Vzpodbujati od zunaj nekoga ali pa da mu omogočiš, da sam za sebe zazna kaj to za njega pomeni to, da sam čuti nekaj kot svoje, pa sta dve dve različni stvari. Razlika med dvema je zelo neopazna, ko se pogovarjaš o življenju, saj je to nekaj običajnega.
Ko pa se podamo na pot samoraziskovanja, pa kaj hitro odkrijemo, da je tisto od zunaj precej drugačno od tega od znotraj. Pa vendar…
Na tem svetu je zelo priljubljena praksa, vsaj v zahodnem svetu, da drugim govorimo, kdo so, kako nekaj delajo, kaj počnejo, da so dobri, da stvari ne počnejo kot bi jih morali. A v bistvu ne vemo, ne vemo, kaj za njih nekaj pomeni. To lahko vemo le sami za sebe.
Samo sami lahko vemo, kaj za nas pomeni, če je nekdo neuspešen pri opravljanju svojega poklica. A to kar vemo, je zunanja opazka. Pojma pa nimamo, kako oni drugi sam doživlja sebe, predvsem pa to, kaj to, kar mora opravljati pomeni zanj samega.
Svet, v katerem živimo, je svet projekcij. In bolj se približujemo aspektu, ki pa ni samo projekcija nekoga, kako bi kaj moralo biti in zakaj, bolj začnemo prepoznavati, da se pravzaprav ne gre za druge, temveč za to, kako mi sami doživljamo sebe.
Mnogi to odkrijejo v času delovne dobe, nekateri to odkrijejo pozneje, velika večni pa tega sploh ne odkrije nikoli.
Biti to, kar si je dandanes zelo pomembna naloga. Kajti če ti nisi to, kar si, potem ne moreš dati tega, kar si.
Super, svet v katerem živimo je svet mnogih projekcij. Drugi nas učijo kako moramo živeti, kaj početi, na kakršen način, zakaj ipd. In ko nas naučijo kako moramo živeti od nas zahtevajo, da smo to, kar smo.
Pa smo res kdajkoli zares to, kar smo, ali pa le ponavljamo naučene vzorce obnašanj, delovanj, ipd., ki jih hote ali nehote polagajo drugi v naš um? A zares kdaj doživljamo nekaj, kot svoje lastno doživljanje sebe, ali pa s tem, ko ponavljamo za drugimi doživljamo to, kar si oni želijo za nas?
No, pa poglejmo…
Človek ima povsod po telesu, predvsem pa največ na področju srca in možganov, zrcalne nevrone, ki so odgovorni za mimikiranje oz. zrcaljenje tega, kar nam drugi kažejo, kot sebe. In v življenju se treniramo, da bi naj čim bolje mimikirali, ponavljati za drugimi. Naš fokus je na mimikiranju, posnemavanju, kopiranju ipd.
Redki so posamezniki, ki stopijo iz tega cikla, ki jim nudi udobje, ugodje, pomembnost, čustva, čutenje. To so posamezniki, ki so rajši takšni, kot so drugi, nekaj samosvojega, kar drugi niso.
Pa je to zares nekaj, kaj poudarja njihovo individualnost, ali pa je to le kljubovanje mainstreamu? Kajti, če je kljubovanje, potem to ni nič drugega, kot ždenje na istem nivoju delovanja v tem svetu, le da je stran iz katere delujemo inverzna.
To, da je inverzna, samo pomeni, da se gre za drugo stran iste resničnosti uma, v kateri živijo. Razlika je le v tem, da je na videz drugačna.
Ko pa govorimo o tem, da kako se za posameznika nekaj čuti, kako on to doživlja v sebi, pa govorimo njegovem pristnem doživljanju tega, kar je znotraj njega.
Pri spodbudah od zunaj, se na veliko mešata to, kar prihaja od zunaj kot spodbuda in to, kar se rodi znotraj njega, kot njegovo lastno čutenje, brez tega od zunaj. Pri tem, kar prihaja od znotraj pa je poudarek na tem, da se nekaj rojeva znotraj in se čuti kot on sam.
Vedno, ko imamo željo, potrebo, namen ali karkoli, kar želi spodbuditi nekoga drugega, da bi nekaj zaznal, vplivamo nanj.
To, kako vplivamo, je v popolnosti odvisno od nas samih. Obstaja pa težava, kar se posamezniki naučeni, da je dobro, da na njih vplivajo besede, čustva, občutki, spomini drugih.
V trenutku, ko se spustimo v igro vplivanja na nas s spomini, čustvi, občutki, idejami ipd., se ujamemo v svojo lastno zanko. Takrat vedno manj čutimo sebe, oz. svojo lastno pristnost, in vedno bolj to, kar nam ponuja oni drugi, kot svojo resnico.
To lahko vidimo v primarni družini, v vrtcu, v šoli, fakulteti, podjetju, družbi.
Tak način je pristojen način. Vsi se ga učimo, ker je pomemben iz čisto preprostega razloga. Hočemo, da bi ustvarili, odkrili, začutili ipd. več, kot čutimo v sebi [sedaj].
Vsaj večina, saj smo tako naučeni, da ustvarjamo, da bi imeli več, da bi vedeli več, da bi bili več.
A tu se gre največkrat za to, da se okrepijo naša čustva, ki nam govorijo, da smo več, da se okrepi naš občutek za moč, da smo bolj sposobni, zmožni, ipd.
In ko se začnemo iti to igrico, smo vedno manj povezani s tem, kar pa je naše izvorno čutenje nas samih, naše notranjosti, naših lastnih občutkov, idej, konceptov. Takrat stopimo, ali pa smo že na poti, kjer nam je nekaj, kar imajo, kažejo, se obnašajo drugi bolj pomembno kot to, kar pa se v resnici dogaja znotraj nas samih.
In kaj se?
No, poleg vsega tega vrveža, ki so ga navajeni, da ga sprejmemo od zunaj v obliki misli, čustev, občutkov, idej, spominov, ki nam jih komunicira, vsiljuje, na nas sipa, nas posipuje z njimi, nas prežema ipd., znotraj sebe najprej čutimo sebe.
To je sicer zgodba za drugič. A, da bi sploh lahko čutili druge, moramo v sebi imeti neki čutilni aparat, ki pa je pred tem, ko čutimo druge, naravnan na zaznavanje tega, kar se dogaja znotraj nas samih. Kako bi sicer lahko vedeli, kdo so drugi, če ne bi imeli neke referenčna točke, da bi se lahko z njimi primerjali.
V vsakem primeru najprej čutimo sebe. Šele potem pridejo v nas drugi, njihove misli, ideje, čustva, občutki, spomini.
In to je drugotno!
Čutiti sebe je zelo pomembna kvaliteta v dandanašnji družbi. Še posebej če vidimo, da se obnašamo kot drugi, da ravnamo kot drugi, medtem, ko vemo ,da to doživljamo v sebi kot nekaj, kar ni usklajeno z nami samimi.
Pa si zares želimo biti celo življenje ujetniki gibanja, delovanje, mimikiranja, ponavljanja tega, kar čutijo drugi, kar premišljujejo, njihovih potreb, misli, želja?
Tu mora narediti črto vsak sam. On je tisti, ki je odgovoren za to, če bo nenehno hodil jest k sosedu njegovo pokvarjeno hrano, ali pa bo jedel doma to, kar je njegovo pristno.
Govora je o toku življenja, človekovega lastnega občutka za sebe, za njegov obstoj. Ker če ne živimo sebe, svojega lastnega občutka za obstoj, tega, akr producira njegovo lastno telo, potem jemo umetno hrano.
Dobesedno!
Vse kar sproducirajo drugi, je podobno kot v zunanjem svetu, produkt njihovih lastnih misli, občutkov, idej, konceptov. In vsekakor je to obdano z njihovim občutkom, ki ga čutijo sami.
Njihov občutek je v popolnosti okej za njih. Le malokrat pa je takšen tudi za nas.
In da, zato se moramo prilagajati, saj živimo v skupnosti, ker drug brez drugega ne moremo preživeti. Je pa res, da živimo v skupnosti posameznikov, ne tistih, ki so enaki zato, ker so jim drugi rekli, da morajo biti enaki.
Pot samospoznanja je pot, ki te pelje po poti tvoje lasten esence, tvojih lastnih občutkov za sebe, za svoje življenje. In če ne hodiš po poti tega, kar tebi govori tvoja esenca, pač hodiš po poti samospoznanja, ki pelje preko drugih, njihovih občutkov, idej, konceptov ipd.
Pot samospoznanja preko drugih je dosti daljša.
Resda lahko vidiš več, doživiš več, čutiš več. A kaj pravzaprav čutiš?
Ker če čutiš nekaj, kar ni sam tvoje, temveč tvoje in njihovo, potem ne čutiš sebe. Vsaj ne na način, kot bi se naj.
Pot samospoznanja je vsekakor vse kar v življenju počnemo. A če želimo v resnici videti sebe, potem moramo prenehati hlastati za tem kar so drugi, kar so njihove želje, občutki, ideje, koncepti ipd.
Kar če en bomo vedno doživljali njih kot njih, nikoli pa sebe. Vsaj v popolnosti ne, saj nas drugi vlečejo stran od nas samih.
Drugi so nam včasih všeč, drugič ne.
