Pri človekovih čustvenih zaznavah običajno govorimo o dveh ravneh:
– Prva je polarna in se dogaja prek filtra dobro/slabo, ki nastane na osnovi naučenega in izkustveno.
Govorimo o čustvenih zaznavah na ravni druge čakre.
– Druga raven je povezana s popolno odprtostjo srca in primerno uravnoteženostjo prvih treh čaker. Ko je srce odprto, ti za prijetne občutke niso potrebni zunanji stimulansi, popolnoma si odprt izkušnjam in jih dojemaš brez filtrov. Ta raven nima polarnega nasprotje in je eden glavnih ciljev duhovne rasti. Na tej ravni imamo tudi največjo sposobnost fizične manifestacije.
Strast torej ni ena višjih duhovnih kvalitet, saj ima svoje polarno nasprotje – apatijo. Seveda je moč med takšnimi in drugačnimi definicijami apatije najti tudi takšne, ki apatijo obravnavajo kot kvaliteto, ampak sam apatijo razumem kot čustveno topost in nezainteresiranost. A kljub temu, da strast ne uvrščam k višjim duhovnim kvalitetam, je iz nje zraslo kup največjih del v različnih segmentih umetnosti.
Kaj torej strast sploh je?
Živimo v več dimenzijski realnosti (materialna, eterična, astralna, duhovna) in izpolnjeno življenje po materialnih in duhovnih kriterijih »zahteva« del zavestnosti tudi v vseh drugih dimenzijah, ne le v materialni. Strast razumem kot čustveni naboj, ki vseh teh ravni ne zajema, ampak je včasih usmerjen v fizično in ignorira višje energijske svetove, včasih pa v višje svetove in ignorira fizično (recimo umetnik, ki je tako zelo v tistem, kar počne, da pozabi na skrb za fizično telo).
Strast je največkrat povezana z enim ali več motivacijskimi gibali materialnega sveta, ki so potreba, dolžnost in želja. Ker pa je povezana tudi s predajo objektu ali subjektu, na katerega se nanaša, zahteva odločnost, ki je sama po sebi čutna, in ustrezno osebno vrednotenje, ki ti omogoča, da se čutnemu toku prepustiš, ne pa da ga skušaš usmerjati z mentalnim nadzorovanjem, ki ga vodi v »smrt«.
Strast se lahko nanaša na več življenjskih področij; zelo pogosto jo povezujemo s seksom. Na tej ravni gre za odprtost do telesnosti in odprtost do partnerja v segmentu telesnosti (drugi segmenti niso primarni). Za razliko od tantričnega seksa, ki zaobjema tudi druge dimenzije bivanja, je torej usmerjen na čisto telesnost. Strasten seks imajo torej načeloma lahko tudi tisti, ki so s seksom zasvojeni in prek njega izražajo goli seksualni drive, bolj rafiniranih čustev pa niti niso sposobni doživljati ali pa se jih bojijo.
Strast v drugih življenjskih segmentih je povezana s popolno identifikacijo s poljem realnosti, na katerega se nanaša, nikakor pa ne z razširjeno zavestnostjo. Za razliko od zavestnosti, ki je splošna odprtost in pretočnost …, ustvarja v telesu določeno tenzijo in je zaprta do vseh drugih realnosti, razen do tiste, na katero se nanaša. To seveda ni mišljeno a-priori negativno. Strasten je lahko recimo predavatelj. Ko predava strastno, pade v polje tistega, o čemur predava in postane dober prenosnik koncepta tega polja. Druga plat tega stanja pa je, da so takšni predavatelji najpogosteje sila identificirani s tistim, o čemer predavajo in razmeroma zaprti do drugačnih pogledov, poleg tega pa so sicer med predavanjem v stiku z energijskim nabojem tistega, o čemer predavajo in ga sevajo navzven, vendar pa so običajno po predavanju izčrpani. Oboje seveda nima prave povezave z zavestnostjo, ki je delovanje izven identifikacij in v stiku z univerzalno energijo, ne pa z energijo določenih polj, ki ti jo sicer nekaj dajejo, a istočasno veliko več tudi vzamejo. Zato je pravzaprav popolnoma logično, da strastni ljudje občasno izkušajo tudi drugi pol strastnosti – apatijo.
Če sem do sedaj v zvezi s strastjo govoril zgolj o delovanju v znanih, manifestiranih poljih realnosti, pa je strast v umetnosti najtesneje povezana z inspiracijskim segmentom, torej s polji, ki še niso manifestirana, a jih manifestira umetnikova strastna predaja umetniški kreaciji. Lahko izhaja iz ranjenega srca, lahko iz odprtosti srca določenim življenjskim segmentom, precej pogosteje pa iz psiholoških vsebin podzavesti, ki nimajo veze z odprtim srcem. A spet gre za polarni segment, ki umetniku daje občutek izpolnjenosti v njegovem ustvarjanju, drugi pol pa se kaže v občasni izčrpanosti, ustvarjalnih krizah, neurejenem in kaotičnem življenju ipd.
Ko govorimo o strasti v kreiranju materialne realnosti, je običajno omejena na »uspešne« manifestacije pogojenega uma, ki imajo svoj nasprotni pol. Če so usmerjene na materialno, običajno niso inspiracijske (to sicer ni pravilo), ampak so usmerjene na realizacijo idej pogojenega uma, ki je identificiran s tisoč stvarmi in običajno sila daleč od tistega, kar v resnici smo. Strastnost v manifestaciji sicer običajno prinaša določene rezultate, a vedno se manifestira tudi drugi pol (recimo uspeš kot podjetnik, a ti posel potem jemlje toliko energije, da zboliš).
Razliko med povprečnim, strastnim in ozaveščenim človekom bi morda lahko opredelili takole:
- Pozornost povprečnega človeka je vezana na kup obveznosti, stvari, ki ga zanimajo, skratka, usmerjena je navzven in zelo razcepljena. V nobenem življenjskem segmentu je nima dovolj, da bi v njem uspel.
- Pozornost strastnega človeka je ujeta in ekstremno fokusirana na določene segmente življenja, s katerimi je identificiran, ostali segmenti pa se mu ne zdijo pomembni in jih zanemarja. Strastnost v sebi prepozna kot silo, ki ga vodi proti cilju, ne glede na morebitne ovire.
- Ozaveščen človek ima pozornost/zavestnost usmerjeno navznoter, kar mu omogoča spoj fizičnega z višjimi dimenzijami, posledica tega pa je življenje brez močnih turbulenc in pretresov. V različnih poljih realnosti sicer deluje, a z njimi ni identificiran.
Avtor: Tadej Pretner
