Nadaljevanje prejšnjega prispevka…
Kultura, družba, to smo mi vsi! Ko rečem, da za preboj k resnični Ustvarjalnosti potrebujemo prerasti družbene meje, ki kot moralna puščica ‘Obvezna smer’ določa našo pot v smrt, potem se s tem neosebno obračam na posameznika, ki njenega vpliva nase še ni prevetril. Vsi smo okuženi z ‘blaženostjo’ nevednosti. Zabrisovanje sledi prednikov je morda največja grdobija, ki nam je bila storjena. Niti sanja se nam ne, kako smo se znašli tu, kjer smo. Naš doživetveni spomin sega samo v čas našega življenja, sposobnost ustvarjanja podob in sanjanja je povsem zamrla. Ničesar ne vemo o bardih, vračih, vidcih in vedcih obeh spolov, ki so naseljevali našo pokrajino in preko ustnega izročila in ohranjanjem obredov negovali dolgo tradicijo prenosa znanja o zavesti, ki ga je vsaka generacija nadgradila enako zavzeto kot danes mladina nadgrajuje zatopljenost v stvari tega sveta.
Ko bomo ponovno čutili utrip zemlje pod nogami, bomo doumeli, da nas čuti in v živo zaznava. Takrat nas bo zagrnila s svojimi krči in kot strela nas bo zadelo, da je živa, da še tiho utripa in vabi k uglasitvi na frekvenco visoke zavesti.
Šaman je preprosto človek, ki tega ni pozabil! Še vedno komunicira z umom Gaje, še vedno je telepat, povezan z vsemi fenomeni življenja in še vedno dostopa do življenjske ‘podatkovne baze’, do katere človek kot tak nima več ključa. Zdaj ‘vidimo’, da smo se motili in nevednost ne more biti več izgovor. Sram pred uvidom lastne zablodelosti in ponižnost, ki uvidu nujno sledi, nam bo ta Ključ ponovno stisnila v roke. Vstopili bomo na pot novega človeka, ki bo popolnoma preobrazil socialno dimenzijo bivanja izhajajoč iz modrosti, ki jih bo prejemal skozi osvobojen um in ponižnega duha.
Dokler bomo ‘reševali’ svet kot taki, kakršni smo ga uničili, drvimo še bolj tja, kamor nočemo. Nujno je, da svoj um vzamemo nazaj in ga prepustimo inteligenci Življenja, da iz njega naredi lasten odsev prisostvujoče zavesti in se zaustavimo v ‘reševanju’ planeta. Nehajmo si ga lastniniti, ga moriti, nehajmo streči svojim apetitom in vse se postavilo na svoje mesto. Na vsakem izmed nas je, da sprevidi dano situacijo in preobrazi samega sebe tako, da bo zmogel odgovoriti na vprašanje, ki nas vse čaka: ‘Kaj sem jaz naredil, da bi Lepota v meni lahko zacvetela?’
Za Hosto Marjeta Šumrada
