Premalo cenimo vsak trenutek, ki ga živimo tukaj in sedaj

Čas

Vedno bolj sem prepričana, da je ravno čas tista dobrina, ki nam jo najbolj primanjkuje. No, vsaj večini nas, ki delamo, ki smo odgovorni pri svojem delu, ki smo perfekcionisti in hočemo, da je vedno vse in povsod narejeno tipitopi.

Ne bom hipokritska in bom pred vami priznala, da se tudi sama ukvarjam s tem, kako moj omejeni čas, ki ga imam točno 24 ur na dan, tako kot vi, čim bolj ustrezno porabiti za različne dejavnosti, ki me veselijo in delovnimi obveznostmi, torej delom v Svetovalnici, predavanji, pisanjem člankov in predstavljanja mojih dveh knjigic. Mi včasih kakšen prijatelj reče, da naj bom že kdaj bolj spontana, pa se zamislim, ker ko imam delo, res ne morem biti spontana in oditi iz pisarne, ker me je poklical ravno sredi dela, da greva na kavo. Svoj delovni čas moram razporejati glede na razpoložljive termine za stranke, da vsakdo lahko pride čim prej na vrsto. Spontanost in več prostega časa imam rezerviranega za vikende, ko me lahko prijateljica sname s kljuke pa greva na izlet v neznano, če nimava druge agende.

Kar želim poudariti je dejstvo, da premalo cenimo vsak trenutek, ki ga živimo tukaj in sedaj.

OGLAS

Kdaj ste se nazadnje ustavili v norem hitenju čez dan in se prebijali skozi vse obvezne obveznosti, se pogledali v ogledalo, predihali minutko ali dve ter tako napolnili možgane s kisikom, da bodo lažje delovali? Kdaj ste sebe dali na prvo mesto v vseh nalogah, ki jih morate opraviti čez dan? Nikoli, kajne? Ker vse drugo je bolj pomembno kot to, da si vzamete pol ure časa za sebe, za svojega dragega ali drago. Da ne govorim, koliko se res kvalitetno in posvečeno ukvarjate s svojo čudovito in pametno mularijo. Bolj malo. Venomer težite, ali je domača naloga narejena, ali so plakati narisani, pesmica naučena. Po možnosti morate tudi sitnariti, kdaj bo mladi gospodič odnesel smeti ven, mlada damica pa posesala. Ali obratno.

Seveda se zavedam, da morajo biti smeti odnešene in stanovanje posesano in je prav, da tudi otroci opravljajo svoje gospodinjske zadolžitve. Pa vendar, ali ne bi bilo bolje, da se to enkrat za vselej zmenite, kaj kdo kaj postori, da ne izgubljate dragocenega časa za pregovore in teženja, pa si tako prišparane minute pretvorite v bolj ljubečo medsebojno komunikacijo, ki lahko stvori tudi bolj umirjene družinske odnose.

Čas je res izjemno dragocena dobrina, ki je ni v izobilju. Tako meni kot vam teče peščena ura življenja, droben pesek se presipa, meni se ga je nabralo že za dobrih enainpetdeset let.

Mogoče pa je dojemanje časa povezano s staranjem? Ko sem bila mlajša, sem menila, da lahko vse naredim, premaknem, da imam časa na pretek in energije tudi. No, enako mislim in čutim še sedaj, s to razliko, da si sedaj postavljam prioritete, kaj mi je najbolj pomembno, kaj malo manj in kaj še manj in v skladu s tem investiram čas v posamezne tako opredeljene naloge. Poskušam se naučiti in ozavestiti, da lahko zlagoma in bolj pozorno do svojih potreb živim, pa mi ravno tako ne bo nič pobegnilo. Kar mi je namenjeno, vedno najde pot.

Čas si vzemite. Sicer si bo on vzel vas. Slej kot prej, temu ne moremo uiti.

Ko mi ljubeče ravnamo s svojim časom, nam začne vračati, tako da bolj svobodno živimo, ker lahko vse postorimo in se pri tem imamo tudi čisto v redu, brez slabe vesti seveda.

V branje priporočam knjigo Iskreno o osebni rasti >>