Prepričanje – Ljubezen

OGLAS

Ljubezen obravnavamo navadno kot vrednoto, močan pozitiven odnos, razpoloženje – psihofizično stanje, občutenje ali močno čustvo in jo tesno povezujemo z naklonjenostjo, vdanostjo, zvestobo, prijateljstvom, spolnostjo, všečnostjo, zaljubljenostjo, dobroto, iskreno hvaležnostjo ter celo z občudovanjem.

Pri vseh teh in še mnogih pojavnih oblikah psihofizičnega stanja naj bi bila prisotna ljubezen. Pa je res tako ? Mislim, da ne … Vendar o tem malo kasneje.

Kaj je torej ljubezen? Sam bi poglavitno bistvo ljubezni označil kot absolut v filozofskem pomenu: večni – prvi in zadnji vzrok in namen vsega, kar je bilo, kar je, in kar bo. To je seveda ljubezen v smislu univerzuma. Ljudje ljubezen pojmujemo kot vse že naštete možnosti..

OGLAS

Medosebna ljubezen je čustvo, ki je prisotno v človeških medsebojnih odnosih. Tu gre za primere ljubezni v družini, v medosebnih prijateljskih odnosih, tovarištvu ali v partnerskih odnosih. Takšna – čista, iskrena ljubezen temelji na iskrenosti, spoštovanju, zaupanju, medsebojni pomoči, pripadnosti, toleranci in vdanosti. V ljubezni naj ne bi bilo skrivnosti, nezaupanja, dvomov, laži, prevar, preračunljivosti, zavisti, pogojenosti, odvisnosti in medsebojnega ločevanja. Ljubezen naj bi izvirala in vladala v srcu, ne v umu. Um vključuje preračunljivost in pogojenost, kar pa niso atributi iskrene ljubezni.

Seveda pa vsako čustvo, kateremu zlahka vsakodnevno lepimo etiketo ljubezen, to nikakor ni. Všečnost, zaljubljenost, odvisnost od odnosov (potreba: imeti nekoga), spolna privlačnost, gola prijetnost, pogojeni odnosi – zanesljivo ne spadajo v kategorijo ljubezen. To so nižja čustva, ki jih pogojujejo različni hormoni, nižji mental, čustveno neravnovesje, različni preprosti miselni procesi in potrebe na več možnih nivojih. Človek rad opredeli ljubezen kot marsikaj, mnogokrat povsem iz nevednosti in nepoznavanja občutka ljubezni. Lahko se povsem logično vprašamo: kako naj človek prepozna ljubezen, če je ni nikoli izkusil? Nikakor. Lahko gre le za ugibanje in zaključke na podlagi opisov ali pa nepopolno in povsem iluzorno logično sklepanje. V prejšnjem odstavku sem naštel nekaj atributov, ki so značilni za iskreno, nesebično ljubezen in ki označujejo čustvo kot resnično ljubezen. Vse ostalo je iluzija, popačena predstava, nuja ali želja. Nekdo je dejal, da je le materina ljubezen – nesebična ljubezen. Lahko bi jo enačili z verskim opredeljevanjem ljubezni do boga. Po eni strani drži, vendar je iskrena ljubezen seveda mogoča tudi v drugačnih medosebnih odnosih.

Obliko ljubezni lahko opredelimo tudi po prisotnosti pogojevanja v ljubezni na brezpogojno (nesebično, kar smo omenili že v povezavi z altruizmom) in pogojno ljubezen. Nesebično ljubezen smo pripisali ljubezni – odnosu matere do otroka ter ljudi do Boga. Ljubezni, ki ne zahteva povračila, ki ni pogojena z nikakršnimi okoliškimi ali medsebojnimi dejavniki, ki obstaja ne glede na vse, kar se dogaja – rečemo »brezpogojna« ljubezen. Takšna ljubezen naj bi »res bila« v odnosu staršev do otroka in ljudi do Boga, vendar ni vedno tako.

Obstaja še ljubezen, ki jo sicer vrednotimo kot ljubezen, vendar jo imenujemo »pogojna« ali pogojena ljubezen. To je ljubezen pričakovanja, pogojev … Značilni odzivi človeka, ki izraža pogojno ljubezen, so razočaranje, jeza, nestrpnost ali ogorčenost, ko ne začuti, da bi bile okoliščine ali pa lastnosti osebe, ki naj bi jo ljubil, v tistem trenutku sprejemljive zanj. V bistvu je nesebična ljubezen bolj redko prisotna v odnosih. Večinoma ljudje skrbimo zase, gledamo le naše potrebe, primarno nas skrbi le za naše zdravje, naše občutke, za uresničevanje samo naših želja, ugodja in sreče. V trenutkih, ko človek pokaže razočaranje nad dejanji ali videzom (npr. partnerja), v resnici pokaže tudi sebično plat lastne ljubezni. To sicer je ljubezen, vendar je pogojena z lastnimi zahtevami, pričakovanji in pogojeno toleranco. Torej je tudi trajanje, časovno omejeno na čas, ko nekoga ljubimo (ko je tak, kot mi sami želimo) in ko ga ne ljubimo (kadar ne ustreza našim lastnim kriterijem). Kadar človek izrazi z besedami, da te v tem trenutku globoko ljubi, kadar pa narediš nekaj »narobe« – te ne sprejme, ne mara, je njegova ljubezen pogojena ali pogojna ljubezen, ki ni nesebična, temveč izhaja iz lastnega zadovoljstva.

Mnogo ljudi izraža pogojno ljubezen, tudi starši. To se lahko izraža že ob spočetju, začetku nosečnosti, ko starša (ali eden od njiju) ne sprejmeta dejstva, da je na poti otrok – z ljubeznijo in veseljem. Vzroki so lahko materialni, socialni, emocionalni, občutek »nezrelosti«, karieristične stagnacije ali splošnega nesprejemanja statusa in vloge starša iz moralnih, družbenih, osebnih negativnih prepričanj, pogojenih s sprejemanjem zunanjih »objektivnih« norm, ki nekaterim ljudem kreirajo življenjsko pot.
Seveda se »zatakne« lahko tudi pri spolu – nezadovoljstvo s spolom otroka. Nekateri želijo deklice, drugi dečke … Prav tako je možno močno razočaranje po rojstvu z zunanjim izgledom, sposobnostmi in nagnjenji, ki jih kaže otrok. Skoraj vsak bi želel imeti otroka, ki je »njegov«; pameten, lep, miren, ustvarjalen, sposoben … z natanko določenimi predispozicijami, ki so odraz pričakovanja, prepričanja in želje posameznika. Vendar realnost deluje po malce drugačnih zakonih in pravilih, ki niso vedno usklajeni s subjektivno sliko človeka.

Neuresničena pričakovanja staršev lahko že takoj po rojstvu ustvarijo negativen odnos do otroka, ki korenito izoblikuje otrokov značaj. Takrat se v mnogih primerih izrazi pogojna ljubezen, ker gre za ljubezen, ki jo pogojuje dejstvo, da je otrok »moj, naš …«, in ga ljubimo zaradi tega dejstva, ki je slej ko prej manifest našega ega in »hrani« naš ponos, našo lažno samozavest, našo zmožnost sprejeti »dolžnost« ali »obveznost«. S takšno ljubeznijo in zavestjo marsikdo opere svoje roke (vest) pred ljudmi, Bogom ali samim seboj.

To vsak otrok močno občuti, ker se pogojevanje pri sprejemu staršev stopnjuje in nastane vzorec: ko sem tak in tak (kot želijo starši), me pohvalijo, mi dajejo podporo, objem, začutim ljubezen; ko pa moja dejanja ne ustrezajo pričakovanjem staršev, so razočarani, me oštevajo, se jezijo, mi dajo vedeti, da niso zadovoljni z menoj. Takrat ljubezni ni. In na podlagi tega vzorca nastane prepričanje, da se moramo v življenju uklanjati in prilagajati drugim, da bomo deležni sprejemanja, ljubezni, topline, odobravanja. In seveda se na podlagi takšnega prepričanja ustvari strah pred »razočarati« nekoga, predvsem pa tistega, ki nam nekaj pomeni. Seveda vse skupaj vodi v strah pred zavrnitvijo in se razvija v smeri odvisnosti od odnosa, pač imeti nekoga, ki me sprejeme.

To ni sporno, sporno je, da gre v takem primeru za povsem voljno in čustveno neselektivno izbiro prijateljev, partnerja … Torej človek žrtvuje svojo lastno integriteto z namenom in patološko potrebo po vsej sili »imeti nekoga«, ki ga bo ljubil ali pa mu vsaj dal tak občutek. Posledice pomanjkanja občutenja ljubezni v času nosečnosti, rojstva in odraščanja so raznolike. Na tem temeljijo razna prepričanja, posledično pa tudi strahovi. Prepričanja so vezana na notranje negativne občutke, čustva, misli, ki se porajajo – izrazijo v človekovi notranjosti ob določenih zunanjih pogojih, dogajanjih, ki jih povzročijo določene osebe, okoliščine in različni drugi dejavniki. Takšne negativne izkušnje povzročijo negativna prepričanja in seveda strah pred ponovitvijo negativnih notranjih psihofizičnih odzivov.
Mnogokrat pa se pojavi tudi »predvid« negativne oblike odziva, ki ga izoblikujejo in izzovejo določeni asociativni elementi, ki so bili pri negativnih občutenjih prisotni v preteklosti. Včasih se to razvije v pravo obsesijo v življenju, v večen strah, ki spremlja človeka vsakodnevno v podobnih okoliščinah, vezanih na preteklost in slabe izkušnje. Tako človek nima svobode, izbire, sproščenosti; ves čas je na preži, kdaj in od kje bo prišla nevarnost. Nezaupanje in strah – zelo travmatično stanje, posebno, če je trajno prisotno.

Nasprotno od sebične, pogojene ljubezni pa brezpogojna, nesebična ljubezen ustvarja v otroku občutek varnosti, zaupanja, poguma – notranje moči, potrditve, vzpodbude, ponosa, zaupanja v samega sebe, svoja dejanja in posledično se izraža tudi zaupanje v ljudi, okolico in svet, v življenje nasploh. Človek, ki zaupa sebi in drugim, ki je prejel ljubezen in pozna občutek varnosti, bo lahko tudi sam nesebično ljubil, sprejemal druge in se zavedal svoje odgovornosti kot tudi lastne svobodne volje. Tak človek ne bo ujet, bo svoboden, zavedajoč se, da ima svojo lastno izbiro, obenem pa sam odgovarja za svoja dejanja. Tak človek bo sprejel svet, življenje in Boga v takšni ali drugačni obliki. Podlago za to mu bo dala ljubezen staršev in okolice, ki jo pozna, se je zaveda v vsem njenem obsegu, vrednosti in zmožnostih.

To so aspekti vpliva okolja na razvoj osebnosti človeka – duše, obstajajo pa še dedni in tudi karakteristike (izkušnje) duše, ki prav tako zaznamujejo človekovo življenje. Osebno pa mislim, da je v obsegu zavedanja »tukaj in sedaj« vpliv okolja skozi vzgojo otroka in mladostnika, morda najpomembnejši, ker gre za trenutno » prevladujoč« faktor, ki lahko v veliki meri vpliva na karmo človeka kot duše.

Omenil bi še ljubezen do samega sebe, kar sploh omogoča interakcijo ljubezni. Pojem ljubiti sam sebe pa je tesno povezan z naslednjim miselno čustvenim konceptom, s prejemanjem.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje