Prebujenje iz sna lastnega zapora

Prebujenje je težko opisati z omejenim jezikom, ki je sestavljen iz samo 25 zlogov…Obstaja temeljni izziv pri pisanju o prebujenju. Omejen sem z jezikom tega sveta, ki menim, da ni naš naraven. Hkrati pa se postavljam v vlogo nekoga, ki bi naj poznal, vedel. Ki pozna tisto, kar je umu skrito… Nikakor se nimam za razsvetljenega posameznika. Ravno nasprotno. Spoznavam namreč, da več ko odkrivam, manj vem.

Ker je prebujenje nemogoče doumeti na nivoju razuma ter posledično racionalnega egocentričnega razmišljanja, bom poskušal preprosto s tem zapisom, manifestirati zunaj sebe tisto, kar doživljam na notranjem potovanju. Kajti to je resnično potovanje ali pot po kateri začneš hoditi. Saj enkratno doživetje prebujenja še ne prinese svetosti ali razsvetljenja, ali pač dokončne rešitve. Mnogi med nami moramo neštetokrat izgubiti tisto, kar smo našli, da se lahko ponovno združimo s tem »Kar je«. Jaz sem pot, resnica in življenje (Jn 14,6)…

Mnogokrat bom prav tako uporabil svetopisemske odlomke ali besede, ki jih je izrekel sam Jezus. Vendar ne zato, da vas približam katoliški cerkvi ali katerikoli drugi religiji tega sveta. Te reči enostavno niso od tega sveta.  Uporabil jih bom samo toliko, da usmerim v odkrivanje to, kar menim, da nam je želel povedati Jezus. Prav tako mnogi duhovni učitelji višja stanja zavesti opisujejo, kot Kristusovo zavest ali zavest Boga Izvora samega. Tudi to besedo bom večkrat uporabil, čeprav se zavedam, da ima negativno konotacijo. Uporabil jo bom izključno, kot metaforo, ki nakazuje k transcendentalnemu, nečemu svetemu, višjemu, kar je nedoumljivo za omejen egocentričen um. To pa nima nobene povezave z nobeno religijo ali verovanjem, ki je bila skonstruirana v tem svetu…Kajti te reči so svete. Svetost pa je rojstna pravica vsakega bitja…univerzalno. Zato tisti, ki imajo ušesa, naj poslušajo (Lk 8,8)…

Kot ljudje, večina od nas živimo potopljeno v vsakdanje življenje in se nikoli ne vprašamo, kdo v resnici smo, od kod prihajamo ter kam gremo. Zjutraj vstanemo na isti strani postelje, gremo v službo ter ponovimo nezaveden ritual, ki smo ga počeli že včeraj. Kot roboti. Še kot mlade, nas učijo, da imajo vso znanje profesorji o katerem se nikoli kritično ne sprašujemo. Te kasneje nadomestijo naši nadrejeni ali politični voditelji, ki nam ukazujejo, kaj naj storimo ali česar ne smemo storiti. Pri tem slepo ubogamo, ter se pustimo  voditi, saj nas je strah lastnega eksistencializma in posledično izgona iz družbe. Ta primarni strah smo nezavedno podedovali od svojih prednikov tako, kot mnogo drugih vzorcev, ki se pretakajo iz generacije v generacijo. Vse te vzorce pa lahko pretrgamo in obstaja zdravilo.

Večina od nas ni nikoli spoznala svojega pravega jaza, duše, zavesti – tega, kar je onkraj imena ter oblike, onkraj razmišljanja egocentričnega uma. Kot posledica tega verjamemo, da smo ta omejena telesa in ta um. Živimo v strahu, da bo to telo in um s katerim se istovetimo ter smo poosebljeni, nekoč umrl. Prepričanost, da bomo odgovor našli, v neki zunanji obliki dejavnosti, je lahko težava. Saj pri vseh praksah, gre bolj za naše delovanje, kot pa nasprotje temu, da samo smo, da samo bivamo v tem trenutku tukaj in zdaj »Jaz sem«. Bog mu je rekel: »Jaz sem, ki sem.«  In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: Jaz sem«… (2 Mz 3,14)

Mnogi si bodo zaželeli doseči prebujenje ob prebiranju tega članka. Kadar nekaj želimo početi, ali doseči razsvetljenje skozi delovanje, smo lahko prepričani, da je glavni motivator tega ego. Pri vsaki želji gre vedno za ego konstrukt. Pri prebujenju ne gre za to, da bi nekaj pridobili ali kaj sebi dodal, kar nam manjka. Ravno nasprotno. Vse kar si do sedaj vedel ali mislil, da si, moraš spustiti ter se ne ozirati več nazaj. Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62)

Če se želiš resnično prebuditi iz te iluzije, moraš umreti preden umreš. »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)

Ko neposredno izkusiš resnico o tem, kdo si, strah pred življenjem ali smrtjo izgine. Naša družba in kultura sta določili, kdo smo. Smo sužnji lastnim nezavednim hrepenenjem, ki vodijo naše odločitve. Nezavedno pa živimo 95% svojega življenja.

Ego je samo želja po ponavljanju tistega, kar že pozna. Ego se boji neznanega. Tudi, če je to lahko bolje za nas same. V neznanem vidi svojo smrt. Obstaja neskončno ravni spomina ter razmišljanja. Ko se naša zavest poistoveti s tem konstruktom uma kateremu vlada ego, nas zveže z družbeno pogojenostjo, ki ji pravimo Matrica. Neskončni vzorci želja po užitku in izogibanje bolečini se odražajo v naših patoloških vedenjih. Kot ovce, večina ljudi živi v pasivnem podrejanju in s svojim načinom življenja hrani Matrico. V bistvu živimo življenja, izpolnjena z veliko žalostjo, tesnobo in trpljenjem… In ne vidimo, da bi se v bistvu lahko osvobodili. Kot sem že omenil, mogoče je izpustiti življenje, ki je bilo podedovano iz preteklosti, od naših prednikov, ki so živeli prav tako nezavedno življenje.

Vsi smo rojeni v ta svet s pogojenimi strukturami, vendar brez samozavedanja. Oseba, v katero se razvijemo, je samo maska, ki jo nosimo preko naše zavesti. Že Shakespeare je dejal, da je svet oder in mi samo igralci v njem.

Ko se tisti-a prebudi, se ne pooseblja več s svojo osebnostjo, persono. Vendar pa hkrati ne konča z igranjem svoje vloge. Veš, da nisi več maska, ki jo nosiš ali telo v katerem bivaš samo začasno. Če se istovetimo s svojo osebnostjo, s svojimi mislimi, s svojo vlogo ali persono – je to Maya (Sanskrtski jezik, op. a.), iluzija o sebi. Prebujenje pa je spoznanje, da smo poosebljeni ter se istovetimo z izmišljeno osebo v igri življenja. Svet razmišljanja je edini svet, ki ga poznamo. Nezavedno omrežje in eksistencialni strahovi vodijo celotni ustroj. Vendar obstaja drug svet, ki je paralelen temu in je onkraj razmišljanja z egocentričnim umom. Ki je preko tega dualističnega sveta. Ali si pripravljen zapustiti vse, kar si mislil, da veš, da izveš resnico o tem, kdo si?

Če želimo izkusiti prebujenje, je potrebno pozornost preusmeriti stran od tega sveta, stran od senc, stran od misli…Proti svetlobi, proti naši notranjosti, mikrokozmosu, proti srcu, proti naši resnični biti. Za to potrebujemo voljo, notranjo moč ter vztrajnost za raziskovanje novega, nam še nepoznanega, pri tem pa hkrati opustitev vsega starega. Skočiti je potrebno s prepada v neznano…

Um se lahko primerja z zaporom. Nenehno smo zaprti v neskončen krog lastnih misli, ki mu ni videti konca.  Od jutra, ko odpremo oči, do večera, ko zaspimo. Nismo v zaporu. Mi smo sami sebi zapor. Zapor je iluzija. Če se istovetiš s svojimi mislimi, s svojim umom (saj je to vse, kar poznaš), potem spiš.

Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« (Lk 22,46)… (Tukaj lahko molitev sinonim za meditacijo, op.a.).

Prebujenje je osvoboditev iz zapora naših misli, ki ga imenujem egocentrični jaz. Saj je zgrajen na iluzornih mislih, pod okriljem ega. Ki pa ni nič drugega, kot izmišljena entiteta, ki smo jo gradili od prve ure učenja, ko so nas starši ali naši bližnji naučili prvo besedo. Zato dejansko, nikoli ne bomo svobodni, saj kamorkoli gremo, ponesemo svoj zapor vedno s seboj. Prebujenje ne pomeni se znebiti uma ter misli. Ravno nasprotno. Pomeni prenehanje istovetenja z njimi. Ko se ne istovetiš več s svojimi mislimi ali svojo osebnostjo, lahko izkusiš življenje na polno ter uživaš v predstavi (igri življenja), takšni kot je, brez hrepenenja ali strahu. Strah je samo iluzija uma projicirana v prihodnost.

Vsak korak, ki ga naredimo proti svojemu prebujenju, prinaša manj trpljenja. Manj trpljenja ne pomeni, da je življenje osvobojeno bolečine. Prebujenje presega dualnost tega sveta. Presega bolečino in užitek. Bolečina prihaja samo zaradi našega upiranja temu, kar je. Pomeni, da um ne igra več glavne vloge in zato je manj upora proti nečemu, kar je. Naš upor ter sodbe ustvarjajo trpljenje. Že samo enkratno izkustvo ti omogoči, da spoznaš, kaj je na drugi strani kontinuuma. Spoznaš, da obstaja tudi nekaj drugega, kot pa samo miselni ter materialni svet. Tisto nematerialno, transcendentalno, neoprijemljivo…katerega, ta svet, je le posledica.  »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« (Jn 6,63)

Ko se v prebujenju razgradi ego osebnost ni več dualnosti. Ni več egoistične misli jaz. Vendar še vedno je »Jaz sem« ali brezosebnost. Identiteta na katero se veže naš ego, se razgradi. Samo si. V večnem tem trenutku tukaj in zdaj. V tej praznini vzide tudi modrost – razumevanje. Spoznaš, da je resnični Jaz, onkraj igre dualnosti. Resnični Jaz je brezčasen, nespremenljiv,  vedno tukaj in zdaj. Za naš um je seveda to nerazumljivo, ker vse kar pozna je samo dualnost.

Rene Descartes je napisal svetovno znano frazo: »Mislim, torej sem.« Ta fraza predstavlja padec naše civilizacije in popolno poosebljanje s svojimi mislimi – torej, sencami, ki niso resnične. Tukaj je glavni padec človeštva. Ker smo svojo resnično bit, svojo zavest, duha, dušo, Jaz sem – izenačili z razmišljanjem. Ta trenutek v zgodovini predstavlja tisto, ko smo bili izgnani iz Raja. Saj smo hoteli poznati dobro in slabo, kaj ne? Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.«(1 Mz 3,5)

Vsi smo priključeni na svojo programirano podzavest, dokler se ne prebudimo. Podobno, kot v filmu Matrica. Pot do svobode ni nekaj, kar moramo storiti ali izpolniti določene načrte. Ravno nasprotno. Vse lastne načrte, misli, navezanosti – moramo ovreči, zapustiti (vse tisto, kar z umom mislimo, da smo). Ker spimo v Matrici, v bistvu ne vemo, kaj bi naša duša, naša zavest rada izrazila.

Ko prideš do »vira svojega bitja«, do prebujenja, ne izgubljaš več energije za spreminjanje zunanjega sveta. Saj je tvoja volja, usklajena z voljo Univerzuma. Z voljo tistega »Kar je«. Ker je tisto, kar je bilo prej ločeno v dualnosti, sedaj združeno. Dano ti je spoznati, da je tvoja zavest, del celotne zavesti Univerzuma. Vse je Eno. Ni več ločenosti, kot v tem svetu dualnosti, v svetu ega. »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« (Lk 22,42)

Ker, če misliš, da boš spremenil zunanji svet, je to ravno tako, če bi poskušal spremeniti podobo v ogledalu. Ti si ta odsev v ogledalu. In prav tako, si ti ta odsev v svetu. Ti si kreator svojega sveta. Zavestni ali nezavedni. Tvoj zunanji svet je le odsev, refleksija tvojega notranjega sveta. Tvojega mikrokozmosa. Tvoje zavesti. Prav tako kolektivno. Mi kolektivno ustvarjamo naš svet in mi smo ta kolektivna zavest v kateri živimo. Zato dandanes živimo tako, kot živimo. Ta svet je odraz našega spanja, našega ne zavedanja in globoke hipnoze.

Kaj se potem spremeni po prebujenju? Na zunaj vizualno čisto nič. Spremeni se zavestna energija, modrost, notranja energija ali t.i. Prana, ki je osvobojena pogojene osebnosti ter pogojenega razmišljanja. Tako postane na voljo, da jo usmeri naša zavest, duša ali sam Izvor. Ko boš izpustil vsa miselna, pogojena pričakovanja ter vse tisto, kar misliš, da veš s svojim racionalnim umom, boš začutil kaj želi tvoja duša, kaj želi tvoje srce.

V zunanjem boju nam nikoli ne more uspeti, saj je le odsev našega notranjega sveta. Borba proti zunanjemu svetu je iluzija. Nesmiselna je. Ker se borimo proti samim sebi. In s tem ustvarjamo trpljenje, saj ustvarjamo upor. Ko to spoznamo, sta naša ter Univerzalna volja usklajeni. Ni več upora na to, kar je. Naša notranja svoboda ni več odvisna od zunanjih okoliščin. Ko sprejmemo resničnost, takšno, kot je, ne pomeni nujno, da prenehamo delovati v svetu ter da postanemo meditirajoči mirovnik. Pravzaprav je ravno nasprotno resnično. Ko smo svobodni, da delujemo, ne da bi nas gnali naši nezavedni motivi, ego ter misli, potem smo usklajeni z Izvorom, Univerzumom, s polno močjo naše notranje energije, ki nas vodi.

Mnogi trdijo, da če želimo spremeniti svet in uveljaviti mir, se moramo močneje boriti proti zaznanemu sovražniku. Boj za mir je, kot kričanje za tišino. Še več tega ustvari, česar ne želimo. »What resist, persist«. Čemur se upiraš, vztraja! Vsaka vojna, je pravzaprav vojna proti nam samim. Boj je del kolektivne zablode. Prepričanje, da lahko zmagamo proti našim sovražnikom, ki so jih ustvarili naše razmišljanje in vedenje, je utopično. Saj kričimo, da želimo čistejši zrak, hkrati pa se okoli prevažamo z avtomobilom. Želimo boljše odnose, pri tem pa ne žrtvujemo časa in energije. Želimo uživati bolj zdravo hrano, pri tem pa sadimo gensko spremenjeno koruzo ter pšenico. Želimo boljši svet, pri tem pa ne želimo sprejeti odgovornosti, ter zapustiti svojega udobja. Želimo, da drugi sprejmejo to odgovornost za nas. Zato, tudi gremo na volitve, ali ne? Ali pa odgovornost za našo nesrečo, prelagamo na vse druge, vidne in nevidne sovražnike…

Naš notranji prostor je tisti, kjer se mora najprej zgoditi revolucija! Šele, ko bomo lahko neposredno izkusili to živost duha v sebi, takrat se bo tudi zunanji svet poravnal. To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, poravnajte njegove steze!« (Mt 3,3)

Do takrat pa se bo vse, kar počnemo, samo dodalo kaosu, ki sta ga že prej ustvarila prav to razmišljanje in vedenje. Ali vidimo nesmisel? Tudi vojna in mir sta del samo Enega. Enega večnega plesa, ki se prepletata med seboj. Prav tako, kot svetloba ne more obstajati brez teme, prav tako bela ne brez črne, kot ne leva brez desne. Svet pa želi srečo, brez žalosti. Izobilje, brez pomanjkanja. Kako bi poznali dobro, če ne poznamo slabega? Imamo veliko umsko znanje, vendar ne modrosti, da bi to znali uporabljati. Ne razumemo orodja, uma, ki ga uporabljamo. Ne razumemo njegove prave vloge ter namena. Naše razmišljanje je ustvarilo svet, kakršen je sedaj. Razmišljanje vseh nas, brez izjeme. Kadarkoli označimo nekaj za dobro ali slabo, je to posledica naših pogojenih, naučenih egocentričnih miselnih struktur. Že sam obstoj samoljubne ego strukture ustvarja dualnost. Razkol med menoj in teboj, mojim in tvojim, notranjim in zunanjim… Ego je nasilje. Zahteva pregrado med menoj in teboj, razmejitev od drugih, da bi on lahko  obstajal. Brez ega ni vojne proti ničemur. Zunanje krize v svetu, odražajo samo naše notranje krize. KER NE VEMO, KDO SMO! Popolnoma smo poosebljeni s svojimi egocentričnimi mislimi, ki so prežete s strahom ter smo odrezani od naše resnične narave. Svoje resnične biti. Rasa, religija, država, politična stranka… Katerakoli skupina, s katero se identificiramo ali ji pripadamo, vse krepijo samo našo ego osebnost. Vsaka skupina trdi, da je njena perspektiva resnična ter pravilna. Enako počnemo na individualni ravni. Ko resnico razglasimo za svojo, samo še bolj jačamo svojo ego strukturo, ki se določa nasproti drugim. Jaz proti drugim ali drugemu… Ne gre za to, da sta razmišljanje in obstoj ega, nekaj slabega. Um je čudovito orodje, ko je podrejen srcu. Um je dober služabnik, vendar slab gospodar. Ego neprestano filtrira naš svet skozi jezik, skozi oznake ter nenehno sodi. Eni stvari daje prednost pred drugo. Ali pa poveličuje enega človeka, drugega pa zavrača. Ko je um tvoj gospodar, ustvarja neskončno trpljenje ter nas zaklene v Matrico razmišljanja. Če želiš resnično doživeti prebujenje, ne sodi svojih misli, kot dobre ali slabe. Vendar spoznaj kdo si, preden se pojavi misel ali čustvo. Ko so odvržene vse oznake ali sodbe, šele potem je mogoče videti stvari v svoji resničnosti, takšne, kot so. V trenutku, ko otroku povemo, kaj je ptica… Je nikoli več ne bo videl… Videl bo samo svojo misel v umu… Toda Jezus jim je rekel: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.« (Mt 19,14)

Večina ljudi meni, da so svobodni, zavestni ter prebujeni. Vendar, če verjameš, da si že buden, zakaj bi potem garal, da bi to dosegel, kar že imaš? Preden se je mogoče prebuditi, se je potrebno sprijazniti s tem, da spiš, ko živiš v Matrici. Svoje življenje je potrebno raziskati iskreno, brez laganja samemu sebi. Vse naše rane iz preteklosti je potrebno zavestno čutiti. Ego mora umreti, da naša zavest obrodi sad.

Ali lahko prekineš svoje robotske vsakdanje življenjske vzorce, če želiš? Ali lahko prenehaš z iskanjem zadovoljstva in izogibanjem bolečini? Ali nenehno sodiš, kritiziraš ter kriviš sebe in druge? Ali tvoj um, misli nenehno išče-jo spodbudo ter ne preneha-jo? Ali reagiraš na to, kaj si ljudje mislijo o tebi? Iščeš odobravanje ter potrditev svojega prav? Ali si mogoče izpolnjen samo s tem, da si?

Večina ljudi, bo danes svoje življenje doživljala enako, kot jutri ali čez deset let. Ko se oddaljiš in začneš opazovati svojo robotsko naravo, osebnost, postaneš bolj buden. Začneš prepoznavati globino težave. Saj s tem, ko se umakneš in opazuješ iz daljine, ne sodiš, saj nisi več udeležen v predstavi, igri. Prav tako večina, ki bere to resnico, ne bo želela ali ne bo sposobna spremeniti svojega življenjskega vzorca, na katerega so navezani. Raje damo glavo v pesek, kot pa da se soočimo z resnico. Želimo si svojih odrešenikov, a sami nismo pripravljeni vzeti križ na svoje rame. Koliko si pripravljen plačati, da se osvobodiš? Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) (odpovedati se je potrebno samo egu, op. a.)

Zavedaj se, da če spremeniš svoj notranji svet, moraš biti prav tako pripravljen na spremembo zunanjega sveta. Tvoja stara osebnost mora postati mrtva rodovitna zemlja iz katere raste novo življenje. »Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.« (Lk 8,15) Stanovitnost je tukaj primerjava z redno duhovno prakso. (op. a.)

Prvi korak k prebujenju, je spoznanje, da smo poosebljeni z Matrico človeškega racionalnega uma, z masko. Nekaj znotraj nas mora slišati to resnico in se zbuditi iz svojega dremeža! Obstaja del tebe, nekaj brezčasnega, ki je na vekomaj poznal res-je. Matrica uma nas odvrača, zabava. Zadržuje nas v neskončnem delovanju, uživanju ter grabljenju. Več, več, več, več….

Matrica nas varuje pred razcvetom naše zavesti. Varuje nas pred prebujenjem, razsvetljenjem, ki je naša rojstna pravica. Na žalost je prefinjeno patološko razmišljanje tisto, kar velja za »normalno življenje«. Tvoje Božansko bistvo se je zasužnjilo. Poosebilo se je z omejeno zlagano strukturo egocentričnega jaza. Velika modrost, resnica o tem, kdo resnično si, je zakopana globoko v tebi. To je zaklad, ki je neprecenljiv. »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« (Mt 13,44) Njiva je tukaj sinonim za naš notranji svet. Zakaj? Ker, če si iskreno priznamo, naš notranji svet ni najbolj čist. Je ravno tako umazan, kot njiva. Tukaj ne smemo pozabiti, da iz umazane zemlje lahko zraste nekaj čudovitega. Zaklad pa je naša zavest, ki je zakopana globoko v naši njivi. Mnoge vzhodnjaške kulture ali stare civilizacije, so prav tako opisovale ta zaklad, ki ga čuva zmaj ali kača. In resnično ga ni večjega zaklada. Jezus sam ga primerja s podobo nebeškega kraljestva. ( op. a.)

1. Krishnamurti je nekoč dejal: »Ni merilo zdravja to, da si dobro prilagojen prefinjeno bolni družbi.« Kako resnično. Prefinjeno bolna družba. Poosebitev z egocentričnim umom ter mišljenjem je bolezen te prefinjene, bolne, sodobne družbe in prebujenje je edino zdravilo!

»Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« (Lk 17,21)

:damir :škrinjar, A.R