je izgubil zaupanje partnerja, trdo delati na ponovni gradnji zaupanja in je vedno pod drobnogledom ali se res drži obljub. Kar je izjemno težko in naporno. Ker v vsaki sekundi lahko tisti, ki pravi, da nima več zaupanja reče, da je vse to še vedno premalo. In začarani krog jeze obeh je sklenjen.
Naj se povrnem k partnerskemu potencialu, ki je v našem opisanem primeru velik, vsaj tako sem ga ocenila. Mlada sta, oba sta že imela neuspešne zveze za seboj, eden prihaja iz razdrte družine, v kateri se je manipuliralo in lagalo vse počez, drugi iz na videz urejene družine, v kateri pa so prevladovali vzorci, da edino moški ve, kaj je v družini najbolj primerno in ne sliši druge strani. Imata vsak svoj redni prihodek, imata svoje majhno stanovanje, zdrava sta, imata primerno razvejano socialno mrežo, mogoče je ona malce bolj družabno usmerjena, medtem ko je on bolj zapečkar. Oba si želita sčasoma otročka. Kaj jima torej manjka?
Sta na tem, da obupata in se predata ruševinam zveze, ki sta jih sama povzročila. Njuna komunikacija poteka tako, da on ponavlja nekaj, kar ji je pogosto očital, ona se zapre v svojo lupino, nato pa izbruhne v obtoževanju, da je ne razume in da se ji ne da več ‘matrat’, ker da je tako ali tako nikoli ne sliši. In tako pogosto poslušam in opazujem različno stare pare z njihovimi zgodbami, ki jim je skupno to, da ne uporabljajo svojega potenciala.
Če par upošteva moja navodila, kako se slišati in poslušati, kako ne skakati na prvo žogo in takoj vse verbalno porezati, kar je rekel drugi, ko se naučita spoštovati različnosti, s tem že lahko počasi pridemo do majhnega napredka, ki vodi k uporabi potencialov. Ki pomagajo k uspešni zvezi.
