Preko trpljenja in časa

OGLAS

Pobeg od vsega trpljenja se lahko najde le, če razumemo naravo trpljenja in to je nekaj, kar običajni človek ne razume. Razlika med navadnim človekom in prebujenim človekom je, da ima prebujeni pravilni pogled.

In kaj je »pravilni pogled«?

Znanje o trpljenju, znanje o viru trpljenja, znanje o prenehanju trpljenja in znanje o poti, ki vodi k prenehanju trpljenja – temu se pravi pravilni pogled. (MN 141:24)

Pravilni pogled plemenitega človeka je njegovo znanje o trpljenju in o viru trpljenja. Ta vir je to, kar tvori eksistenco trpljenja: vir je prisoten, ko je tu trpljenje, in vir ni prisoten, ko tu ni trpljenja. Le z razumevanjem gre lahko nekdo preko trpljenja. Torej, imamo trpljenje in vir, ki sta istočasno prisotna. Trpljenje je pojav in – kot je značilno za vse pojave – ga tvorijo stvari, ki niso trpljenje.

Naj se sedaj še enkrat vprašamo, kaj je trpljenje? Budni pravi:

Rojstvo je trpljenje, starost je trpljenje, bolezen je trpljenje, smrt je trpljenje, povezava z neljubljenim je trpljenje, ločenost od ljubljenega je trpljenje, neuresničene želje so trpljenje – na kratko, pet zadržanih agregatov so trpljenje. (SN 56:11)

»Pet zadržanih agregatov« (to so materija ali rūpa, občutki ali vedanā, zaznava ali saññā, tvorba ali saṅkhārā, zavedanje ali viññāṇa) lahko poenostavimo z eno besedo: »doživljanje«. Trpljenje je značilni del doživljanja običajnega človeka. In da bi lahko razumeli, kaj je trpljenje, moramo najprej razumeti doživljanje. In ko razumemo to naravo, potem lahko gremo preko tega. Naj zdaj poskusimo razumeti te glavne značilnosti doživljanja, kot so prisotne pri običajnemu človeku.

Splošno doživljanje je zgrajeno iz prisotnosti pojavov. Ti pojavi (ki jih prepoznamo z zaznavanjem vidnih predmetov, zvokov, vonjav, okusov, tipnih predmetov in mentalnih podob, ki se čutijo kot prijetni, neprijetni in nevtralni) so prepoznani preprosto zato, ker imajo značilnost ali pomen. Da ima nek pojav lahko določeno značilnost, mora biti vsebovati številnih drugih pojavov. (Če dam grob prikaz: miza kot fenomen vsebuje druge fenomene, kot so les, trdota, raba v pisarniške namene, da lahko zgori, da je last očeta, da ni stol, itd.). Tej strukturni značilnosti usmeritve pravimo »namenskost doživljanja« in takemu usmerjenemu fenomenu enostavno pravimo »tvorba« (saṅkhāra).

Tvorba sama po sebi ni nič, ni to, ampak je skupek stvari, ki so hkrati prisotne s tem in tvorijo to kot nekaj. Tvorba daje pomen, namen, vrednost. To velja tako za običajnega človeka kot tudi za prebujenega. Vse stvari, ki jih človek doživlja, imajo pomen ali značilnost. To pomeni, da tudi prebujeni človek še vedno vidi mizo kot lesen izdelek za pisarniške namene, in ne pomeni, da zanj stvari mistično izginejo ali celo, da vidi neko »matrico«. Oba človeka poznata namenskost predmeta. Razlika med njima pa je, da pri prebujenemu ni več najti ene posebne pomenskosti, ene posebne tvorbe: to je tvorba »moje« ali »zame«. Za običajnega človeka so stvari vrednotene kot »te imajo pomen zame«, za prebujenega pa so stvari le »pomenske«.

In zdaj se morda vprašamo, zakaj človek misli, da je tu »jaz«, za katerega imajo stvari smisel. Odgovor je zelo enostaven: ker v tem najde užitek. Vsa ideja o »jazu« ali »sebstvu« obstaja zaradi prijetnega občutka. Ko vidi lepe gore, je tu zaznava stvari, obarvane oblike, skupaj s prijetnimi občutki. Ta človek začne misliti: »Kako je to lepo! Jaz bi to gledal celo večnost.« In v tem bo užival. Tudi ko se sooča z neprijetnimi stvarmi, bo začel iskati prijetne: »Mučno mi je. Grem zdaj spat.« Vse te misli so napor, usmerjene v potrebo po zadržanju prijetnih občutkov in odrivanju neprijetnih. To so misli običajnega človeka, ki je usmerjen k doživljanju prijetnosti. In s temi mislimi pride do ideje o »jaz sem«. Ta mentalna aktivnost je pogojena s predvidevanjem, da »jaz« obstaja.

To predvidevanje o »sebstvu« vznikne skupaj s predstavo o preteklosti (tj. predvidevanjem, da sem se jaz rodil, da so stvari že vnaprej določene, da imam neko zgodovinsko identiteto, narodnost, itd.) in s predstavo o prihodnosti (moji upi, načrti, projekti, smisel življenja, itd.). Če obstajam, potem je tu čas; kjer je čas, tam je moja eksistenca. Z drugimi besedami: če obstajam, moram trpeti. Fenomeni se pojavijo in prenehajo, a identifikacija s to relativno naravo je preteklost, rojstvo in zato prihodnost, smrt.

Za spoznavanje trpljenja ni treba čakati, da se postaramo in umremo. Narava trpljenja je prav tu, človek jo lahko spozna, če je zmožen videti celotno situacijo v kateri je. Njegovo doživljanje je povezano s časom in predstava časa nakazuje, da je nekaj v prihodnosti, ki se lahko doseže ali pridobi. To »nekaj v prihodnosti« je mentalna slika, ki je prisotna prav tu, a se nam kaže kot odsotna. Torej je tu želja po nečem, kaj bi lahko bilo, a česar zdaj ni tu. Kot sem že omenil v uvodnem delu: »neuresničene želje so trpljenje«, in ker narava eksistence vsebuje čas – in čas vsebuje prihodnost – in prihodnost vsebuje želje – in se želje ne zadovoljijo, obstajati torej pomeni trpeti. Želje so tu, ko smo nezadovoljni; nezadovoljstvo je, ko so tu želje.

V takem predvidevanju, da »jaz« obstaja, lahko človek začne iskati zatočišče in smisel tudi v preteklosti, ki naj bi mu nakazovala želeno prihodnost. Toda problem je, da ne glede na to, ali se obrnem v prihodnost ali preteklost, se vedno obračam stran od splošnega doživljanja. Misli o prihodnosti nam dovolijo, da se izognemo sedanji situaciji. Raje gledam nekam stran, ker je bolj prijetno, kot da uvidim stvari, ki so take, kot so. Tako si dovolim, da ostajam slep v tem, kar je tukaj. In kar je tukaj, je struktura trpljenja. Le kako bi lahko nekdo razumel strukturo trpljenja, če pa se izogiba nečesa in se raje zamoti v čutnosti? Da bi lahko razumel naravo trpljenja, mora razumeti, da to trpljenje ni nekaj, čemer se lahko izogne, ni nekaj, kar se lahko enostavno pozabi ali odrine stran. Tu ni ničesar, kar bi »jaz lahko storil« in kar bi lahko »čez nekaj časa vodilo mene iz trpljenja.« Ideja sama, da se človek lahko z delom izkoplje iz sveta delovanj – to je s predajanjem ritualom, priljubljenim miselnostim, z vadbo posebnih duhovnih tehnik, itd. –, človeka ne bo odrešila od želja po novem stanju v prihodnosti. Take misli ne bodo ubežale trpljenju, saj se tudi tu poskuša uresničiti nek prijetni občutek v prihodnosti. Vsako gibanje proti želenemu stanju ne bo vodilo ven iz želja. Svoboda lahko postane resnična le, ko se preneha iskanje, ko ni več nobenega gibanja – ko je um popolnoma miren, ustaljen, obsežen. Temu pravimo samatha ali mirno stanje. In zato je meditacija pomembna za razumevanje narave trpljenja.

Budni je rekel:

Dhamma je globoka, težko jo je spoznati, težko jo je razumeti, mirna, sublimna, je izven sfere razuma, je globoka in jo lahko spoznajo samo izkušeni. A ta generacija ljudi uživa v užitkih, se predaja užitkom, se veseli v užitkih. Za to generacijo je to znanje težko spoznati: to stanje tvorbe, odvisnost od izvora. In to znanje je tudi težko zaznati, to umiritev vseh tvorb, odrekanje vseh dobrin, uničenje želja, razstrastenje, prenehanje, Nibbāna. (SN 6:1)

Predstava, da jaz obstajam, je povezana z idejo, da jaz obstajam v času, in to gre z roko v roki s poželenjem. Vsakršno gibanje proti nečemu, kar je zaželeno, zahteva čas. Z ustvarjanjem časa pa se odprejo možnosti za potešitev poželenj. Ko človek to uvidi in popolnoma sprejme, da dokler obstaja »jaz«, bodo tu želje, poželenje, potreba, užitek, gibanje proti nečemu, potem bo razumel, da je narava eksistence narava trpljenja. Rezultat tega je, da človek začne razumeti naravo časa in se zdaj sreča s tem, kar je nad časom, kar je brezčasno (akālika) – z drugimi besedami, sreča se z Dhammo.

Z videnjem, da eksistenca ni nič drugega kot struktura trpljenja, lahko človek spozna naravo trpljenja, vir trpljenja (to kar tvori trpljenje), prenehanje (če pogojev ni, pomeni, da ni možno da pride do trpljenja) in da je zdaj šel preko trpljenja ter ve kaj storiti, da ne pride več do trpljenja. Ko vidi eno plemenito resnico, vidi vse štiri. Običajni človek je zdaj postal prebujeni, plemeniti človek in ima pravilni pogled. Njegova sreča ni več odvisna od drugih ljudi ali stvari.

O avtorju
Članki
Dogodki

Predstavitev

bhante Hiriko

SAMOSTAN SAMANADIPA

Je slovenski budistični menih v theravadski tradiciji. Rojen je v Ljubljani leta 1985 in postal menih leta 2005. Bh. Hiriko je glavni urednik in administrator pri založbi Path Press in je avtor knjige o življenju angleškega meniha s Šrilanke, Ñāṇavīra There, The Hermit of Bundala. Je tudi pisec Menihovih misli in prevajalec Buddhovih govorov ali sutt. Trenutno je predstojnik gozdnega samostana Samanadipa v Goljeku pri Trebnjem.

web

http://www.slo-theravada.org/