Ko me ponovno duša pokliče, se usedem na stol in začnem pisati kar mi govori srce. Pišem le za sebe. Z vami delim, ker mogoče bo pa to še komu pomagalo. Ne vem, le delim. Zdi se mi, da ljudje premalo delimo in zadržujemo za sebe. Lastimo si nekaj, kar je že na splošno znano. Vsak posameznik lahko drugo osebo na nekaj spomni ali mu tako polepša dan. Ni nujno, da mu rečemo nekaj zelo močnega. Lahko mu pokažemo le nasmeh in ga bo delil naprej.
Če vas je uvod motiviral, se prijetno namestite, vdihnite in izdihnite ter občutite kar preberete. 🙂
JEZA IN TRAVMA
Lani poleti se sploh nisem zavedala vseh čustev. Vedela sem, da imamo čustva, nisem pa vedela, da jih jaz ne čutim. Nisem čutila vseh čustev. Sploh nisem pomislila na čustva. Bila sem popolnoma zaprta oseba. Te mesece, ko že zelo intenzivno delam na sebi, sem se komaj začela zavedati kako zelo so pomembna naša čustva. Zakaj jih imamo, a jih znamo »uporabljati«? Veliko ljudi je čustveno zaprtih, pa se tega sploh ne zavedajo. Jaz sem vsa čustva zakrivala s smehom. Če sem se počutila jezno, žalostno, veselo… vedno sem se le nasmejala. To je bila moja dobra maska, da sem preživela in tako masko ima veliko ljudi, ampak se tega žal ne zaveda.
Česa nas je strah, da ne upamo pokazati kako čutimo? Tega kar bodo rekli drugi? Da, ne upamo pokazati besa, jeze, žalosti, veselja…? Mene je bilo strah predvsem mojega odziva. Kako se bom videla, ko sem šibka? Nismo šibki, smo le ranjeni. Ko nekontrolirano gre iz mene bes (ali drugo čustvo) in se tega ne da kontrolirati. Slej kot prej sem čutila, da bo prišel ta dan. Seveda je najboljše, da se to zgodi na terapiji (ali kje drugje) na varnem okolju. Zgodilo se mi je točno tako kot piše v knjigah. Prebrala sem veliko knjig o spolni zlorabi in o izražanju čustev. Zelo sem bila jezna, ker sem se začela zavedati, da nisem mogla pri posilstvu narediti popolnoma nič, ker sem bila otrok in on odrasel človek. Ko sem to začutila, je bil boom v telesu. Pritisk mi je zrastel v momentu, tlak se poveča, srce bije hitreje in prav čutila sem to besno vročino. Čutila sem, da nimam več izhoda. Edini izhod je, da se izrazim . V tistem momentu me je bilo celo malo strah, ker nisem vedela kaj bo. Prepustila sem se usodi, začela hodit po sobi gor in dol ter kar nekaj govorila. 1000 krat sem ponovila, da sem zelo besna in ja, tudi drla sem se. Oooo, to je bilo nujno potrebno, da grem po stopnički navzgor in da normalno zaživim! Ko sem dala to ven, se je počasi začelo telo umirjati. Počutila sem se, kot da je en del mene umrl in en del zaživel. Že prej sem veliko kričala, ampak led sem prebila komaj tedaj, ko sem si pustila občutiti ta del sebe. Ta del, ko je prodiral iz mene. To sem omenila zato, ker se veliko žrtev boji nenadzorovanih čustev.
V varnih in kontroliranih okoljih je super, da izrazimo nekontrolirano čustvo, če je potrebno ponovimo ta proces večkrat, se poslušamo in storimo kar nam govori telo. Ko imamo potrebo se izrazimo, ker čustva so del nas vseh. Ni potrebno, da se jih bojimo. Tudi če smo npr. s prijatelji nekje in če smo žalostni, to izrazimo. To smo mi. Če nas ne želijo razumeti je to njihov problem. Ne rabite biti s takimi ljudmi. Poskrbite za sebe! Izražajte se kakor vam govori telo.
MOČ IZRAŽANJA
Razveseli me vsak blog, ki se nanaša na osebnostno rast. Prebrala sem blog, avtorica piše o spolni zlorabi. In nato sem opazila še en blog! Vesela sem bila, za njiju, da sta bili tako pogumni, da se tako izražata, da si upata povedati, napisati in da imata moč se pogovarjati o tem. Poznam veliko takih punc, ki so preživele spolno zlorabo. Ampak malo je, ki pišejo in se izražajo na tak način. Zanimivo je prebrati te zgodbe, ker se hitro ugotovi, da smo si tako različni a hkrati tako podobni.
Tukaj sem zaznala to moč izražanja. To notranjo moč, ki jo dobivamo ko pišemo kar čutimo. Ko se izražamo kakor čutimo, da je najbolje za nas.
To moč izražanja sem občutila tudi na pogovorih. Ko sem to dojela in občutila, se svet dejansko spremeni. Grlena čakra se počasi začne odpirati in besede ali stavki samo letijo ven brez, da kar koli razmišljam, le izražam sebe!. To je to! Nato to začnemo občutiti in telo se začne tudi izražati.
Telo nikoli ne pozabi! Naše telo se spomni vseh travm, zamer, občutkov. Zato potem pridejo ven razne bolezni, ker zanemarjamo telo. Pravzaprav ga ne želimo poslušati in nas potem na tak način ustavi, da ga začnemo poslušati.
ZA KONEC PA…
Naj vas ne bo strah kar bodo rekli drugi, ker vsak je unikaten in le vsak posameznik lahko sam sebe 100 % razume. Tudi terapevti, prijatelji ali sorodniki vas dejansko ne morejo popolnoma razumeti, ker niso v vaši koži. Nimajo vašega telesa, srca, energije in duše. Lahko so vam le podporne palice za v hrib. Dajejo vam upanje, ideje in podporo, ostalo je vaše delo. Tako, da zaupajte občutkom in intuiciji.
Pravzaprav nikoli nismo sami, ker imamo sebe. Drugače pa, ni potrebno da imamo isto zgodbo, da se razumemo ker podobna strta srca se preprosto najdejo. Med seboj si pokažemo, kje imamo skrito notranjo moč in kdo smo v resnici in kaj si želimo. Kljub temu, da se ne moremo med seboj 100 % razumeti si pa lahko povemo in prisluhnemo kar čutimo.
Živa Bombek 🙂
