Realnost ali halucinacija?

Zgornje vprašanje je pogosto zastavljeno. Ali niso obsmrtna doživetja samo privid, halucinacija, sanje? Odgovor na to vprašanje ni enostaven, saj posega v same temelje človekovega bivanja.

Kaj sploh je resnično? Običajno je za nas resnično tisto, kar vidimo, slišimo, tipamo, …, skratka, kar lahko zaznamo s svojimi čutili. Pojem resničnosti je na ta način vezan na materialnost. Samo materialne stvari lahko zaznamo. Vendar pa čutna zaznava ni dovolj, da bi nekaj resnično zaznali. Potrebna je tudi povezava z možgani oziroma zavestjo. Predstave, ki prihajajo v zavest “od znotraj”, kot so na primer sanje ali halucinacije, niso odraz resnične stvarnosti. Duševno zdravi ljudje lahko brez posebnih težav ločujejo sanje od resničnosti. Večkrat so sanje tako žive, da izgledajo resnične, pa kljub temu je psihično zdravemu človeku jasno, da gre za sanje.

Glede na tako zgornje predpostavke, je odgovor na vprašanje o resničnosti obsmrtnega doživetja, zelo težaven, če ne nemogoč. V času obsmrtnega doživetja zaznave niso vezane na fizične čute in zavest ni vezana na fizične možgane, pa vendar obstaja zavest (zavest je celo jasno ločena od možganov, zavest je izven telesa, medtem, ko v možganih ni nobene zavesti!), zaznave pa so celo močnejše in jasnejše, kot v času “življenja”. Mnogi, ki so telesno zaznavno hendikepirani, v času obsmrtnega doživetja nimajo teh težav. Slepi vidijo, gluhi slišijo, … Poleg tega obstajajo tudi zaznave, ki niso vezane na naše zemeljske čute. Glede na to, bi morali redefinirati našo definicijo realnosti, kar pa presega okvirje tega predstavitvenega teksta.

OGLAS

Na vprašanje o realnosti lahko poskušamo odgovoriti tudi posredno. Če obsmrtna izkušnja ni realna, kaj torej je. Halucinacija, ki jo povzročajo kemične substance, ki nastajajo v možganih, ali pa različne psihotropne substance, privid zaradi pomanjkanja kisika v možganih, sanje o rojstvu, stik s kolektivno (pod)zavestjo, “deja vu” spomin na slišano ali prebrano zgodbo, sanje, psihična bolezen, vpliv senzorične osamitve.

To so le nekatere teorije, ki naj bi poskušale “znanstveno” razložiti obsmrtna doživetja. Njihov skupni imenovalec je, da so obsmrtna doživetja nevrofiziološki ali pa psihičen dogodek, torej, da obsmrtna doživetja niso realna. Nobena od naštetih, pa tudi drugih, manj klasičnih, znanstvenih teorij ne more posamično, niti vse skupaj, razložiti obsmrtne izkušnje. Tisti, ki so imeli obsmrtne izkušnje in so bili kasneje podvrženi raziskavam z drogami (LSD, hašiš, meskalin), so jasno povedali, da gre za veliko in bistveno razliko med obsmrtnim doživetjem in psihičnimi stanji, izzvanimi s pomočjo mamil. Pri vplivu različnih halucinogenih snovi se testiranec ves čas jasno zaveda, da gre za privide.

Pomanjkanje kisika v možganih običajno povezujejo s temo oziroma tunelom v obsmrtnem doživetju. Zaradi pomanjkanja kisika naj bi zavest ugašala, človeku naj bi se “temnilo”. Teorija, ki je verjetno izmed vseh najpopularnejša, pa ima ogromno lukenj. Zakaj nima obsmrtnega doživetja vsakdo, ki doživi pomanjkanje kisika v možganih? Zakaj so imeli obsmrtna doživetja ljudje, ki so v trenutkih obsmrtnega doživetja imeli dovolj kisika, ki so bili popolnoma zdravi in izven resnične smrtne nevarnosti? Ta teorija se večinoma veže le na en element obsmrtnih doživetij, zanemarja oziroma ne daje odgovorov za vse ostale, še posebej pa za spremembe, ki jih obsmrtno doživetje prinese v nadaljnjem življenju. Podobno bi lahko rekli tudi za teorijo, da je obsmrtno doživetje samo spomin na rojstvo.

Temeljni kamen te teorije je povezava prehoda skozi tunel s prehodom skozi porodni kanal pri rojstvu. Teorija je že na prvi pogled zelo enostranska, saj se veže izključno na en element obsmrtne izkušnje. Ne razloži pa tudi preprostega dejstva, da imajo obsmrtne izkušnje tudi ljudje, ki so bili rojeni s carskim rezom. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kaj ta teorija napoveduje za čase, ko bomo znanost toliko napredovala, da bomo poleg “spočetja v epruveti” imeli tudi “rojstvo iz inkubatorja”. Razlaga obsmrtnih doživetij kot stik z arhetipi kolektivno nezavednega poskus razlage enega nejasnega dogodka s še bolj nejasnim in nedokazanim pojmom Jungove psihoanalize. (Mimogrede, tudi Jung je imel obsmrtno doživetje.) Spomini na slišane ali videne informacije o obsmrtnih doživetjih ne morejo biti vzrok za posameznikovo obsmrtno doživetje. Večina ljudi, ki so imeli obsmrtna doživetja, o tem pojavu do takrat ni vedela nič.

Celo tisti, ki so o tem že kaj vedeli, pravijo, da ne obstajajo vedno povezave med njihovimi predhodnimi predstavami in dogajanjem ob obsmrtni izkušnji.

Teorija o obsmrtnih doživetjih kot “sanjah” je zelo podobna tisti o obsmrtnih izkušnjah kot posledici delovanja kemičnih snovi in ne potrebuje dodatnih komentarjev.

Pripisati diagnozo psihične bolezni vsem, ki so imeli obsmrtne izkušnje – tega ni storil še nihče. Nasprotno, rezultati psiholoških raziskav kažejo, da gre pri ljudeh z obsmrtnimi izkušnjami za “normalno” populacijo. Prav tako so ugotovili, da ljudje z obsmrtnimi izkušnjami nimajo bolj razvite domišljije, niti niso bolj sugestibilni od ostalih. Teorija o obsmrtni izkušnji kot proizvodu čutne osamitve oziroma pomanjkanju čutnih zaznav skoraj ne potrebuje resnega komentarja, saj so stanja, ko nekdo doživi obsmrtno izkušnjo na primer ob nesreči na cesti, ob hrupu gostega prometa, množici ljudi, zavijanju siren policijskih in reševalnih vozil in poskusih zdravstvenega osebja, da bi ga oživili, daleč od popolnega pomanjkanja čutnih dražljajev.

V prid “znanstvene realnosti” govori kar nekaj dejstev. Prvo je, da vsi ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, ta dogodek smatrajo kot resničen. Ne kot sanje, privid, halucinacijo, spomin, ampak kot resničnost. Marsikateremu se “onostranska resničnost” zdi bolj “resnična” od “tostranske”. Drugo in v znanstvenem smislu najtrdnejše dejstvo je to, da so ljudje v času obsmrtnega doživetja videli stvari, ki so se dogajale na mestih, kjer oni takrat niso bili, ali pa so izvedeli resnične in preverljive podatke o stvareh, ki jih nikakor niso mogli vedeti. (Zanimivo je, da nekateri znanstveniki, ki vztrajno zanikajo resničnost obsmrtnih doživetij, za razlago tega dejstva uporabljajo zelo neortodoksne razlage.) Tudi statistika govori v prid realnosti obsmrtnih doživetij. Veliko število ljudi, ki so imeli enaka ali zelo podobna doživetja, ne glede na kulturno, zemljepisno, idejno ali časovno pripadnost, zdaleč presega meje slučajnosti.

Ne glede na vse napisano obstaja tu še veliko neznank. Nesporno pa je, da imamo opraviti z obsmrtnimi doživetji kot realnim pojavom in kot zaznavo neke druge, širše resničnosti.  Ali kot se je izrazila bivša predsednica IANDS Nancy Evans Bush: “Razmišljanje, da so obsmrtna doživetja samo “psihična”, je enako tistemu, da je tornado samo zrak.”

Avtor: ANDS Slovenija