Ni dovolj le zavedanje, da se bo čustvena prizadetost s časom blažila, temveč predvsem usmerjenost v dejavno prizadevanje, ki ta proces lahko pospeši.

Kakšna je pot iz travme in kako je to mogoče preboleti, se z njo soočiti?
Zakaj določen dogodek nekoga bolj zaznamuje kot drugega, ga obremeni in lahko tudi čustveno uklešči?

Odgovor na to psihiatrinja in pedopsihiatrinja Martina Tomori, dr. med., podčrtuje v prepletu več individualnih dejavnikov. Na posameznikovo doživljanje, odziv in sposobnost premagovanja psihološke obremenitve tako ne vpliva le vsebina travmatičnega dogodka, temveč predvsem psihosocialne razlike v ranljivosti in odpornosti, predhodne izkušnje, razvite strategije za obvladovanje stresa, dejavni pristop k težavam in zunanji podporni dejavniki.

Kazalo

Kaj travma človeku odvzame?

Huda nesreča, resna poškodba, telesno ali spolno nasilje, bolezen, vojna, vse to so ogrožajoči dogodki, ob katerih posameznik doživlja intenzivna občutja strahu, nemoči in groze. A hud psihološki stresni dejavnik niso le dogodki, ki presegajo običajno človeško izkušnjo, ampak vsi tisti življenjski dogodki, ki so za posameznika izjemno pomembni. To pa zato, ker odločilno vplivajo na njegovo življenje, razmere, odnose in samopodobo. Ne glede na to, da so sicer v splošni populaciji ti lahko sorazmerno splošni in pričakovani, kot so to lahko na primer spremembe v socialnem položaju, izguba bližnjega in izguba socialne varnosti.

Pri doživljanju in posledicah travme je torej tudi odvisno, s čim ta rani in prizadene. Kaj človeku odvzame in na katero področje njegovega življenja posega, pojasnjuje Martina Tomori. »Travma predstavlja življenjski dogodek, ki je ogrožajoč za splošno varnost, telesno ali osebno integriteto, samopodobo, samospoštovanje. Ravno to, kar ogrozi človekovo oceno vrednosti sebe, je lahko najhujša travma. Poškodba kolena pri profesionalnem smučarju je tako nekaj resnega, ne le v smislu možne prekinitve njegove športne kariere, temveč s tem tudi izgube glavnega področja pozitivne samopodobe in samopotrjevanja. Medtem ko pri intelektualcu enaka poškodba ne bo imela takšnih čustvenih posledic,« s primerom ponazarja psihiatrinja.

Doživljanje travme je odvisno od posameznika

V razumevanju travmatičnih dogodkov in njihovih posledic je tako pomemben predvsem kontekst posameznika in ne (le) stopnja intenzivnosti in pomena, ki jo v širšem dojemanju pripisujemo posameznim dogodkom. Kako bomo travmo doživeli in kako bo ta na nas vplivala, zato ni odvisno le od objektivnega dogodka, temveč predvsem od naše zaznave.

»Doživljanje travme je odvisno od posameznikovega vrednostnega sistema. Kaj je torej tisto, kar ga najbolj prizadene glede na kontekst njegovega življenja in izkušenj,« pojasnjuje psihiatrinja.

Če je človek v svojih predhodnih obdobjih doživel travmo v medosebnih odnosih, dodaja, potem je na tej ravni najbolj občutljiv. Tisti, ki je doživel pomanjkanje, zanemarjanje, nesreče ali kakšno izgubo, bo najbolj ranljiv na tem področju.

»Prav tako ljudje najbolj prisluhnemo oziroma vzamemo resno pri drugem tudi to, kar sami pojmujemo za pomembno in si predstavljamo, da je boleče ter da lahko omejuje človeka.«

Gre torej za individualne razlike, notranje in zunanje vplive, pomen relativnosti na tej ravni, poudarja Martina Tomori.

»Različno pa smo občutljivi ne samo na vrsto, temveč tudi na intenzivnost travme. Prav tako bo ta bolj razdiralna, če jo doživlja nekdo, ki je že bil travmatiziran ali če gre za dolgo trajajoče ogrožajoče stanje.«

Prav tako tudi nerešena travma močno stopnjuje verjetnost, da posameznik odpove ob naslednjih, čeprav morda manjših, obremenitvah.

Med ranljivostjo in odpornostjo

Pri soočanju z intenzivnim stresom nima svoje vloge le posameznikova ranljivost, torej individualni dejavniki tveganja, temveč tudi posameznikova odpornost na travmo, pravi Martina Tomori. Torej sposobnost posameznika, da na čim manj škodljiv način in s čim manj destruktivnimi posledicami preživi neugodne zunanje vplive. Gre za samozaščitni proces, ki omogoča reševanje in prilagajanje preizkušnjam, na kar pa vpliva več dejavnikov: od bioloških, torej genetskih in hormonskih, do psiholoških in vedenjskih značilnosti ter medosebnih in širše socialnih vplivov. Ali povedano drugače: ljudje smo za neugodne vplive različno dojemljivi tudi glede na svoj značaj, odpornost in prilagodljivost.

»Med varovalnimi dejavniki, ki zmanjšujejo možnost razvoja daljnoročnih posledic travme, so pomembne tudi duševne značilnosti posameznika pred travmatskim dogodkom.«

Med temi strokovnjakinja našteva boljše splošne prilagoditvene sposobnosti, gotovost vase in pozitivno samopodobo, širok spekter strategij za obvladovanje stresa, socialno prilagojenost in zaupanje v druge. Prav slednje pa je tudi tisto, kar med drugim olajša proces vzpostavljanja ponovnega duševnega ravnovesja po izrazito stresnem dogodku. Opora pomembnih drugih in dostopnost širših podpornih sistemov so namreč zunanji dejavniki, ki zmanjšujejo ogroženost posameznika zaradi travme. Osebnostne spremembe, ki se lahko zgodijo v nasprotnem primeru, pa je mogoče prepoznavati v obliki socialnega umika, povečane nezaupljivosti, morda celo odklonilnem odnosu do sveta, z občutji praznine in brezupa, odtujenostjo in neobvladljivimi občutji stalne ogroženosti, morebitne posledice navaja Martina Tomori.

Posttravmatska stresna motnja

Če se odzivi na objektivno ogrožajoči dogodek po določenem času, na primer po nekaj dnevih, tednih ali mesecu dni, ne začnejo blažiti in opazno izzvenevati ali se po daljšem času ponovno pojavijo, je v tem primeru mogoče govoriti o posttravmatski stresni motnji, ki jo spremljajo prepoznavni simptomi. Pojavijo se motnje spanja, predvsem moreče sanje, in vsiljevanja podobe travmatičnega dogodka v spomin. Del te motnje je tudi izogibanje okoliščinam, ki spominjajo na travmatični dogodek. Po prometnih nesrečah je tako na primer pogosto zavračanje vožnje avtomobila ali izogibanje kraju dogodka. Ob tem pa je značilna tudi socialna odtujenost, ki prinese občutek izključenosti in nerazumljenosti, še navaja Martina Tomori. Odraža se tudi v obliki čustvene otopelosti, zmanjšanega zanimanja, motnje koncentracije, izbruhov jeze in manjše gotovosti vase.

Čas ugaša bolečino

A kar je pomembno pri soočanju s travmo, za katero ne drži, da je njena vsakokratna posledica omenjena stresna motnja, je, da boleče izkušnje s časom izgubljajo na teži. Seveda je v procesu ugašanja pretresa in bolečine pomembno tudi lastno ravnanje in prizadevanje za zmanjševanje neugodnih posledic. Kar pomeni dejavno soočanje s preizkušnjo, ki nas je doletela, poudarja psihiatrinja. Tako ni dovolj le zavedanje, da se bo čustvena prizadetost s časom blažila, temveč je potrebna predvsem usmerjenost v dejavno prizadevanje, ki ta proces lahko pospeši.

»Zato so pomembna koristna dogajanja, ki človeku prinašajo pozitivne izkušnje, da zmore, da zna in ga zbližujejo s pomembnimi drugimi. Tudi dejavnosti, ki mu kažejo, kaj vse je zanj vredno in odločilno v življenju. Nenazadnje lahko travmatska dogajanja omogočajo razvijanje različnih spretnosti in sposobnosti za dejavno premagovanje različnih življenjskih obremenitev.«

Predvsem pa je pomembno, zaključuje psihiatrinja Martina Tomori, da vsak pozna svojo občutljivost in ranljivost, ob tem pa se zavestno uči tudi čim večjega spektra reševanja problemov, s tem pa krepi svojo odpornost.