Na različne načine rastemo in se razvijamo in v določenih trenutkih se tudi v marsičem presežemo. Naredimo korak naprej na poti osebnega in duhovnega razvoja. Zadovoljni smo s tem napredkom in zadovoljni so tudi tisti, ki naš napredek vidijo. Imamo občutek, da smo zelo napredovali in seveda tudi smo, dokler čez določen čas ne srečamo ljudi, ki pa nam pokažejo drugače. Pokažejo nam, da naše delo še ni končano. Da je korak, ki smo ga naredili na svoji poti le eden izmed mnogih, ki jih moramo še narediti na poti do cilja. Zavemo se, kako majhni smo, čeprav smo se v svoji majhnosti počutili kot velikani. In tako je tudi bilo. Bili smo velikani. Ampak življenje je nenehna rast. Vse raste in se spreminja okrog nas in to nas spontano sili v to, da rastemo tudi mi. Slednje se nam kaže na različne načine, najpogosteje s pomočjo drugih ljudi ali dogodkov… In takrat se zaveš, da je čas za naslednji korak. Da je čas, da se osvobodimo še enega okova, ki nam stiska prsni koš, in nas omejuje na določenih področjih…ki nam preprečuje, da zadihamo s polnimi pljuči in, ki nam kaže kako smo zavrti in ujeti v določen trenutek … Torej smo drug drugim potrebni ravno zaradi tega spoznanja. Ker drug drugemu, če želimo, lahko pomagamo rasti. Mnogi pa se takim ljudem raje izognejo, saj se ob njih počutijo ogrožene, slabe, majhne, ničvredne…. Torej…. Ne bojmo se ljudi, ki nam nemo sporočajo, da so »boljši«, »lepši«, »polnejši«, »vredni« … Tudi oni so nekoč bili drugačni, vendar razlika je ta, da so imeli željo postati VEČJI in niso bili ogroženi, če je nekdo v bližini bolj sijal.
