Preobrazba (1)

OGLAS

Kaj je pravzaprav preobrazba? Vsak od nas jo dojema drugače, a ne glede na vse ima isti koren in vodi do istega. Do novega razumevanja, ki ni odvisno od preteklega znanja ali izkušenj.

Kako ne, boste rekli, saj pa to kar smo se naučili, to je del nas, kako lahko izgubimo del nas, ki je del nas? Težava pri preobrazbi oz. velika priložnost prave preobrazbe je v tem, da se razkroji tisto, kar nas je prej definiralo.

Mnogo ljudi misli, da če se naučiš novo stvar, da boš razumel več, kar je na neki način res. Težava pri tej zgodbi pa je sledeča. Tisto, kar je že naučeno in kar te vodi in vleče že od prej, tisto ostane notri v umu, celicah, v telesu. In da bi lahko v popolnosti živeli svojo »preobrazbo« je potrebno to pozabiti.

OGLAS

O tem kako pozabljati, nas uči življenje, hoditi je namreč le potrebno po njem. Pa ne samo to, kajti s hojo samo, se stvari ne brusijo. Kar pa je potrebno, pa se je aktivno vplesti v življenje samo in dovoliti, da se stvari, ki nas bremenijo iz preteklosti zapustijo.

Zapustiti nekaj ne pomeni, da to odvržeš, kajti če stvar le odvržeš, potem obstaja velika verjetnost, da ti bo sledila še naprej, predvsem, če si navezan nanjo. In znanje, ki smo ga osvojili, no, nanj smo na neki ravni navezani, saj smo ga trenirali toliko in toliko let, polet tega pa smo toliko in toliko let živeli iz njega.

Pri izpuščanju stvari niso tako zelo prosojne, kot se to zdi. Če je človek namreč navezan na nekaj, kar definitivno postane tekom let in let uporabe tega, kar se je v preteklosti naučil, se mora zgoditi nekaj zelo resnega, da bo to pozabil.

Dober primer pozabljanja je smrt bližnjega. Najprej le-ta boli, potem pa se čez nekaj časa razkadi. In če si zelo navezan na svojega bližnjega, boš pač nosil bolečino znotraj sebe vse življenje.

Naučiti se, da imaš nekoga drugega bolj rad, kot si imel onega prvega, ne deluje ravno, kajti spodaj pod to drugo ljubeznijo še vedno obstaja ona prva in dokler se le-ta ne razkadi do mere, da več ni otipljiva, je ne bomo pozabili, hkrati pa bomo tudi zelo težko šli naprej.

Otipljivost je nekaj v našem življenju, kar je zelo pomembno, saj želimo imeti to, čutiti tisto, misliti ono, hkrati pa še želimo imeti predstavo o sebi, da smo takšni in takšni, drugi pa drugačni in s tem ni čisto nič narobe. A težava se pojavi, če ne moremo izpustiti svojih predstav. Takrat se v njih zagozdimo in to zagozdenje nam ne dovoli naprej.

Vsekakor tisti, ki so se srečali s preobrazbo oz. vsaj z besedo, želijo, da se nekaj znotraj njih spremeni, a če delamo spremembe na otipljivih stvareh, torej na mislih, vedenjskih vzorcih, vedovanjih ipd., nas to vsekakor drži še ujete. Zamenjamo nekaj za nekaj drugega in v tem je težava, spremenili pa se nismo.

V tej t.i. »preobrazbi«, ki prihaja iz zamenjave nekaj za nekaj drugega, smo še vedno navezani na iste stvari, katere potem hvalimo in zanikamo.

In kaj je tukaj narobe? No, čisto nič, a ko to počnemo, ustvarjamo znotraj svoje psihe, pameti, uma pravzaprav napetosti, ki se čutijo. Nekateri jih čutijo kot odpor, drugi spet kot jezo, četrti kot strah, čeprav to včasih ni tako zelo očitno.

S tem, ko namreč zamenjamo nekaj za nekaj drugega, če tega nismo zmožni spustiti v psihi, čustvih ali umu, smo na ravni naše percepcije resničnosti ostali še vedno na istem nivoju kot smo bili.

Kaj pa je percepcija resničnosti?

Resničnost je nekaj, kar je onstran uma, onstran naših predstav, saj jo vsak od nas dojema subjektivno in če smo dovolj pozorni lahko naše dojemanje tudi zaznamo. Vidimo lahko, da je naš voh in to kar vonjamo, da sta to dve stvari, da so naše oči in to kar vidimo dve stvari, da so naše misli in to kar mi smo, da sta to dve stvari. In dokler tega ne sprevidimo, z našo preobrazbo ne bo nič. Kar se bo zgodilo je to, da bomo le zamenjali nekaj za nekaj, kar bo pripeljalo do drugačnih rezultatov, na stvari pa bomo še vedno gledali kot na pravilne in napačne.

V življenju ko stvari vidimo kot napačne in pravilne, se vrtimo v vrtincu naše psihe, misli, uma in s tem, ko nekaj zamenjamo za nekaj drugega, obstaja velika verjetnost, da smo še zelo navezani na ono prvo.

In kaj je s tem narobe?

Čisto nič, a težava je v tem, da nam to, na kar smo navezani vsake toliko časa pripelje pred nas, naše misli in um, stare paradigme kako delovati skozi, da bodo stvari šle tja, kamor moramo. Če se nam to dogaja, in najverjetneje se nam, ne moremo prenehati biti polarizirani, ne moremo vedno znova in znova vnašati v naš vsakdan preteklosti.

Da bi lahko to polarizacijo izpustiti iz našega vida, se mora zgoditi prava preobrazba, ki ne temelji na zamenjavi nečesa za nekaj drugega. In to je možno le, ko pogledamo en nivo višje.

In kje je ta nivo višje?

Da bi to lahko uzrli, prepoznali, se moramo podati na potovanje, kjer bomo dobili uvid, da je stari nepravilno. To, da sebi povemo, da je nekaj nepravilno je zelo težko, še posebej, če smo živeli toliko in toliko časa v starem prepričanju, hkrati pa delovali iz tega prepričanja dalj časa.

To potovanje, o katerem govorim, ni potovanja navzven, v svet, čeprav tudi, saj se ravno skozi potovanje po svetu zgodi tisto znotraj nas. In kje točno?

Verovanja in koncepti, ki smo jih osvojili v preteklosti so shranjeni v našem intelektualnem spominu, celicah, v mesu in tega se ne da na tako enostaven način izkoreniniti. Kar pa lahko storimo, pa je to, da gremo izven sebe in raziskujemo in na tem raziskovanju dobivamo spoznanja, ki nam bodo pomagala krhati to, kar je shranjeno v naši preteklosti.

Da bi to storili včasih rabimo več deset let. Je že res, da lahko z novim znanjem delujemo na nov način, a tisto staro nas lahko še vedno kljuka, še posebej, če se gre za našo osebnost in osebnostno strukturo, ki je na neki ravni spečena v nas.

Del nas, ki ji pravimo osebnost in osebnostna struktura namreč ni v ravnovesju, če nismo pomirjeni s tem kar počnemo. In ko vnesemo nekaj novega, je to lahko ali pa ne poravnano z nami in našim razmišljanjem, vendar pa še vedno ostanejo znotraj nas stare osebnostne strukture, ki nas vlečejo sem in tja.

In to se bo dogajalo vse do takrat, dokler ne bomo uzrli višje perspektive. To pa lahko naredimo samo tako, da se podamo na potovanje. In to potovanje je včasih zunanje potovanje, včasih pa notranje, a najpogosteje je sestavljeno iz obeh, saj moraš ne glede na vse prehoditi neko pot, pa četudi se samo usesti za meditacijo.