Prva trma in meje pri otroku

Izbrala sem sicer mnogo krat prežvečeno vsebino trme pri predšolskih otrocih, a ker opažam, da se pri svetovanju otrokom in staršem v naši Svetovalnici vedno znova vračamo na obdobja trme in kako postavljati meje, je to zelo aktualna tematika. Želim jo nekoliko bolj predstaviti.

Otrok gre v svojem razvoju od približno četrtega do šestega leta skozi fazo trme. Jaz to fazo imenujem »prva puberteta«. Namreč, prav v tem obdobju otrok raziskuje meje, ki mu jih določajo starši, okolje, sorojenci, vrtec, saj se začenja zavedati, da ni več eno z mamo temveč da je samostojna oseba. Vse preveč staršev dela klasično napako, da svoje otroke jemljejo kot bitja, ki jih sicer neizmerno ljubijo, a jim ne dajejo teže, ki otrokom pritiče. Otroci v tem predšolskem obdobju so že navihani, svojo bistrost izkazujejo na nešteto načinov, iznajdljivi so in zelo domiselni. Če starši tega ne znajo uvideti ali se jim celo posmehujejo, lahko otroka v kali zatrejo in ubijejo v lastnem otroku vsako željo po raziskovanju, preizkušanju mej in samostojnosti. In potem se družba čudi, kako da nimajo posledično kasneje odrasli ljudje nobenega svojega mnenja. No, to je že tema kakšnega drugega prispevka.

Predpogoj za zdrav in kakovosten razvoj otroka je brezpogojna ljubezen staršev, sprejetost in varnost. Ko ima te tri osnovne elemente zadovoljene, lahko otrok začne raziskovati zunanji svet. To je zelo podobno »pravi« najstniški puberteti, ko se začne mladostnik iskati in se sprašuje kdo je, zakaj je, kaj je njegovo poslanstvo ter prav tako začenja preizkušati meje, ki mu jih določijo predvsem starši.

OGLAS

Prav tako predšolski otrok nujno potrebuje meje, ki pa naj jih starši jasno in transparentno prikažejo otroku ter mu pojasnijo tudi posledice, če se postavljene meje krši. Otroku je potrebno povedati, da so meje potrebne za njegovo varnost, v okviru definiranih meja pa lahko raziskuje. Saj vem, tole je lažje napisati in prebrati kot pa udejanjati, ampak vedno pozivam k temu, da če želimo imeti srečne in zadovoljne otroke, je v to potrebno tudi investirati lastno starševsko energijo, ideje in sposobnost vztrajati na mejah, ki smo jih kot starši določili. Je težko in je zelo naporno, verjemite pa, da se vam bo v veliki puberteti pri najstniku zelo obrestovalo. Namreč, če bomo v »prvi« puberteti otroku dopovedali kako je potrebno meje upoštevati, bo to najstnik razumel in imel s tem mehanizmom manj težav ter bo lažje iskal svojo pot v odraščanje. Pa še bolj varnega se bo počutil.

Na prvi pogled je to videti nasprotujoče, pa vseeno se zamislite nad dejstvom, da je tako otroku kot najstniku potrebno po milijonkrat povedati, kako naj rečejo NE izzivom, ki jih pred otroke in mladostnike postavljajo sovrstniki, družba, negativne in nevarne življenjske situacije. To jih lahko naučimo tudi preko tega, ko jim dopovemo, zakaj je to za njih ustrezno in da na tak način znajo tudi oni drugemu postaviti meje.

Marsikdo se bo sedaj vprašal: pa kaj to sploh pomeni – postavljati meje? To pomeni, da določimo okvire, v katerih se lahko otrok giblje in se mu ne bo kaj hudega zgodilo. Najbolj pogosti primeri mej: cesto se prečka na prehodu za pešce ob zeleni luči na semaforju – seveda moramo biti starši vedno vzor in to dosledno upoštevati, pa četudi bi rajši otroka vlekli za roko čez cesto kar nekje na sredi cestišča, saj se nam zdi prehod predaleč! Drugi primer: ko se dogovorimo, da se soba po igranju pospravi, je na tem potrebno vztrajati, četudi si bo naš malček izmišljeval tisoč in en izgovor, da mu tega ne bi bilo treba. Mirno vztrajamo in povemo, da smo se tako dogovorili, v skrajni sili mu lahko pri pospravljanju tudi malenkost pomagate, kar pa ne pomeni, da vi sami pospravite, kar je sicer otrokova naloga.

Kljub vsej naši dobri volji se v tem obdobju pri malčku pojavljajo navali trme, ki lahko hitro izzvenijo, če smo starši pri tem čuječi in ravnamo previdno in pametno. Kljub otrokovemu negodovanju, izsiljevanju ali metanju po tleh, svetujem staršem, da naj se prvo oni umirijo in zbrano razmislijo, kako bodo trmo tako obvladali, da bo izgubila svoj naboj.

Najbolj tipičen primer bi lahko bil in vsi smo mu bili že kdaj priča: sredi trgovine leži zaripel otrok in kriči, da hoče nekaj, kar starši nočejo kupiti. Temu se lahko izognemo na dokaj eleganten način. Namreč, s otrokom se predhodno dogovorimo, da ko gremo skupaj v trgovino, si lahko izbere eno majhno in poceni stvar, vendar res samo eno. S tem se izognemu temu, da se otrok počuti zapostavljenega in obenem ga upoštevamo kot pomemben subjekt pri nakupovanju. Upam napisati, da se metanje po tleh v tem primeru ne bo dogajalo. Seveda se bo kdaj zgodilo, da bo otrok v nakupovalni voziček prinesel dve, tri ali štiri malenkosti, a ga pri tem prijazno opomnite, da sta dogovorjena le za eno stvar in naj preostale kose nese nazaj. Sam otrok naj odloči, kaj bo ostalo v nakupovalnem vozičku in kaj bo odnesel nazaj na polico. S tem otroku krepite tudi občutek pomembnosti, saj se lahko samostojno odloča o zadovoljevanju svojih potreb.

Vsem staršem polagam na srce, naj poslušajo svoje otroke in naj bodo prožni v svojem razmišljanju, ne omogočite jim vsega, kar si otrok izmisli, da bi imel (pa čeprav si to lahko privoščite) in se bolj osredotočajte na to, da mu izkazujete svojo ljubezen, pozornost in srečo, ki jo občutite, ko ste z otrokom. S tem boste omogočili sebi in tudi otroku, da premikanje mej in trma ne bo tako boleča in neznosna. Posledično bo otroku lažje tudi kasneje v najstništvu in kot odrasli in odgovorni osebi, ki bo svojo ljubezen lahko predajala naprej svojim otrokom.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si

foto: freedigitalphotos.net/images/view_photog.php?photogid=2664