“Podobno kot sanje tudi pravljice dostopajo do dragocenih vsebin iz kolektivnega nezavednega. Le kdo se ne spomni pripovedovanja pravljic v otroštvu? Zgodba, ki se odvije v otroku ob poslušanju in ob doživljanju pravljic oz. njihovih arhetipov, pomembno vpliva na otrokov celostni psihični in osebnostni razvoj (pravljica kot notranjepsihično dogajanje). Za mnoge otroke je zato poslušanje pravljic »božansko«, saj kljub morebitnim težavam v otroštvu s tem ohranjajo svoj stik z duhovnim svetom. Posledično bi lahko rekli, da pravljice niso »uresničevalke želja«, ampak vsebujejo »zdravilno moč božanskega«.
Jungovska analitična psihologija je namenila pravljicam pomembnejšo vlogo kot Freudova psihoanaliza zaradi osredotočanja na njihove prvobitne ideje oz. arhetipsko dimenzijo. Jung pravi, da so »pravljice v prvi vrsti psihične manifestacije, ki izražajo bistvo duše«. Tudi dr. Marie von Franz, Jungova učenka, meni, da so prav »pravljice najčistejši in najbolj preprost izraz kolektivnih nezavednih psihičnih procesov. […] Predstavljajo arhetipe v svoji najpreprostejši, najbolj temeljni in najbolj jedrnati obliki.«
V jungovski interpretaciji pravljice o Motovilki Donalda Kalscheda, jungovskega psihoanalitika, lahko zasledimo transformativni in osvobajajoči značaj arhetipske energije, ki izvira iz globin nezavednega. Avtor ugotavlja, da jungovsko razumevanje arhetipov v mitih in pravljicah pomaga pri zdravljenju travmatizirane psihe. Kot primer navaja pravljico o Motovilki, kjer skozi razne zaplete v pravljici razloži zavite poti psihičnega procesa oz. notranjega sveta travme, ki nakazujejo arhetipsko pot do ozdravitve.
Pravljica o Motovilki predstavi dva svetova (vsakdanji svet moža in žene ter arhetipski svet čarovnice), ki sta ločena z visoko ograjo. Lahko bi ju poimenovali svet ega in svet nezavednega, do prepreke med njima pa pride, ko travma prizadene svet otroštva.
Kalsched vidi v medsebojni polarizaciji obeh svetov tako psihološki kot duhovni problem. Pojasni, da »nastopijo arhetipske obrambe, ki odrežejo ego od virov nezavednega« in tudi od vsakdanjega življenja.
Travmatski kompleks povzroči premočno »ograjo« med osebnim in arhetipskim svetom, ker hoče obvarovati egozavest pred ponovno travmatizacijo. To je kratkovidna logika travmatskega kompleksa, pravi dr. Matjaž Regovec.
Otrok v pravljici »predstavlja ›nedolžni‹ del psihe, ki nosi spomin na travmo in se je odcepil, da bi zaščitil celotno osebnost pred razpadom«. V grški mitologiji je to pogosto predstavljeno z delom selfa, ki je ujet v podzemlje, npr. v mitu o Demetri in Perzefoni. Posledice takega disociativnega stanja so na primer, da se otrok ne more čustveno izraziti oz. da ne more izraziti svoje osebnosti, da je zaprt vase, »ugrabljen«, kot je tudi Motovilka v pravljici.”
Tako se je začela pot h knjigi Notranji svet travme Donalda Kalscheda, ki bo predstavljena v knjigarni Konzorcij 22.05.2019: Razumeti in preseči travmo. Prevajalka knjige Lucija Logar je tudi avtorica člankov s to tematiko v Reviji Anima. Zgornji citat je iz poletne številke Anima iz leta 2018, naslov prispevka Motovilka in notranji svet travme, str.39-42.
