Pohlep je bolezen ljudi, ne glede na njihov trenutni status oziroma položaj v družbi, vero ali spol. To sicer ni take vrste bolezen, ki bi se prenašala po zraku ali z dotikom. Zanjo zboliš, ker si se nekoč sam odločil, da se ne boš več opiral na svojo lastno kreativno moč in energijo, zanjo zboliš zaradi želje imeti to, kar imajo drugi, iskati sredstva in načine, kako si prisvojiti to drugo, tuje.
Iz zgodovine se nismo kaj prida naučili, kljub vsem puntom, takšnim in drugačnim revolucijam, vojnam, ki so imele vedno vse enak imenovalec, prikrit ali odkrit – polastiti se tuje energije, tujega ozemlja, tujega bogastva … Danes, sicer z opešanimi osebnimi močmi, pa vendar se zgodovina ponavlja. Vse je podvrženo pohlepu, polastiti se tujega, svojega pa ne dati oziroma deliti.
Tu in tam je komu skozi zgodovino vendarle uspelo ostati zdrav, a z veliko težavo. Okuženo je bilo skorajda celo človeštvo, tako je bilo tem svetlim izjemam zelo težko pomagati drugim, jih zdraviti. Kakšen je res popolnoma ozdravel, vendar so to zanemarljive številke.
SIMPTOMI BOLEZNI
Simptomi bolezni pohlepa so sanje o boljšem življenju, sanje o tem, kaj vse bi imel, kam vse bi šel, užival v razkošju, brezdelju, slavi …, s poudarkom na jaz, jaz, jaz in imeti, imeti, imeti, ki zelo pritajeno delujejo na možganske celice, tako da padeš v nekakšen sanjajoči trans. Obdan si z energijo, ki vse samo srka vase, ničesar pa ne daje (srčno). Si kot v nekakšni izolaciji od vsega, kar bi lahko imel, a kar noče in noče priti do tebe na lep način, zato “moraš” to izsiliti.
Iz sanjajočega transa pa se ne zbudiš srečen in zadovoljen, temveč zagrenjen, ker svojih sanj ne moreš uresničiti takoj. In vedno te spremlja občutek, da nimaš ničesar, da imaš premalo, pa še strah te je, da ne boš preživel, da ti bo zmanjkalo … No, vsaj tako se zdi tistemu, ki ima to hudo bolezen. In zato začneš stvari v življenju izsiljevati.
Bolnemu se v teh njegovih “težkih” trenutkih hudo godi, um je poln zmedenih misli, vse je nejasno, pritisk je močan. V njegovi glavi se vrtijo neuresničene sanje kot na kolesu sreče, ki se nikakor noče ustaviti – “Kaj vse bi imel, pa nimam …” To vrtenje bolnika požene v strah, kako bo kaj od tega dosegel. V svojem strahu se ozira naokoli in študira in študira, kako bi bilo lepo, če bi zadel milijon evrov ali pa bi mu jih kdo enostavno dal, kar tako. Ali pa da bi našel vrečo cekinov, tako kot v starih časih, kot videno v kakem filmu. Mogoče pa bo kaj podedoval, pa lahko bi tudi našel kakega petstotaka kje ob poti … Slaven in bogat, vau … vse bi lahko imel … Lahko pa bi komu kaj izmaknil ali pa malo prikrojil zakone … Za trenutek zgleda, kot da je bolnik ozdravel, ker se mu ob vseh teh medenih mislih razjasni čelo, na usta se prikrade nasmešek, kri se začne pospešeno pretakati po telesu. Toda že čez nekaj trenutkov se njegov obraz znova spremeni – bled, prestrašen, zagrenjen, globoko zamišljen, cel zakrčen. Ja, huda je ta bolezen. Ki pa nekoga požene v akcijo, da svoje sanje uresniči, drugi pa ostane zgolj pri sanjah in hrepenenjih oziroma nedolžnih mislih, ki sploh niso nedolžne, če se zavedamo, da je misel energija.
STOPNJE POHLEPA
Bolezen pohlep ima več stopenj. Prva stopnja je “nedolžni” pohlep, ko človek nima zavedanja o simptomih svoje bolezni, zato je ne zdravi. Jo pa zelo dobro vidi pri drugih, zato je odličen prognostik drugim ljudem, a oster sodnik. V strahu, da tudi sam ne bi zbolel, živi skromno, trudi se biti dober, pošten in delaven, kolikor mu to dopuščata njegovo zdravje in usoda. Tak človek je sicer lahko radodaren, vendar so področja, kjer je ta radodarnost in dajanje pospremljeno s pričakovanji, jezo, z dajanjem iz občutka krivde, dolžnosti, strahu. Za njegovo bolezen sicer ve samo peščica ljudi, ker se ta bolnik ne izpostavlja. Življenje takega človeka je bitka za golo preživetje.
Druga stopnja te bolezni pa se že bolje vidi. Tak bolnik se delno zaveda svoje bolezni – neprestano mu jo očitajo, vendar jo on zanika; naučil se je z njo živeti, ker je spoznal, da ima od nje koristi. Zakaj bi ostal le pri sanjah, če pa lahko te uresniči. Bogastva je na svetu veliko, zakaj ne bi njegovega toka preusmeril v svoj žep. Um takega bolnika je lahko zelo oster, energija pohlepa ga drži po koncu, vliva mu moč, zaupanje, da zmore. Je izredno karizmatičen in iznajdljiv za preživetje – tudi preko trupel do cilja, malo manj ali pa bore malo pa ima posluha za delitev. Raje drži vse zase, ker se je precej namučil, da je do bogastva in svojih sanj prišel.
Bolniki te stopnje se med seboj ščitijo, drug do drugega so izjemno solidarni, seveda iz preračunljivosti. Celo zelo ponosni so na svoje dosežke, ki so sicer posledica njihove bolezni. V tem stadiju se posamezniku navidezno poviša lastna vrednost, prisoten je lahko celo občutek vsemogočnosti in nedotakljivosti. Zelo jim godi pozornost širšega občinstva. Kljub dosežkom in blaginji pa ne čutijo potrebe, da bi kaj delili z drugimi. Če že, je to vedno strogo preračunljivo, obarvano z osebno koristjo ali dokazovanjem lastne vrednosti.
Potem pa imamo še zadnjo stopnjo, ta je najhujša oblika te bolezni. Na tej stopnji se bolnik zaveda svoje bolezni, pozna simptome, tudi vzroke zanjo. Celo zdravilo. Ker pa je tako dolgo odlašal z zdravljenjem, je s to okuženo energijo dobesedno v celoti prežet, zato ima težave pri zdravljenju. Njegove umske celice so precej poškodovane, zato težko razmišlja čisto. Ker ima zavest o tem, ga je pred svetom sram in strah, boji se božje sodbe zaradi svojih dejanj iz preteklosti. Trudi se, da bi ga ne položilo na smrtno posteljo, vendar ker ga strah tako stiska, s težavo razmišlja kreativno. Kljub temu da ima vse adute v svojih rokah, ne zna najti svojega in podaljšuje svojo igro, da so že vsi okoli njega nestrpni, kdaj bo končno ozdravel. Tak bolnik postane sam svoj mučitelj.
Skupni imenovalec vsem tem trem stopnjam pa je enostransko delovanje: Kje bom dobil?, Koliko bom dobil?, Kdo mi bo dal? in Zakaj mi ne dajo? Pa tudi vzvišenost, ogromen strah pred propadom, hladnost, brezsrčnost, večvrednost, manjvrednost.
Je pa treba omeniti, da imajo bolniki vseh treh stopenj tudi svoje zdrave dneve, ko jih za trenutek zapusti bolezen. Takrat so kot prerojeni, so srčni in nasmejani, kreativni, radi delijo, kar imajo … A to ne traja dolgo.
ZA VSAKO BOLEZEN OBSTAJAJO ROŽ´CE
Pa poglejmo, katere ‘rožice’ so to.
Najbolj učinkovito, pa tudi najmočnejše zdravilo zoper pohlep je dajanje. To je posebna vrsta terapije, kjer je bolnik prisiljen aktivirati svojo lastno kreativno naravo ter se zanašati na svoje notranje moči in jih usmeriti v skupno dobro, ne več zgolj za lastno korist. Začeti mora s strogo dieto razmišljanja in preobraziti svoj um, ki sugerira tok misli v to, kako bodo drugi poskrbeli zanj, medtem ko sam ne bo niti mignil s prstom, kako se bodo stvari pač same od sebe zgodile – z znanim stavkom prelaganja odgovornosti na druge: “Ah, saj bo!” in podobno. Ali pa, kako se okoristiti na tuj račun.
Za popolno ozdravitev je treba za začetek priti do sebe, kar pomeni, da je treba vpreči vse svoje sile, namero, da se ti razkrijejo vse energijske plasti, ki ti zapirajo povezavo s samim seboj, da ti postane jasno, zakaj so nastale, kdaj so nastale, kaj je njihov vir. Od moči tvoje volje, namere, vztrajnosti in discipline pa je odvisno, kdaj ti bo to uspelo. Ko ti uspe priti do jedra samega sebe, pa delo še zdaleč ni končano. Je pa to odskočna deska, da se začneš opazovati, kako deluješ v vsakdanjem svetu, v interakcijah z ljudmi, in se naučiš prepoznati, kaj je tvoja energija, kaj je tuja, kaj te navdihuje, kaj te zapira, kdaj deluješ srčno, kdaj preračunljivo, iz krivde, strahu pred izgubo … Našel si svoje središče in vedno se lahko opreš nanj, ko te zamajejo energije okoli tebe.
Dokler ne vzpostaviš povezave s svojim čistim jedrom, pa se je težko boriti z energijami, s katerimi dnevno prihajaš v stik.
Zdravljenje bo uspešno, ko znaš pri sebi ločiti, kaj je svetloba, kaj je tvoj izvorni vir in kaj tema, lažni vir. In seveda, če izbereš svoj izvorni vir in začneš delovati v skladu s to energijo. V nasprotnem primeru pa – no, obilje boš še naprej izsiljeval in si še naprej ustvarjal energijske dolgove, namesto da bi spustil svoj strah pred propadom in aktiviral svoje izjemne kreativne sposobnosti.
Avtor: Marjana Florjan
www.karmaplus.net
