Razpočeno bitje – starši kot odsev naše lastne psihe in gonilo razvoja

“Svet dualnosti, v katerega se inkarniramo, pred nas predvsem postavlja neprestano zahtevo po izbiri. Vsak trenutek se odločamo, ali bomo živeli ali umrli, napredovali ali nazadovali, kreirali ali uničevali, neprestano, v vsakem trenutku izbiramo svojo pot, z najmanjšimi, vsakodnevnimi mikro-odločitvami. Vedno lahko izbiramo in to v človeku ustvarja neprestano napetost in tesnobo. Žival tovrstne tesnobe ne občuti, saj je njeno bitje določeno, njen razvoj začrtan, zlasti pa gre skozi življenje brez zavedanja, da bo umrla. Podobno stanje nekaj časa občuti otrok, dokler ne začne odraščati in se soočati s polarizacijo, z nasprotji in konflikti, ki v njemu začnejo ustvarjati pogoje za zavedanje. Vendar pa otrok psihološko začne zares odraščati, šele ko začenja prevzemati odgovornost za svoje izbire. Zavedanja namreč ni brez izbire. Zavestna izbira je tisto, kar nas dela odrasle, tudi duhovno odrasle posameznike. Duhovno odraščanje se začne, ko prevzamemo odgovornost za inkarnacijo samo, za okoliščine same, v katere smo se rodili, ki so le odsev naše lastne zgodbe, razvoja in potenciala.

Človeku njegovo življenje tako veliko pomeni, ravno zato ker se zaveda smrti. Neprestano ve, da se bo čas iztekel – in se na to trudi pozabiti, z zdrsi v regresivna, nezavedna stanja, lahko preko substanc, vendar zlasti, na bolj običajni ravni, z begom v odnose, v skupine, v pohlep, v znanje, tudi v duhovnost – v kakršnakoli stanja, ki bi lahko pomirila njegovo ‘eksistencialno tesnobo’. Človeško bitje je vedno tesnobno, to je del njegovega bivanja, ki nastaja in izvira iz samega dejstva, da živimo in se tega zavedamo, kot se zavedamo, da bomo umrli. Sadež spoznanja je grenkobno sladek – nudi hrano ter možnost razvoja, a z grenkim priokusom: nikoli več se ne moremo vrniti v prvotno stanje blažene nevednosti. Lahko ustvarimo iluzijo nevednosti in pozabe, vendar realnost slej ko prej zopet nasuje sol v našo razpoko in nas postavlja pred odločitve, s tem pa v ločitve, ločevanja, razločevanja in izbiro. Zato ima tako veliko ljudi težave z odločanjem, ker izbiranje dejansko pomeni kristalizacijo jaza ter ločitev ter od nas zahteva, da gremo vedno znova ven iz ‘raja’, iz blažene nevednosti in se soočimo z življenjem. Človeško bitje večinoma biva nekje ‘vmes’, ohlapno, neodločno, ambivalentno, ker se boji izbirati in s tem odraščati, boji se nositi posledice svoje izbire. Vsaka izbira namreč prinese trenutek smrti, ko se odločimo za eno in opustimo drugo.

V tem smislu nas nagovarja tudi astrologija, ki človeka odpira v polje potencialov, za katere se vsak posameznik v vsakem trenutku odloča, na kakšni ravni zavedanja jih bo udejanjal. Horoskop je simbol, kar pomeni, da odpira subjektivno realnost in unikatno, individualno razumevanje. Kako bomo videli, razumeli in živeli horoskop, je naša izbira. Izbira je že v tem, da si izberemo vejo astrologije, ki bo interpretirala simbole na nek določen način, ter nato seveda v vsakem individualnem razumevanju kateregakoli astrološkega simbola. Astrologija in njeni simboli nas ne določajo – so le pokazatelj možnosti, ki jih lahko živimo in ki jih izbiramo v vsakem trenutku.”

OGLAS

Neda Baćić, del članka Razpočeno bitje – starši kot odsev naše lastne psihe in gonilo razvoja

Članek bo v celoti predstavljen na 8. Akademiji Instituta IPAL: Izbira staršev in postavitev družine (10. 2. 2018) in objavljen v istoimenskem zborniku.