Svet, ki ga imamo znotraj, v naši glavi, umu, čustvih, mislih ni le svet, ki samo obstaja in plove. Plovba naših misli, čustev in vsega ostalega, kar se nam pojavlja v zavestnem stanju je pogojeno z notranjo potrebo. Je potreba, ki prihaja od daleč, daleč, daleč.
Vsak od nas je nekje nastal. In ta nekje ni v spermijih in zigotah. Ne, mnogo prej je prišlo do tega, da smo se formirali. Ko je nastal svet, vse kar je. Ko je vse začelo obstajati.
Kaj pa je pravzaprav obstoj? Obstoj je nekaj, kaj je zelo osebnega, nekaj kar vsak od nas doživlja znotraj sebe.
Ne gre se toliko za to, kar je zunaj, objektivno, nekaj kar nastaja in izgineva. Ne, gre se za naše subjektivno dojemanje tega, kar pač dojemamo. Ta naša izkušnja je, kako naj povem, »osebna« in tega ne more opisati nič objektivnega.
Zanimivo je, da ni mogoče narediti prehoda. Tudi naša telesa so iz organov, celic, ipd. Pa imajo le-ti subjektivno izkušnjo? Subjektivna izkušnja je nekje drugje, je v občutku, da vse to (naše telo, organe, okolico) nekdo opazuje, nek tihi občutek, ki samo je. In zanimivo je, da ga niti ne moremo opisati, lahko mu samo povemo opazovalec.
Kdo je torej ta opazovalec? Je to nekdo, ki živi nad nami, v nas? Ali je to le nekdo, ki nas preprosto opazuje in postane očitnejši, ko nekaj želimo, potrebujemo…?
Ta nekdo je naš višji jaz, a v trenutku, ko ga preplavijo naše želje, tendence, naša nagnjenja, postane ta višji jaz naš majhen, vsakdanji jaz. In prav v tem grmu tiči zajec. Bolj se seveda odmikamo od neosebne izkušnje Jaza, v izkušnjo našega vsakdanjega jaza, torej tistega, ki živi v objektivnem, materialnem svetu, večji postaja ta vsakdanji jaz.
Mnogo ljudi tega niti ne opazi in živijo svoje vsakdanje življenje vse dokler, no, dokler ne opazijo skozi oči svojega vsakdanjega jaza, da se pristali med mislimi in čustvi, potegi, čutenje, ki jih je pahnilo v neko situacijo, ki za njih ni najbolj zaželena ali zaradi katere tako ali drugače trpijo.
Prav trpljenje je znak, da smo se preveč pomaknili v svet malega, vsakdanjega jaza in bolj mu sledimo, malemu jazu namreč, bolj smo ujeti.
Zelo težko je, ko se zapletemo v vrtinec čustev, misli, notranjih napetosti, kajti potem to, kar čutimo vodi le še v globljo travmo. Nekaj znotraj nas želi, da sledimo smeri, ki jo je začrtal naš nižji, vsakdanji jaz.
Če pogledamo na zadevo malo širše in pomislimo, se je prav potovanje naših čustev, misli in vsega ostalega kar nas vleče v neizbežno trpljenje, začelo prav na začetku, prav tam, ko se nam je porodila prva želja, da se nam nekaj dopade, da nekaj hočemo, da je nekaj prav za nas ipd. Da, prav takrat smo se že ujeli v vrtinec ustvarjanja notranje napetosti, ki nas je pripeljala v trpljenje o katerem govorim.
Gre se namreč za razločevanje in odrekanje tistemu, kar ustvarja notranje napetosti. Temu se pravi srednja pot, pot med vsemi temi ovirami, ki nam jih pred nas postavlja naš um.
Vem, da so mamljivosti materialnega sveta še kako privlačne, tudi za mene. Zato se pravi ljudem, ki se bojujejo s svojo notranjostjo, Bojevniki luči.
Vsi smo pravzaprav na neki ravni to, Bojevniki luči, saj nas naš vsakdan mnogokrat pripelje do situacije v kateri moramo izbirati in se odločati med imeti in odpovedati. Prav takrat to počnemo, bojujemo se s svojo notranjo tendenco, napetostjo, da bi zašli v težavo, napetost, da bi sledili želji. In prav odločanje je tisto, ki nam omogoča, da izbiramo manjše zlo od obeh.
A stvari niso samo tako črno bele, kajti ljudje imamo različno možnost odzivanja se na naše vrojene, podzavestne tendence, ki nas preprosto silijo v ravnanje, ki nas pelje do takšne ali drugačne skrajnosti.
Naša sposobnost odrekanja se tega, kar je za nas škodljivo, je neločljivo povezana z našo sposobnostjo razločevanja. Če torej ni te druge, niti do prve ne more priti, kajti ravno ta druga, sposobnost razločevanja, nam omogoči, da lahko jasno vidimo, kaj je prav za nas in kaj ni. Šele takrat se lahko odrečemo tistemu, kar je neprimerno za nas.
