Čeravno Anglija ni bila ravno dežela, kjer bi bil lov na čarovnice najbolj razširjen, se je vse to spremenilo spomladi leta 1645, ko se je začel množičen lov na nedolžne ženske, pa tudi moške. Dogajalo se je v vzhodni Angliji v času Karla I., ki je bil drugače proti čarovniškim procesom, a v tem času ni imel večje moči, saj je v državi divjala državljanska vojna. Vojna je tako potekala med Karlom I. in njegovimi nasprotniki in je bila prva izmed treh državljanskih vojn, ki so se končale šele 1651.
To so bili burni in nepredvidljivi časi, ki so mlademu in zagnanemu pomočniku odvetnika omogočili, da se je kruto znesel nad domnevnimi čarovnicami. To je bil protestantski fanatik Matthew Hopkink, ki je bil drugače sin protestantskega duhovnika. V vzhodni Angliji, natančneje v provinci Essex Karlov vpliv med državljansko vojno ni več obveljal, kar je Hopkinsu omogočilo nekontrolirani lov na čarovnice.
Začelo se je s starejšo gospo Elizabeth Clarke, za katero so vaščani vasi Manningtree, trosili neresnične govorice, da naj bi preklela dve sosedi, od katerih je ena umrla med porodom, druga pa naj bi rodila mrtvega otroka. Vse to je pri vaščanih še poglabljalo vero v to, da je Elizabeth Clarke čarovnica, kar je povzročilo tudi dejstvo, da je bila tudi njena mama v preteklosti obešena kot čarovnica.
Preiskovanju, v katerem so zasliševali ubogo starko na način, da ji niso pustili spati cele tri dni, se je poleg Hopkinsa pridružil še John Stearne, ki je bil prav tako kot njegov prijatelj, strog in neusmiljen puritanec.
Marca 1645 sta tako oba moža dobila dovoljenje od sodnika, da primer podrobneje raziščeta in zato sta najela čuvajke, ki naj bi jima pomagale pridobiti dokaze proti Elizabeth Clarke. Mučenje je bilo zaradi čarovniškega zakona iz leta 1604 prepovedano, zato so preiskovalci morali čarovnico zalotiti pri dejanju ali pa izsiliti priznanje.
Čuvajke so potrebovale tri dni, da se je Elizabeth zlomila, saj je bila zaradi neprespanih noči popolnoma zmedena in raztresena. Tako je priznala, da je čarovnica, da je občevala s hudičem in mu rodila številne potomce. Ob tem je seveda zatožila še skupino drugih žensk v okolici, kar je sprožilo celo vrsto preiskav in na koncu tudi smrt 300 nedolžnih ljudi.
Seveda je k temu pripomoglo tudi strogo puritansko okolje Vzhodne Anglije, ki je podpiralo to Hopkinsovo goreče in neusmiljeno preganjanje. Puritanci so namreč verjeli, da moč hudiča stalno raste, da ima vse več privržencev in da so ženske še posebej dovzetne za njegov zastrašujoč vpliv. Tako sta se Hopkins in Stearne napotila v sosedno vas in kasneje še v druge vasi, saj se je njegov vpliv in govorice o njegovih storitvah širile kot ogenj.
V vasi Mistley so ljudje kar tekmovali koga bodo obtožili in tako so tukaj zaprli in kasneje pokončali kar 23 domnevnih čarovnic, veliko pa jih je umrlo tudi v zaporih, kjer so bile razmere zelo slabe, če ne nevzdržne.
Hopkins je za preganjanje čarovnic služil mastne denarce, poleg tega pa so prebivalci vasi plačali tako za nastanitev obeh lovcev na čarovnice kot tudi hrano za njuna konja. Njegove storitve so bile izjemno drage za tisti čas, saj so ustrezale sedmim tedenskim plačilom navadnega rokodelca. Ljudje pa so kar plačevali, saj je Hopkins zelo hitro prilagal priznanja čarovnic, da ljudje ne bi bili razočarani. V Ipswichu so celo uvedli davek, da so ga lahko plačali.
Hopkins in Stearne sta tako obiskovala vas za vasjo, od Essexa do Suffolka. Vsepovsod so ga prijazno sprejeli, saj si niso znali razložiti ne velikega pogina živine, smrti otrok ali pa drugih nesreč, ki so jih pestile dan za dnem. Tako so našli krivce v čarovnicah, saj molitev ni zadoščala, pomirjalo pa jih je dejstvo, da bodo z pomorom čarovnic rešili številne nesreče in težave, ki naj bi izginile, tako, ko bodo opravili s Satanovimi pomočnicami, kot so čarovnice tudi še poimenovali.
V teh čarovniških procesih so običajno sodelovali potujoči sodniki, vendar jim je državljanska vojna preprečevala opravljati dolžnosti. Namesto njih so procese vodili plemiči, ki pa niso imeli pravega znanja o pravu. Ženske, ki so jih privedli na sodišče ponavadi niso izgledale kot hudičeve služabnice, a Hopkins se je trudil, da bi jih kot take prikazal, ob tem pa ni nikoli niti malo podvomil ali pokazal obžalovanja za svoja dejanja. Ob tem je sodišču prisegel, da so njegova razkritja resnična in poskrbel, skupaj z tožilcem, da v dokaznem gradivu ni bilo lukenj, ki bi omogočale dvom.
Angleške čarovnice so tako veselo obešali, te usmrtitve pa so postale pravi družabni dogodki, dokler zaradi obsežnosti usmrčevanja čarovnic, ni vse skupaj prišlo do Londona. Avgusta 1645 je prišla novica, da je bil za čarovništvo celo obsojen duhovnik, zato je Karel na vzhod poslal uradnike, da bi preverili ali čarovniški procesi potekajo v skladu z zakonom.
Ob tem je Hopkins neutrudno nadaljeval z preganjanjem, a časi so se počasi začeli spreminjati. Visoki davki za vojno so preveč obremenjevali ljudi in tako si le-ti niso mogli več privoščiti dragega lova na čarovnice. Poleg tega so Hopkinsa začeli ovirati odposlanci parlamenta, ki so mu prepovedali izvajanja poskusa z vodo, saj naj bi le-ta goljufal in z skoraj nevidnimi vrvi preprečeval, da oseba ni potonila na dno. To pa je bilo eno od pomembnih preizkusov, s katerim so ugotavljali ali je oseba čarovnica ali ne, saj če ni potonila je bila nedvomno čarovnica, ker je simbolično zavračala krst.
Kmalu so bile nekatere obtožbe, ki jih je podal Hopkins ovržene, nekatere prejšnje obsodbe pa celo razveljavljene. Tako se je celo sam znašel v smrtni nevarnosti, saj so nekateri kritiki trdili, da verjetno celo on sodeluje s hudičem. Toda preden bi ga obsodili, se je Hopkins že umaknil, ko se je 1646 končala prva državljanska vojna. Preostanek svojega kratkega življenja je preživel v Manningtreeju, kjer so se ga ljudje na daleč izogibali. Kmalu je zbolel za tuberkulozo in leta 1647 tudi umrl. Za sabo je pustil težak spomin na kar 60% usmrčenih čarovnic v angleški zgodovini, ki so bile obsojene in obešene zaradi njega in njegovih obtožb.
Za vse ženske, pa tudi moške, ki so umrli grozljive smrti zaradi vraževerja, včasih pa tudi zlobe, lahko prižgemo svečko usmiljenja in se zahvalimo vsem prednikom, ki so prispevali k temu, da se je tako preganjanje končalo. Tudi danes se zavzemamo za svobodo in resnico ter za pravico vsakega posameznika, da živi v skladu s svojimi vrednotami in željami.
IZVOR FRAZEMA: lov na čarovnice;
frazem lov na čarovnice temelji na dejstvu, da so nekoč, zlasti v srednjem veku, preganjali in sežigali
čarovnice. Namen sodobnega lova na čarovnice je onemogočiti vse drugače ali napredno misleče pod
krinko pripadnosti drugačni (tj. »pravi« ali »nepravi«) ideologiji.
SLOVAR SLOVENSKIH FRAZEMOV – Janez Keber
Popravek bi podala samo, da so zlasti v novem veku preganjali in sežigali čarovnice.
Povzeto po History, slovenska izdaja, št. 34/2014, str. 56-59
Zapisala: Uršula Zakrajšek, vedska astrologinja, tarot svetovalka in intuitivni coach
