PRIJAZNOST

Skozi vsakdan doživimo veliko različnih situacij, v različnih vlogah (vodja, podrejeni, sodelavec, starš, partner…), v različnih odnosih, bodisi z drugimi ljudmi, kakor tudi z neživimi in abstraktnimi stvarmi. Za nas lahko doživeto predstavlja velik stres. Na stresne situacije pa smo večinoma slabo odporni, zato se te odrazijo na našem čustvenem stanju. Dogodki nas presenetijo, razočarajo, prizadenejo, razžalostijo, razjezijo, počutimo se izpostavljene, pod prevelikimi pričakovanji, »vsi« nekaj hočejo od nas, delamo in delamo, »nihče« nas ne pohvali, ne spoštuje… Na koncu dneva smo izčrpani. Pa večinoma sploh ne zaradi fizičnega udejstvovanja. Čustvena stanja, ki se iz dneva v dan ponavljajo, pa se začno odražati tudi na naši psihi. Postanemo razdražljivi, nemirni, nezbrani, slabo spimo, premlevamo, pozabljamo… Dolgoročno pa se psihični stres odrazi na nivoju telesnega, najprej kot motnje v hormonskem delovanju, nato kot bolezen. Tudi uradna medicina v zadnjih letih močno viša odstotek bolezni, ki so najverjetneje psihičnega izvora. To seveda ne pomeni, da smo kaj bližje ozdravitvi. Ampak, današnje razmišljanje ne bo o bolezni, če pa že, pa o »bolezni« našega duha. Z malo začetnico duha, saj Duh ne more biti bolan.

Zapisano v uvodu, je pogost opis naših okoliščin. Razdraženi postanemo zaradi negativne energije, ki se je nabrala na/v nas. Ker pa te energije ne prenesemo dobro, se je želimo znebiti in potem nasrka prvi, ki se nam približa; bodisi sodelavec, podrejeni, partner, otrok, ker postane antena, do katerega preskoči iskra. Ali kar strela. Mehanizem je popolnoma enak, kot za preskok iskre statične elektrike, ki se neustavljivo zgodi, ko se naelektreni predmet dovolj približa drugemu predmetu z nasprotnim nabojem, le da gre za astralno »elektriko«. Vendar pa okoliščine, ki so nas naelektrile, ne smejo biti opravičilo za naša neprijazna dejanja. Naša odgovornost do sebe in drugih ni selektivna. Niti pogojena.

Prav gotovo smo vsi ljudje na svetu, ko smo v miru, zadovoljni in zadovoljeni, (lahko) prijazni. Se pravi, kadar ni oteževalnih okoliščin. Čim se te pojavijo, pa se med seboj začnemo razlikovati po toleranci. Toleranca pa ni nekaj fizičnega, zraščenega v naša telesa. Ampak je v naši glavi – v umu. Tako kot je v glavi praktično vse, kar sem zapisal v uvodu (to je, subjektivno interpretiranje doživetega). Vsaj tisto, kar se dogaja pred morebitno boleznijo. Takrat so zadeve že »ušle« iz glave in se materializirale. Ste se kdaj zavzeli tega dejstva? Resnično, pretežno živimo v našem (kolektivno oblikovanem) umu!

Vrnimo se za korak nazaj. Naše stanje ne bi smelo biti opravičilo za neprijaznost do drugih. Sumim, da ima prav ta prijaznost, ki je otežena, svojo pravo »težo« (lepa igra besed: teža zaradi otežitve). Da prav ta prijaznost šteje »na deseto potenco«. Vsi si želimo prijaznega sveta, mar ne? In kdaj bomo bližje temu, prijaznejšemu svetu? Le, če bomo začeli sami biti prijaznejši. Biti prijazen, kadar nismo sitni, ni težko. Tako kot ni težko biti duhoven v meditaciji. Vendar pa, priložnostna duhovnost ni vredna počenega groša! In prav tako priložnostna prijaznost ne.

Omenil sem, da je sprostitev napetosti fizično samodejno dejanje. Ampak vseeno verjamem, da imamo notranjo moč, s katero lahko to napetost zadržimo (ne govorim o tlačenju, ker to niti ne gre, tako kot naelektren predmet ne more »potlačiti« statične napetosti) in jo sprostimo na način, da nikomur ne škodimo (v tem se razlikujemo od neživega naelektrenega predmeta). Najlažje s fizično aktivnostjo. Ampak prelaganje predmetov po stanovanju ni tista fizična aktivnost, na katero merim. Ta ima kvečjemu obraten učinek: dodatek k naši naelektrenosti (»vedno moram vse narediti sama/sam«). Mislim na rekreacijo, šport. Že hitra hoja skozi gozd nas bo odlično razelektrila. Gozd ima sploh neverjetno čistilno moč. Izkoristimo to, če ga imamo v bližini. Ali se pač zapeljimo do bližnjega gozda. Slovenija je z gozdovi bogata, slej kot prej naletiš na kakšnega. Zastavimo si zavesten cilj, da želimo biti prijaznejši. Promet je dober poligon za vajo prijaznosti do drugih udeležencev prometa. Urimo se v dvigovanju tolerance, kadar zaznamo, da se ji približujemo, tako da življenje jemljemo manj osebno (ponos!) in manj resno. Nič ni tako pomembno, kot biti v dobrem odnosu z ljudmi, s katerimi se videvamo dnevno, ali z njimi celo živimo. Ne bodimo magnet za negativno energijo drugih. Spomnimo se, da smo vsi le »žrtve žrtev« in da dejansko igramo med sabo z negativno energijo ping-pong. Žogico je treba vreči proč, pa se te »igre« več ne bo dalo igrati. Bodimo mi tisti, ki jo prekinemo.

Radost do življenja je treba večkrat “nahraniti”. Privoščimo si vesel dogodek (pa ne takega, kjer se pije alkohol), kot na primer, sproščen klepet s prijatelji/prijateljicami, ogled gledališke komedije, družabne igre s svojimi otroci, izvedba presenečenja za partnerja. Tudi nase ne pozabimo; imejmo se radi. Občasno si privoščimo razvajanje. In še en preprost, a čudežen trik: več krat je treba kotičke ustnic obračati navzgor. Res čudežno deluje!

Prijaznost. Nič ne stane in ne povzroča stroškov. Prepričan sem, da ne more biti drugače, kot da se nam bo vrnila z obrestmi.

• O avtorju

Ivan Horvat

3ivanhorvat@gmail.com

Iskalec resnice