Radža joga

Radžajoga je prikazana v Patandžalijevem spisu Jogasutra. Ta joga je dejansko mnogo starejša in Patandžali jo je le sistematično zapisal, zato jo včasih imenujemo tudi Patandžalijeva joga.

Preden pričnemo z obravnavo urjenja te joge povejmo še nekaj o njenem filozofskem ozadju. Joga je dvojček filozofije sankhja, ki razlaga bivanje s pomočjo dveh načel. Prvo načelo (Puruša) pomeni v sankhji Čisto Zavest. Drugemu načelu (Prakriti) pa bi po naše lahko rekli Univerzalna Narava. Puruša je statičen in nima sposobnosti gibanja. Prakriti pa je v neprestanem gibanju, delovanju, je pravzaprav sila delovanja in ni zavestna. Hkrati naj pripomnimo, da se pojem Zavest v indijski filozofiji ne prekriva s tistim, kar pod tem navadno razumemo v slovenščini, zato ga je treba razložiti. Mnogi namreč pod tem izrazom pojmujejo razumevanje, razum in inteligentnost. To v indijski filozofiji ali psihologiji ni zavest. Vse, kar lahko spoznamo, kar se ne razodeva samo, ni zavest. Puruše ne more razodeti nič drugega kot on sam, ki ima svojo luč in je Čista Zavest. Prakriti pa lahko razodene le Puruša, zato Prakriti ni Zavest. Tisto, čemur pravimo razumevanje, razum, inteligentnost, je pravzaprav le del Prakriti. Je del načela bivanja Vesolja, ki ga Prakriti razvija iz same sebe. Pravimo iz sebe same, zato ker je Prakriti ženskega spola.

Patandžali je pri podajanju radžajoge uporabljal besedo citta. Citta je umska tvarina nasploh, ki se venomer vrtinči in pri tem tvori različne oblike. Sestoji iz petih stanj, bhamajah, kot pravimo v sanskrtu. Prvo stanje je ksipta. V njem se citta neprestano giblje od predmeta do predmeta in pri vsakem postoji le za hip. Mudha, drugo stanje, je pozabljanje. Tretje stanje je viksipta. V njem posveča um začasno pozornost predmetom, na katere ga usmerimo. Sledi ekagra, kar je mogoče grobo prevesti z zbranost. Gre za stanje citte, v katerem smo lahko dolgo pozorni na isto stvar. Pri tem pozornost ne niha in ne popušča. Nazadnje je niruddha, v kateri se spreminjanje zavesti povsem zaustavi. Zaustavi se vrtinčenje uma. Le v zadnjih dveh stanjih: ekagra in niruddha, tj. zbranosti in popolni umiritvi, lahko dosežemo to, čemur pravimo samadhi ali trans.

Vrtinčenje citte se kaže v petih oblikah: 1. Kot pramana: to pomeni pravo, veljavno spoznavanje ali sredstvo veljavnega spoznavanja. K pravemu spoznavanju se prišteva neposredna zaznava, sklepanje in govorno ali pisno sporočilo. 2. Kot vaiparjaja: to pomeni napačno spoznavanje. To je tisto, kar ne sledi pravemu poznanju predmeta, ampak njegove navideznosti. Klasičen zgled, ki se tu pogosto navaja, je kos vrvi, ki ga zamenjamo s kačo. Reakcija na tako napačno spoznanje je strah kot ob pravem spoznanju, da smo naleteli na kačo. 3. Kot vikalpa: to pomeni besedo ali besedni niz, ki ni prekrivan z resničnim predmetom, se pravi, ko gre za neke vrste besedno utvaro ali domišljijo. 4. Kot nidra: to je spanje. Mnoge bralce bo morda presenetilo, da po Patandžalijevi jogi spanje ni fizična dejavnost. Je vrtinčenje uma. Čeprav se zdi, da med spanjem počivamo, je to v resnici dejavnost. Res pa je prav to oblika citte, ki privede do stanja, ki mu pravimo fizično spanje, počitek, sprostitev. V tem stanju prevladuje tisto, čemur pravimo tamas, o katerem bomo govorili kasneje. 5. Kot smriti: to je spomin, ki je v Jogasutri opredeljen kot doživljanje odsotnih predmetov. Torej gre za nekakšno sekundarno vrtinčenje, ki ga je povzročilo nekdanje pravo zaznavanje.

OGLAS

Če želimo doseči končni cilj radžajoge, moramo, kot pravi Patandžali, doseči jogascittavrittinirodhah, tj. popolno omejitev vseh oblik vrtinčenja citte. To pa je mogoče z urjenjem koncentracije in nenavezanosti. Prva se nanaša na prizadevanja za ustalitev uma, druga pa na osvobojenost od želja. Za urjenje koncentracije pa ni primeren vsakdo. Jogasutre navajajo naslednje lastnosti, ki predstavljajo kontraindikacijo za takšno urjenje: bolezen, umska lenost, dvom, zanikrnost, lenobnost, čutnost, nerazumevanje, obup nad neuspešnostjo koncentracije in njeno nestabilnostjo. Spremljajo jih žalost, potrtost, tresenje telesa, nepravilno dihanje in drugo. Vse to lahko preprečimo z osredotočanjem na Resnico. Nemoteno umirjenost uma pa lahko dosežemo z vztrajnim prizadevanjem in z gojenjem prijaznosti do tistih, ki so srečni, s sočutjem do nesrečnih, da se veselimo krepostnih in smo strpni do slabih. Um lahko umirimo tudi z obvladovanjem dihanja, koncentracijo in meditacijo.

Metodo te joge predstavlja osem stopenj ali členov. Zaradi tega jo nekateri tudi imenujejo osem stopenjska joga. Členi so smotrno razvrščeni drug za drugim.

Prva dva člena se nanašata na značajske lastnosti. Prvi člen je jama, kar dobesedno pomeni obvladovanje. V okviru jame poznamo pet zahtev: resnicoljubnost (satja), nekraja (asteja), spolna vzdržnost (brahmačarja), nenasilnost (ahimsa) in nesprejemanje darov, ki jih ne potrebujemo za življenje (aparigraha). Drugi člen (nijama) sestavlja prav tako pet potrebnih lastnosti. Sauča pomeni odkritost in čistost telesa in uma ali citte. Vključuje tudi prijaznost, občutek prijateljstva do vsakogar, sočutje in ljubeznivost, zadovoljstvo, ko vidimo, da se imajo ljudje dobro in neobčutljivost za napake drugih. Santoša (zadovoljstvo) pomeni, da nas nobena stvar ne pretrese in da ostajamo mirni v vseh okoliščinah. Askeza (tapas), ki ne pomeni tega, kar navadno ljudje razumemo pod tem izrazom, npr. ležanje na deski, iz katere štrlijo bodeči žeblji, ali kaj drugega, temu podobnega. Gre za obvladovanje želja in odrekanje nepotrebnim stvarem. Pomeni obvladovanje misli, govora in dejanj. Sledita še svadhjaja ali branje duhovne literature in išvarapranidhana ali meditiranje na Išvaro.

Naslednja dva člena sta prevzeta iz hathajoge. Tretji člen so asane ali telesni položaji. Namen tega člena je ohranjanje energije, ki jo sicer vedno trošimo z nepotrebnimi gibi in podobnim. Energijo je treba ohranjati. To je v vseh jogah zelo pomembno. Patandžali se ne poglablja v asane, pač pa priporoča, da si izberemo tisto, ki je za nas najudobnejša: sthirasukhamasana. Četrti člen ali pranajama je obvladovanje dihanja. Vsak dih sestavljajo trije elementi: puraka ali po naše vdih, kumbhaka ali zadrževanje in rečaka ali izdih. Za urjenje pranajame poznamo različne tehnike. Pranajama je druga disciplina, ki si jo je v svoji Jogasutri Patandžali izposodil od hathajoge in je kot predhodna faza zelo pomembna.

Sledi pratjahara, kar pomeni odmik čutil od predmetov njihove zaznave. V običajnem stanju citte čutila neprestano bežijo k predmetom in jih grabijo, da bi si tako pridobila določeno izkustvo. Ker se ne zavedamo, kaj je naša resnična bit, naša dejanskost, ne zavedamo se namreč tega, da smo Čista Zavest, nenehno stremimo za zunanjimi predmeti in jih grabimo, da bi ob njih uživali. Tako pa se pri pratjahari vzdržujemo tega “bežanja čutov navzven”.

Vse naštete vaje imenujemo bahiranga sadhana, zunanje urjenje. Njim sledijo zadnje tri ali antaranga sadhana, tj. notranja, duhovna oziroma psihološka disciplina. Najprej je dharana, kar dejansko pomeni držati. Gre za to, da citto usmerimo na kak predmet in jo obdržimo nekaj časa na njem. Pri tem je treba določenega naprezanja. Iz izkušnje vemo, da skuša um nemudoma pobegniti. Zato ga je treba potegniti nazaj k isti stvari. Dharana dozori v dhjano, ki pomeni nepretrgan tok citte na kakem predmetu, brez naprezanja. To je mogoče le tedaj, kadar smo dalj časa vadili dharano. Namen tega početja je doseči nemoten, miren in spokojen um, ki bo pozoren na eno samo stvar, ne da bi ga pri tem kar koli motilo. Če torej znova in znova urimo dharano, lahko dosežemo dhjano, tj. trajno usmerjenost pozornosti na nek predmet. To vodi postopoma do samadhija, ki je hkrati cilj in postopek. Zaradi koncentracije ali meditacije   uporabljamo lahko oba izraza   prevzame citta obliko predmeta, na katerega smo jo usmerili, in se poeni z njim. Tako vajo in stanje imenujemo samadhi.

Samadhi, kot smo ga pravkar na kratko orisali, je še vedno postopek. Končno stanje naj sploh ne bi vsebovalo nobenega predmeta. Citte ne moremo uničiti, vendar lahko dosežemo, da miruje. To ne pomeni, da tedaj ne bi nič mislili kot kak bedak ali idiot. Do tega stanja pridemo z močnim prizadevanjem in neprestanim urjenjem teh disciplin. Gre za zavestno prizadevanje. To stanje pa dosežemo takrat, ko hoteno privedemo um do nedelovanja, nevrtinčenja. Tako dosežemo ločitev Puruše od Prakriti, tj. osvoboditev Puruše od njegove vezanosti. Samadhi ima več različic, ki jih bomo podrobneje obravnavali drugič.

Na poti do končne odrešitve se pojavlja več ovir (kleša), ki so pravzaprav vzroki človeškega trpljenja. Patandžali navaja pet temeljnih:
1. Avidja ali nevednost je nerazlikovanje med večnim in minljivim,
2. Asmita ali občutek jaza je osredotočenost na ta občutek,
3. Raga ali privlačnost,
4. Dveša ali odpor in
5. Abhiniveša ali strah pred smrtjo oziroma neobstajanjem zaradi osredotočenosti na jaz. Vse te kleše prej ali slej povzročajo bolečino. Nevednost je vzrok vseh drugih ovir. Je pravzaprav prvotni vzrok človeške bede.

Vrtinčenja uma je mogoče odpraviti z meditacijo, dokler se pojavljajo v grobi obliki. Čim pa postanejo finejša, jogiji jim takrat rečejo samskare, jih lahko odpravimo le z odpravljanjem njihovega vzroka. Komentatorji Jogasuter se glede vprašanja, kaj je njihov vzrok, nekoliko razlikujejo. Mnogi menijo, da je pravi vzrok občutek jaza, in ko le tega odpravimo, odmrejo tudi samskare. Odprava korenin, ki so nosilci bolečine in gorja, pomeni osvoboditev duše. K temu pa privede urjenje z omenjenimi metodami.

Zadnjič smo govorili o dhjani, kontemplaciji. Z dhjano mislimo na stalen, neprekinjen, gladek tok pozornosti citte na nek predmet. Dharana, ki je pred tem pomeni vzdrževanja pozornosti na predmetu, vendar ta pozornost ni neprekinjena. Ko pa postane tok pozornosti povsem neprekinjen se dharana prerodi v dhjano. Nekateri temu pravijo koncentracija, drugi meditacija, toda beseda ne pomeni mnogo, če vemo, kaj je bilo z njo mišljeno.

Samadhi je vrh dhjane. To je popolna umirjenost citte, ki nastopi takrat, ko je dhjana zelo intenzivna, tako intenzivna, da postaneta citta in predmet skoraj eno in pri tistem, ki prakticira dhjano ni nikakršnega občutka, da meditira oz. kontemplira. Predmet postane glaven, procesa posvečanja pozornosti predmetu pa se ne zavedamo več. To je značilnost samadhija. Treba pa je tu opozoriti, da se ta vrsta samadhija imenuje Sabidža samadhi, samadhi s semenom. To je zaradi tega, ker je predmet še vedno prisoten. To stanje je treba uriti vedno znova. Če dolgo prakticiramo te vrste samadhi, pridemo do točke, ki ji pravimo Nirbidža samadhi, samadhi brez semena. Seme pomeni, da se vedno vračamo k nekakšni običajni vrsti zavesti, kar se vedno znova nadaljuje. Seveda to ni povsem navadna zavest, kot pri drugih ljudeh, saj smo dolgo zelo prizadevno vadili dharano in dhjano, kar ima svoje posledice. V Nirbidža samadhiju, samadhiju brez semena pa smo to povsem presegli. Zanj je značilno, da se opazovano, opazovanje in opazovanec zlijejo v eno. Obstaja samo bivanje.

Torej sta dve vrsti samadhija, sabidžja samadhi in nirbidža samadhi. Pravzaprav predstavlja sabidža (ali sampradžnata, ali savikalpa) samadhi več vrst samadhijev. Gre za štiri različne samadhije, od katerih vsak predstavlja višjo stopnjo. Prvi tak samadhi je Savitarka. To je samadhi v katerem ostaja pozornost znova in znova na istem predmetu in pri tem zajema njegovo ime, obliko in znanje o njegovih odnosih do drugih stvari. Kot predmet meditacije jemlje zunanje grobe predmete. Vitarka pomeni vprašanje, poizvedovanje. Pomeni da gre za poizvedovanje o teh kategorijah, ki naj bi razodele svojo resnico in svoje moči. Pri tem samadhiju ostane dvojnost med subjektom in objektom. Ko pa si prizadevamo meditirati na te kategorije izven časa in prostora, take kot so, ne povezujoč jih z imenom in obliko in gre za neposredno spoznanje predmeta, govorimo o Nirvitarka samadhiju, samadhiju brez poizvedovanja. Naslednja stopnja nastopi, ko meditiramo na subtilne elemente, lastnosti, abstraktne pojme itd. in jih obravnavamo v času in prostoru, povezano z njihovimi lastnostmi. To je Savičara, samadhi z razlikovanjem. Ko pa presežemo kategoriziranje in te elemente obravnavamo kot so, izven časa in prostora, brez kvalitet, je Nirvičara, brez razlikovanja. Še višja stopnja samadhija je tista, v kateri opustimo grobe ali fine predmete in je predmet meditiranja organ mišljenja s funkcijami čutil, in se zavedamo notranjega sredstva spoznavanja. To je Sananda, samadhi blaženosti. Ko pa je predmet meditiranja čista substanca brez modifikacij in nastopa čisto satvično stanje samozavedanja, predmet meditiranja pa še vedno povsem ločujemo od drugih predmetov, govorimo o Sasmita samadhiju, samdahi z jazstvom.

Stalno urjenje nas privede do prenehanja vse umske aktivnosti, pri kateri ostanejo v citti le nemanifestirani vtisi. Gre za Nirbidža samadhi (pravijo mu tudi asampradžnata ali nirvikalpa samadhi). Tu ni več nikakršne možnosti, da bi se kaj dvignilo v citti. Seme je popolnoma odpravljeno. Tako ostane citta popolnoma omejena, obvladana. To smo prej imenovali cittavrittinirodhah, popolna zaustavitev vseh umskih vzgibov. To torej pomeni, da ni več semena, ki bi pognalo ali zrastlo v neko razpoloženje, delovanje ali stanje citte. Nirbidža samadhi je cilj, zaradi katerega poteka celoten proces radža joge. V tem stanju spregledamo, da sta Puruša in Prakriti povsem ločeni resničnosti, ki sta se medseboj na nek način pomešali. Sedaj pa je ta pomešanost presežena. To je bistvo Nirbidža samadhija.

Avtor: Arabinda Basu
arja.in