Povezano dihanje je verjetno najbolj naraven način procesiranja čustvene energije naše podzavesti, zaradi katere v določenih situacijah ravnamo neracionalno, prestrašeno, razburjeno … Tehnike povezanega dihanja najdemo pod različnmi imeni, najbolj znana pa so rebirthing, proces prisotnosti in holotropsko dihanje.
Bistvo vseh je povezano dihanje kot takšno, razlike med njimi pa se nanašajo bolj ali manj le na dolžino vdiha in izdiha – lahko sta približno enaki dolga, povezano dihanje pa lahko temelji tudi na poudarjenem vdihu ali izdihu. Dejstvo pa je, da večina avtorjev tekstov, ki se nanašajo na povezano dihanje razmeroma malo piše o včasih sila neprijetnih spremljajočih pojavih, do katerih pride pri rednem izvajanju katerega od načinov povezanega dihanja, z izjemo hiperventilacije, ki jo omenjajo skorajda vsi. Zaradi boljšega razumevanja ostalih spremljajočih pojavov si najprej oglejmo, kaj se pri povezanem dihanju sploh dogaja, kakšne energije se začnejo pri tem procesirati in v katere smeri lahko tovrstno procesiranje uide našemu nadzoru.
Kaj je v naši podzavesti?
Poenostavljeno povedano, delujejo v naši podzavesti tri glavna gibala:
a) Individualni duh (osebni vorteks), ki nas usmerja k ekspanziji.
b) Nesprocesirana čustvena energija, ki jo je K.C. Jung imenoval sence, E. Tolle pa bolečinska telesa. Zametki večine bolečinskih teles nastanejo do sedmega leta starosti, kasneje pa se le še krepijo tista bolečinska telesa, ki so že v nas. V grobem jih delimo na dva tipa:
– Fiksacijski tip, ki nastane takrat, ko bi se želeli aktivno čustveno izraziti, pa se zaradi nekega razloga ne; npr. ob bolečini ne zajokamo zaradi »pravila«, da fantje ne jokajo, ne izrazimo jeze, ker je to pač grdo … Temu tipu bolečinskega telesa pogostokrat pravijo tudi potisnjena čustvena energija.
– Disociacijski tip bolečinskih teles pa nastane takrat, kadar doživimo npr. stres, ki ga nismo sposobni prenesti. Npr. – oče se krega na majhnega otroka, ki bi iz te situacije najraje pobegnil, a seveda ne more, ker bi s tem očeta še bolj ujezil; del njegove zavestnosti zato zapusti fizično telo in na astralni ravni ustvari kopijo izkušnje, v kateri ostane del otrokove energije/zavestnosti, ki jo je v telesu potem posledično manj.
c) Kontrolni mehanizmi, ki so tudi oblika ujete čustvene energije, »poskrbijo« pa za to, da se fiksacijska in disociacijska bolečinska telesa ne sprocesirajo. V konceptu kontrolnih mehanizmov ima pomembno vlogo t.i. »racionalni um« oziroma okrepljena mentalna aktivnost, s katero želimo izkontrolirati določeno čustveno stanje, ki ga prepoznavamo kot neželeno.
Kako našteti trije segmenti podzavesti vplivajo na naše vedenje in zdravje?
Za majhnega otroka je praktično vse novo, zato je razumljivo, da v fazi otroštva doživlja številne situacije, v katerih nastajajo bolečinska telesa. Ko je torej zaradi nekega vzroka zavrt normalen tok čustvene energije in na čustveni ravni nastane ena od oblik bolečinskega telesa, otrok najprej v želji, da neprijetno čustveno stanje obvlada, nezavedno napne fizično telo, v delu možganov pa istočasno pride do energijske anomalije. V katerem delu možganov se bo ta zgodila, je odvisno ne le od konfliktnega področja, ampak tudi od načina, kako ga doživimo (čustvena reakcija, povezana s situacijo, ki jo prepoznamo kot ogrožujočo, je npr. lahko strah, sovraštvo, jeza …). Vsak del možganov pa je povezan z določenim organom, sistemom … in glede na to, kateri del je energijsko prizadet, se ta anomalija prenese na pripadajoči organ/sistem, ki postane hiper ali hipo aktiven. Skozi proces nastajanja bolečinskih teles se tako z destruktivnimi vsebinami »polni« naša podzavest, v mišicah in tetivah se skladišči napetost, v organih in tkivu pa energijski presežki in primankljaji.
Zanimivo je, da tudi Kitajci pravijo, da se v petih glavnih organih kopičijo »čustvene smeti« in sicer v ledvicah tiste, ki se nanašajo na strah, v jetrih na jezo, v pljučih na žalost, v srcu na občutke krivde in prizadetosti, v vranici pa skrb in tesnobo.
Zaradi navedenega pride v sistemu avra-fizično telo do številnih procesov, ki vplivajo na naše zdravje, razpoloženje in situacije, ki se nam v življenju dogajajo:
- Bolečinska telesa so po sestavi iz dela naše energije in dela bolečine, ki je vanjo ujeta. V avri formirajo energijske otoke, ki so ločeni od sistema in začnejo funkcionirati kot zasebne entitete. Energija bolečine, ujeta v njih, privlači dogodke, v katerih bomo spet izkusili enak tip bolečine, da bi se »nahranila«.
- Individualni duh (osebni vorteks) deluje v podobni smeri, a z drugačnim namenom. Njegov namen je ponovna celovitost sistema, zato tudi ta privlači dogodke, v katerih bi se bolečinska telesa lahko sprocesirala. Problem pa je v tem, da lahko takšne situacije sprocesiramo le zavestno, ob soočenju s čustveno enegijo, ki jo prinašajo. To pa se ne zgodi zato, ker se zavedno ali nezavedno vklopijo naši kontrolni mehanizmi, ki želijo preprečiti, da izkusimo bolečino. Namesto da bi se z bolečino soočili, nezavedno napnemo telo in skušamo preusmeriti pozornost na kaj dugega. Zato so po vsaki takšni situaciji bolečinska telesa v nas močnejša, telo bolj napeto, organi pa bolj polni čustvenih smeti. Ob tem naj omenim le še to, da deluje osebni vorteks tudi tako, da konstantno izkušamo stanje nezadovoljstva in nas tako usmerja na spremembe, katerih pa običajno nismo sposobni udejaniti, saj za to nimamo energije. Bolečinska telesa in posledice, ki jih v telesu povzročajo, so namreč velik porabnik naše energije.
- Fizično telo se skuša te enegijske nesnage osvoboditi tako, da jo poskuša sprocesirati skozi bolezenska stanja. Po dr. Hamerju, tvorcu nemške »Nove medicine« je bolezen poskus telesa, da sprocesira bolečinska telesa. A kaj se zgodi, ko zbolimo? Vzamemo tabletko in procesiranje na fizični ravni se zaustavi – vsi čustveni vzroki, zaradi katerih je do bolezni prišlo, pa so še vedno v naši podzavesti oziroma sistemu aura.fizično telo. Dr. Hamer zato trdi, da je 90% zdravil predpisano brez potrebe oziroma da celo zavirajo naravne procese samozdravljenja
