Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To hkrati pomeni, da začnejo kontrolni mehanizmi iz naslova mišičnih kontrakcij in nekaterih mentalnih sklopov, slabeti. Takrat začnemo s povezanim dihanjem, ki spravi bolečinska telesa v gibanje.
Kar se samega dihanja tiče, navajam nekaj koristnih namigov:
- Dihamo tako, da izvajamo vdih in izdih skozi nos, z zrakom pa polnimo predvsem trebušni del (abdominalno dihanje – dihanje s trebušno prepono). Na ta način precej lažje ohranjamo miren in osredotočen um.
- Optimalen ritem dihanja je zelo individualen. Načeloma je ustrezen ritem, pri katerem najkasneje po petih minutah v telesu začutimo značilno ščemenje, ki je zanesljiv znak, da so bolečinska telesa prešla v gibanje in da so pripravljena za procesiranje.
- Če je ritem dihanja preintenziven, pride do že v prvem delu omenjene hiperventilacije, kar se odrazi predvsem z močnimi krči v okončinah, zlasti prstih, občutkom omrtvičenosti delov telesa ipd. Ta pojav je nezaželen; če do njega pride, ritem dihanja dovolj upočasnimo, da ti krči minejo. Pri tem je treba reči, da lahko pride do podobnih »simptomov« tudi med procesiranjem bolečinskih teles. Razlika je v tem, da se pri hiperventilaciji pojavijo zaradi zmanjšanja koncentracije CO2 v krvi, pri procesiranju bolečinskih teles pa so posledica prehajanja globinskih mišičnih tenzij na zavestno raven.
- Omenil sem že, da obstaja več variant povezanega dihanja v smislu poudarka oziroma dolžine vdiha in izdiha, zato je na mestu tudi vprašanje, katero izbrati. Univerzalen nasvet ni mogoč, dobro pa je vedeti, da v primerih pogostih neprijetnih krčev, omenjenih v prejšnji alinei, le te zelo omejimo, če dihamo tako, da je poudarek na izdihu. Sicer pa lahko ob redni vabi potem, ko imamo s povezanim dihanjem že nekaj izkušenj, z ritmom dihanja tudi nekoliko eksperimentiramo.
- Drugo pomembno vprašanje je količina oziroma intenzivnost vadbe. Povezano dihanje običajno na začetku izvajamo cca 15 minut. Ker med samim dihanjem nimamo adekvatnega občutka za čas, je praktično, da si kupimo t.i. »opozorilno uro«. Običajno je na pogled podobna jajcu, razdeljena pa na dva dela. S premikom zgornjega dela jo nastavimo na število minut, po preteku katerih se bo oglasil zvonec. Vendar pa to ne pomeni, da takrat, ko zvonec zazvoni, z dihanjem vedno penehamo. Pri povezanem dihanju namreč včasih pride do burnih čustvenih reakcij, o katerih bom govoril nekoliko kasneje, včasih pa tudi do bolečin v telesu – pogostokrat v coni kakšnega organa. V takšnih primerih s povezanim dihanjem nadaljujemo, dokler se intenzivna čustvena reakcija ne sprocesira/umiri oziroma dokler bolečina v telesu ne mine. Omenil sem že, da imajo naši polni organi vlogo zbiralcev »čustvenih smeti«. Pri pojavih bolečin v coni organov prihaja do procesiranja tovrstnih dstruktivnih energij tudi v organu, kar se odrazi kot bolečina. Če bi takrat, ko se takšna bolečina pojavi, s povezanim dihanjem prenehali in ga recimo ne bi več izvajali, bi lahko bolečina »vztrajal« tudi več mesecev.
Ko torej ob izvajanju povezanega dihanja posamezno bolečinsko telo preide v procesiranje, so možne močne čustvene reakcije, pri katerih se sproščajo tudi telesne napetosti, pri tem pa lahko pride tudi do sila neprijetnih krčev v telesu, ki zlepa ne popustijo. To se dogaja zato, ker se sprocesira več bolečinskih teles oziroma ujete čustvene energije, kot smo jih sposobni ozemljiti. Zato je priporočljivo, da vsaj v začetku povezano dihanje izvajamo pod nadzorom.
Ni treba, da ima oseba, ki je takrat z nami ne vem kakšno ezoterično nanje; daleč od tega. Mora pa biti obveščena o mogočih spremnih pojavih in seveda kot osebnost dovolj stabilna, da v primeru, če do njih pride, ustrezno reagira.
In kakšna je ustrezna rakcija v primerih, ko pride pri tistemu, ki izvaja povezano dihan je do neprijetnih trdovratnih krčev, tresenja telesa ipd.?
»Nadzornik« mora ravnati na las enako, kot mama, ki majhnemu otroku z objemom pomaga ozemljiti stresno situacijo. Dovolj je torej, da ga zgolj objame in globoko diha, seveda pod predpostavko, da ima razmeroma zdravo eterično telo. Nekoliko naprednejša oblika pomoči pa je, da takrat, ko ga objame, razširi zavedanje tako, da sta fizični telesi obeh v coni njegovega zavedanja, vdihuje iz trebuha, izdihuje pa skozi presredek proti središču Zemlje, v katerem vizualizira oker kocko, simbol elementa zemlje.
Tudi kasneje, ko vadimo sami, lahko načeloma kdaj pride do zakrčenosti delov telesa. Če ohranimo prste 
gibke, si lahko pomagamo sami z uporabo ustrezne mudre. Pri mudrah (sanskrt – pečat, gesta) gre predvsem za položaje prstov, ki omogočajo specifične energijske pretoke v telesu, res pa je, da je pri večini pomembna tudi drža samih rok, pa tudi telesa. Proces ozemljevanja pospeši t.i. Prithvi mudra.
Poleg tega, da se v posameznih prstih nahajajo nekateri meridiani polnih in votlih organov, namreč ustreza vsak prst posameznemu energijskemu elementu – palec elementu ognja, kazalec zraku, sredinec etru, prstanec zemlji in mezinec vodi. Palec hkrati predstavlja tudi aktivni princip in ko ga spojimo s katerimkoli dugim prstom, aktiviramo element tega prsta. Spoj palca in prstanca torej pomeni aktivacijo elementa zemlje oziroma intenziviranje procesa ozemljevanja.
Se nadaljuje …
Več o povezanem dihanju si lahko preberete tudi v knjigi Integrirana osebnost, avtor Tadej Pretner
- Izdelki Predstavitev
Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To […]
Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To […]
Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To […]
Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To […]
Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To […]
Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To […]
