Pred vrati je zima z dolgimi nočmi in s kratkimi dnevi, z dežjem, snegom, ledom, meglo, “plundro” in pogostejšim turobnim razpoloženjem. Vendar ne za vse med nami!
Smučarji so že začeli sezono. Otroci komaj čakajo, da bodo delali snežene može in druge figure, se sankali in drsali. Pred nami pa so tudi prazniki, ko delamo načrte za prihajajoče leto in upamo, da bo boljše od poslavljajočega se. Vsak letni čas ima svoje prednosti in zima je v naravi čas počitka in nabiranja moči za novo življenje.
ZIMA V SRCU
Ljudje smo prav tako del narave, čeprav bi včasih na to raje pozabili. Na nas vplivajo cikli letnih časov, lunine mene, menjavanje dneva in noči. Vemo, da se že rodimo ali kot “škrjančki”, ki zgodaj vstajajo, zvečer pa jih hitro “zmanjka”, ali kot “sove”, ki lahko delajo pozno v noč, zato pa zjutraj težko vstajajo. Pred časom je bilo zelo popularno izračunavanje bioritmov, ki jih delijo na fizični, čustveni in intelektualni. Ker imajo različno dolge valove, se med seboj prepletajo v različnih vzorcih. Najbolje se počutimo in smo najbolj uspešni, kadar se nam vsi trije združijo na najvišji točki, obratno pa smo najslabše razpoloženi in najmanj učinkoviti, kadar so vsi trije na najnižji točki.
Če pogledamo svoj osebni razvoj, lahko prav tako opazimo vzpone in padce. Vendar pa nekateri med nami ta nihanja bolje prenašajo kot drugi. Pri tem se prepletata vpliva genov, ki smo jih dobili ob spočetju, in vplivov okolja, ki nas je oblikovalo med odraščanjem. Pri tem imajo velik vpliv naša čustva in kako se odzivamo nanje. Večino tega se naučimo že v otroštvu, marsikaj pa lahko tudi zavestno postorimo na tem področju v kasnejših letih.
Psihologi, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, so ugotovili, da je najhujše, kar se otroku lahko zgodi, zanemarjanje, torej to, da se nihče ne zmeni zanj.
To je hujše celo od različnih oblik nasilja, nad katerimi smo zgroženi, kadar pridejo v javnost. Gotovo ste že srečali otroka, ki je nagajal in zavestno tvegal kazen, samo da bi ga opazili in se ukvarjali z njim. Ljudje potrebujemo interakcijo z drugimi ljudmi, da bi se razvili v človeka z vsemi človeškimi značilnostmi. Če te možnosti nimamo, ostanemo “socialno in čustveno nepismeni” in se kasneje ne znamo vklopiti v družbo. Ne prepoznavamo, kaj se dogaja v drugih in ne znamo ustrezno reagirati.
Podobne vzorce so opazili tudi pri živalih. Večini nam je najbolj blizu pes, kot žival, ki je v najtesnejši zvezi s človekom. Psički, ki gredo kmalu iz gnezda in nimajo stika z drugimi psi, se ne naučijo “pasjega vedenja”. V srečanjih z drugimi psi so ali preveč plašni ali pa agresivni in se stepejo tudi, kadar jim drugi psi ne dajo razloga za to. Mnogi lastniki psov ne vedo, da je večina pretepov med psi samo simbolična in da se boj takoj konča brez hujših posledic, ko premagani prizna poraz tako, da se uleže na hrbet ter s tem razkrije ranljive dele telesa. Zmagovalec se le postavi nadenj in ga kljub morebitnemu renčanju ne poškoduje. To je bil učinkovit ukrep, da se je kljub na videz nasilnemu vzpostavljanju hierarhije krdelo ohranilo, saj je skupina imela večjo možnost preživetja in vzreje mladičev kot posameznik. Psi, ki se tega niso naučili v mladosti, pa ne vedo, kako naj se “predajo” in s tem zaključijo boj ali pa predaje ne prepoznajo in napadajo še naprej ter poškodujejo drugega psa, ko bi morali že odnehati.
Otroci, ki se doma ne naučijo prepoznavati svojih in tujih čustev, ker za to niso imeli možnosti, razvijejo moteče vzorce vedenja in se ne vključujejo dobro v družbo drugih otrok. Postanejo nepriljubljeni pretepači, ki se jim drugi raje izogibajo, ali pa se izolirajo in ostajajo izven skupin, kjer se nihče ne zmeni zanje, sami pa nimajo poguma in znanja, da bi se vključili v družbo. Sedanje okolje, ki že zelo zgodaj spodbuja tekmovalnost namesto sodelovanja, jim težave prav nič ne olajša. Povsod vidijo nevarnosti in so ves čas v stresu, uteho pa potem iščejo v družbeno nesprejemljivem, tveganem ali zdravju škodljivem vedenju. Če ne bomo kot posamezniki in družba kot celota ukrepali proti temu, bo tega čedalje več.
Otroci pa tudi odrasli, ki ne poznajo občutka, da so sprejeti, slišani in razumljeni, izgubljajo vero v ljudi in sami vase. Bojijo se svojih čustev, saj ne znajo ravnati z njimi in so včasih pred njimi povsem nemočni. Ne znajo si pomagati iz žalosti in prizadetosti ali ohladiti jezo, da se ne razraste v neobvladljiv in uničevalen bes. Tako se rojeva nasilje v družinah in med mladimi. S takimi ljudmi je tudi zelo lahko manipulirati. Samo potrkate na njihova negativna čustva in jim najdete “grešnega kozla” zanje, pa so že sposobni storiti najhujša grozodejstva, kakršna so se in se še dogajajo na primer v vojnah ali terorističnih napadih. Zanje resnično lahko rečemo: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!”
POMLADNA OTOPLITEV
Vendar pa nas neugodne okoliščine, zaradi katerih se nismo naučili osnovnih družbenih spretnosti, med katerimi je ključno prav obvladovanje čustev, ne odvezujejo odgovornosti za svoja dejanja. Ljudje smo in imamo razum. Nismo samo nemočne lutke na vrvicah svojih čustev. Na nas je, da ga uporabimo. Priložnosti za učenje je veliko. Čeprav nam samo védenje o nečem pogosto ne zadošča, saj resnično obvladamo le tisto, kar smo preizkusili v praksi, pa nam že zavest, da to znanje obstaja in ga lahko najdemo v knjigah, na svetovnem spletu ali drugje, daje upanje. Enaindvajseto stoletje je stoletje informatike in psihologije. Toliko informacij, ki bi bile tako zelo dostopne velikim populacijam ljudi, nismo imeli še nikoli. Samo od nas samih je odvisno, kaj bomo naredili z njimi. Se bomo zaradi tičanja pred računalnikom še bolj zaprli pred drugimi, ali ga bomo uporabili, da poiščemo tiste podatke, do katerih prej nismo imeli dostopa?!
Današnja družba je dvojna – po eni strani nas zapira med štiri stene in izolira v virtualni svet, po drugi strani pa nam omogoča, da poiščemo ljudi s podobnimi interesi in zanimanji ter navežemo stike, katerih sicer ne bi mogli. Moderna transportna sredstva nam omogočajo mobilnost, ki je bila pred stoletjem še nepredstavljiva. Hkrati pa nas prav to brez ustreznega predznanja lahko spravi v težave, saj potujemo v neznana okolja, v druge kulture, ki jih premalo poznamo, med ljudi, ki živijo in razmišljajo drugače od nas. Dokler je večina prebivalstva živela na vasi, kjer so se vsi poznali in živeli kot skupnost ter skrbeli drug za drugega, so bili ljudje bolj zaščiteni.
Po drugi strani pa je bila takrat izločitev iz skupnosti skoraj enaka smrtni obsodbi. Zdaj se prav zaradi mobilnosti prebivalstva in bivanja v velikih mestih, kjer je manj pristnih povezav, družbene vezi trgajo, več je osamljenosti in čustvenega siromaštva, večja je ranljivost predvsem mladih, hkrati pa nas možnost odhajanja v nova okolja, lahko reši pred družbeno izključitvijo.
Ljudje potrebujemo drug drugega in iz tega spoznanja so zrasla mnoga društva, gibanja, podporne skupine, formalne in neformalne oblike druženja ob umetnosti, športu, dobrodelnosti in podobnem. Samo poiskati jih je treba in se odpraviti med ljudi. Tudi če ne vemo, kako bi se jim približali, je dovolj, da jih nekaj časa samo opazujemo. Že s samim opazovanjem se bomo lahko veliko naučili na primer prepoznavati njihova čustva in kako se spopadajo s čustvenimi problemi tisti, ki so družbeno najbolj uspešni in priljubljeni. Tudi če nismo manekenka z naslovnice ali z mišicami obdarjeni in skladno grajeni mladenič, to ne pomeni, da smo brez vrednosti. S svojo zunanjostjo morda res hitro privabimo poglede, toda če je naše vedenje preveč zadržano ali odbijajoče, nam še tako lepa “embalaža” ne bo nič pomagala. Prvi vtis je pomemben, ni pa edino, kar vpliva na naše odnose.
Prijazen nasmeh in “Dober dan!” je prav tako pomemben. Poglejmo ljudem v oči, dajmo jim vedeti, da smo jih opazili, da smo jih pripravljeni poslušati, jih razumeti in jim stati ob strani ter da nam nekaj pomenijo, pa se bomo sčasoma znašli na seznamu najbolj zaželenih sogovornikov. Naučimo se nanje gledati ne kot na grožnjo, ampak kot ljudi z enakimi skrbmi in težavami, s katerimi se spopadamo sami. V enem od svojih romanov je Dostojevski napisal, da imamo ljudi radi ne zaradi dobrega, ki so ga oni naredili nam, ampak zaradi dobrega, ki smo ga mi naredili njim. S tem se globoko strinjam, saj je to tudi moja izkušnja. So trenutki, ko potrebujemo pomoč, vendar pa so to hkrati večinoma tudi trenutki stiske, ki bi jih radi čim prej pozabili. Čeprav smo hvaležni, pa nas družba ljudi, ki so nam pomagali, lahko spominja tudi na našo nemoč in nekako se čutimo v podrejenem položaju, če nimamo možnosti, da bi uslugo vrnili. Po drugi strani pa nas razveseljuje občutek, da smo lahko nekomu pomagali, ga osrečili in da bo zaradi našega dejanja svet lepši in boljši. Daje nam gotovost, da lahko nekaj spremenimo, da nismo nemočni in da ima naše bivanje tu in zdaj namen in smisel.
Dolgo mi je bilo nerodno prositi za uslugo, dokler nisem razumela, da je svet celota in da ni nujno, da vrnem uslugo prav tistemu in v enaki meri, kot sem jo prejela. Hvala Bogu, da je ne potrebuje! To ne pomeni, da nisem hvaležna zanjo! Seveda se bom zahvalila in izrazila priznanje za to, kar je storil zame. Bom pa to pozitivno, kar sem prejela, delila z drugim, ki mojo uslugo potrebuje. Znani so dobrotniki, ki so na primer kot študenti dobili štipendijo, ko so končali študij in se zaposlili ter zaslužili dovolj denarja, pa štipendirajo druge in jim tako omogočajo boljše življenje. Zdaj mi ni več težko prositi za pomoč, kadar jo potrebujem, ker vem, da se bom po svojih najboljših močeh odzvala drugim, ki me bodo prosili zanjo.
SONČNI ČLOVEK
Da razvijemo vse svoje potenciale, potrebujemo primerne učitelje. Prvi učitelji so že naši starši, ki skrbijo za nas v najnežnejšem otroštvu. V medsebojnem učinkovanju se naučimo prepoznavati obraze in njihove izraze, kaj pomeni zvok glasu in različni načini dotikanja. Njihova dejanja nas vznemirijo ali pomirijo in s tem tlakujejo nove povezave v možganih, po katerih se prenašajo živčni impulzi za občutke in dejanja. Pozitivne spodbude in pohvale nam razvijajo samozavest in občutek lastne vrednosti. Omejitve nas učijo, kako premagovati negativna čustva in odlagati zadovoljstvo, da dosežemo boljši rezultat. Ljudje, ki nimajo zaupanja vase in v druge ali življenje nasploh, ne verjamejo, da bi zadovoljstvo lahko dosegli tudi kasneje in si takoj vzamejo, kar lahko, ne glede na ceno, ki jo je treba plačati. Drugi z boljšimi izkušnjami pa zaupajo, da če ne bodo zadovoljstva dosegli ta hip, ga lahko tudi kasneje, morda še večjega.
Tako ima zaupanje eno od ključnih vlog pri vzgoji otrok. Tisti otroci, ki zaupajo svojim vzgojiteljem, so bolj samozavestni in se znajo bolj postaviti zase ter manj nasedajo različnim manipulacijam, saj vedo, da se bodo lahko vedno obrnili na svoje skrbnike, kadar sami ne bodo znali razrešiti težave. Ko dovolj dozorijo, spoznajo, da morajo k medsebojnemu zaupanju prispevati tudi sami, s tem da se držijo dogovorov, da so odkriti in pošteni v svojih ravnanjih ter da znajo svoja dejanja prilagoditi možnostim. Prepoznavajo potrebe in stiske drugih in jim po svojih močeh pomagajo. So bolj optimistični in priljubljeni in lažje navezujejo stike. Vedo, da ni konec sveta, če se jim kdaj kaj ponesreči, in znajo poiskati vzroke za neuspeh ter se jim v prihodnje izogniti.
Ne morem dovolj poudariti, kako pomembni za tak optimalen razvoj so ljudje, ki nas obdajajo, pa tudi širše okolje. Vsaka stroka ima bolj in manj uspešne delavce. V naših šolah kot povsod drugje se seveda najdejo tudi osebe, ki bi bile primernejše za kak drug poklic, vendar se velika večina trudi delati najbolje, kot vedo in znajo. Žalostno je, da nekateri starši, ki niso znali opraviti svoje roditeljske naloge v družini, to kasneje prenašajo na šolo ter za vse neuspehe svojih otrok krivijo učitelje in šolski sistem. Gotovo se komu od otrok kdaj zgodi tudi krivica. Vendar, namesto da takoj grozijo z inšpekcijami, izgubo službe in še čem drugim, kar ruši učiteljevo avtoriteto, bi bilo od staršev bolj modro, da bi otroka na takem primeru naučili, kako v umirjenem in prijateljskem vzdušju reševati zaplete. Saj veste: “Lepa beseda lepo mesto najde.”
Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net
