Plemenitost duha

OGLAS

Povezava duha in plemenitosti

Kaj pomeni duh? Pa ne tisti duh, ki straši po hodnikih starodavnih gradov in ga vidimo v holivudskih filmih kot prikazen, odeto v belo rjuho.

Povezava duha in plemenitosti je unikatna instalacija, kjer se po mojem mnenju združita duhovna nadgradnja s plemenitostjo, ki pomeni eno od najvišjih stopnic na lestvici vrednot.

Plemenito osebo krasijo nesebičnost, altruizem, sposobnost, da se odreče nekaterim lastnim egoističnim interesom in da deluje v dobrobit drugih, pa pri tem ne pričakuje nobene nagrade ali protivrednosti.

OGLAS

Za plemenitost označujemo delovanje, ko oseba nekaj da skupnosti, partnerju, sodelavcem in se pri tem ne počuti, kot da je nekaj žrtvovala temveč jo osreči že sama akcija. Plemenitost je družbeno pogojena in je individualna, med drugim se je oblikovala kot posledica primarne vzgoje in vzgleda pomembnih družinskih članov. Ko govorimo o plemenitost duha, ne moremo mimo dejstva, da ta lastnost krasi tiste ljudi, ki so ozaveščeni in v sebe prepričani, da lahko s svojimi viri in zgledom delujejo v dobro drugih in jim to ne predstavlja težave ali pa da imajo neko računico, ki jo skrivajo. Torej ne govorimo danes o materialnem bogastvu, ki ga nekdo razdaja ali obdaruje ogrožene skupine. Predmet današnjega razmišljanja je, kako delovanje posameznika označuje stopnjo njegove duhovne zavesti. Plemenita oseba kaže dobronamernost, velikodušnost, zna oprostiti in razume druge, četudi se z njimi osebno ne strinja.

Čeravno so človeška zavist, privoščljivost in ljubosumje tipične značilnosti slovenskega narodovega značaja, še kar ne verjamem, da večina nas deluje na zgoraj opisan pogon, torej da jih/vas/nas poganjajo zlonamerna občutenja, s katerimi tako rekoč škodujemo drugim. Torej bi lahko rekli, da so antipod plemenitosti, ko nam je mar za dobrobit drugega človeka, ko se potrudimo drugemu narediti nekaj lepega in ga s tem osrečimo pa ob tem smo srečni tudi mi sami. Za nekatere ljudi je to zelo težek koncept, ker so ujeti v kupolo lastne nevoščljivosti in razmišljanja, da če se meni slabo godi, pa naj se sosedu še dvakrat bolj. Pravim, da se to vedno nekje beleži in da bo končni račun vedno tudi prišel, tako ali drugače.

Pa razmišljam, ali je res tako zelo težko biti zadovoljen, da je nekomu drugemu uspelo, kar nam ni. Vem, da sta človeška neumnost in žlehtnoba neizmerni, pa vendar zakaj želimo nekomu nekaj slabega, če mu lahko želimo veliko dobrega? Kje je tu hakelc? Ali gre za to, da se vedno primerjamo z drugimi in če je nekdo drugi boljši od nas, ga rajši ožigosamo in skušamo porezati, potlačiti ali pa bi nam bil lahko v vzgled, kako smo lahko še boljši, bolj plemeniti in bolj radodarni s svojim notranjim bogastvom in modrostjo. Prepričana sem, da tako lahko presežemo ozkoglednost duha in tista nizka in težka čustva, ki nas še dodatno bremenijo. Kaj pa imamo od tega, da smo privoščljivi nekomu, ko mu gre slabo ali ga boli? Kako to opravičimo pred sabo? No, seveda, ali sploh razmišljamo o tem?

Danes postavljam pre-mnoga vprašanja, ker gre za področje plemenitosti duha, ki ga vsakdo verjetno tudi po svoje opredeljuje. Mogoče nekateri še niso slišali za to skovanko. Mogoče nekateri menijo, da je spet neka novodobna pogruntavščina, ki pravzaprav ne pomeni nič. Kakorkoli, tokrat vas skušam prepričati, da razmišljajte tudi v smeri plemenitosti. Duha.