Resnica je vedno ista. Je stalna.

Resnica je vedno ista. Je stalna. Ni malo lepa in malo grda. Ta resnica, ki je malo lepa in malo grda, je relativna resnica, medtem, ko je resnica, ki je stalna, vedno enaka in je vedno ista.

Resnico čutimo zunaj sebe, čutimo jo pa tudi znotraj sebe. Ko čutimo znotraj sebe gibanje, je to nekaj relativnega, saj se premika. Malo je takšna in malo drugačna.

Ko pa je resnica tisto, kar je, ko npr. ko čutimo praznost pri okušanju ognja, potem je ta resnica dosti bolj povezana s tem, kar je res.

OGLAS

In kaj je res?

Ljudje smo naučeni, da ocenjujejo resnico v sebi. Naše misli nam povedo, da je nekaj res, naša čustva, občutki.

Pa ne kakorkoli, temveč na način, da se zavedamo tega, kar nam misli, čustva, občutki ipd. komunicirajo, da je to, kar izražajo resnica.

Tega, da je nekaj resnica, ne čutimo v čustvih, občutkih, mislih, temveč nam to pove nek višji aspekt nas, ki se zaveda, da je to, kar nam prikažejo naša čustva v tem, kar nam predstavljajo, resnica. Ta višji aspekt nas je naš intelekt.

Intelekt je tisti, ki ve razločiti. A tudi ta, ki razločuje glede na svojo vrojeno sposobnost razločevati med vzorci, ki se pojavljajo kot resnica.

Ko se nahajamo v intelektu, torej delu nas, ki razločuje med tem, kar mu predstavijo misli, čustva, občutki, ideje, spomini, naše premišljevanje o resničnosti še ni dokončno. Znotraj nas namreč obstaja še en čudovit aspekt nas, ki se mu pravi funkcija odločanja oz. buddhi.

Ta se odloči. Čustva, misli, občutki ipd. so material za premišljevanje, medtem, ko je intelekt tisti, ki premišljuje.

Premišljuje o čem? In o čem se odloča funkcija odločanja v našem umu?

Premišljuje, kaj je to, kar on čuti (torej naš um), da bi lahko bilo poravnano z občutkom, ki ga ve prepoznavati kot nekaj resničnega.

A to mu nič ne pomaga, saj je odločevanje v nas tisto, ki prevzame vlogo dokončne odločitve. Vse tisto, kar pride pred funkcijo odločanja, kar se zdi, da je resnično, kar se zdi, da je mogoče resnično ali kar se zdi, da bi lahko bilo resnično, so le delovne hipoteze.

Intelekt kot del uma je tisti, ki predstavi delovne hipoteze naši funkciji odločanja. Le-ta pa se potem odloči.

Še enkrat, odloči se o čem?

O signalih? Frekvencah? Vibracijah?

Saj je vseeno, dokler se določi pravilno. A težava je v tem, da neka vibracij ta nekoga pomeni nekaj, za nekoga drugega nekaj drugega.

Kako torej vedeti?

Za resnico, ki je relativna, torej za tisto, ki temelji na notranjem spreminjanju, čustvovanju, premišljevanju, čutenju, spominjanju se, odločanju, je skorajda vseeno. Vse te dinamične funkcije našega uma so lahko nekaj za nekoga in nekaj drugega za nekoga drugega.

So pa nekaj za nekoga, kar je dobra stvar. Zanj, ki potrebuje oceno, da bo vedel. A le oceno, ne resnico.

Vse torej kar temelji na zaznavi uma, vključno s čustvi, občutki, idejami, ali pa tem, kar vidi, čuti, voha ipd. v okolju, je prikaz nečesa relativnega. Kot bi sedeli v kinu, in gledali film, ki nam vsak delček sekunde prestavi drugačno sliko.

To, kar je vsak trenutek drugačno, je nekaj, kar se spreminja in se sestavlja v neko zgodbo.

Kar vidimo kot zgodbo, je skupek čustev, misli, občutij, spominov. Naš um je še vedno osredotočen na mnogoterost, na na tisto, kar je vedno isto, je vedno resnično.

Relativna resnica nam pomaga, da se gibljemo po življenju. A če ne zaznavamo znotraj sebe resnice, kot nekaj stalnega, nespreminjujočega ipd., potem to ni tisto, kar iščemo. Če seveda hočemo resnico.

To, da je v čustvih mir, še ne pomeni, da je nekaj resnica, če čustva spremljajo misli, občutki, zamisli, ideje, spomini. To še vedno ni popolni mir.

Vse kar se čuti kot dogajanje, je še vedno neka verzija resnice. Zelo, zelo je pomembno, da ko z nekom govorimo, da mu jasno damo do znanja, da to, kar mu govorimo ni absolutna resnica, temveč le verzija naše lastne resnice.

Če torej želimo videti globlje, iti višje, se je potrebno soočiti s sabo na globljem nivoju. Na nivoju, kjer je notranje gibanje zmanjšano kolikor se le da. Ker več ga je, torej notranjega gibanja, ki ga vzpodbujajo čustva, misli, občutki, ideje, bolj ne vidimo tistega, kar pa je onstran gibanja. In resnica je nekaj, kar je onstran gibanja. Vsaj tista, absolutna.

Vsi ki se ukvarjate na takšen ali drugačen način s tem, kaj je resnica, pazite, saj ni vse resnica, kar se kaže kot resnica.

To nam jasno kažejo zablode, ko sledimo nekim mislim in končamo nekje, kjer si ne želimo biti, ali pa čustvom, občutkov, spominom

Zelo dobro je biti pozoren, kajti če vam nekdo govori iz resnice, medtem, ko se to čuti kot njegova resnica, ki povzroča gibanje, je včasih zelo težko prepoznati, kaj je res. Govorim o tem, kaj je res za nas, ne za njih.

Oni že res morda vidijo, kaj je res za njih. A če vas popacajo, kontaminirajo s svojo verzijo tega, kar je res za njih, ne pa za vas, vas kaj hitro lahko to, kar so vam “skanalizirali”, odpelje precej daleč od poti, kjer ste se nahajali.

Dobro je slediti sebe, ne glede če veste, kaj to je ali kaj ni. Kajti če boste sledili nečemu za kar ne veste, kaj to je, je itak bolje, da napako naredite sami iz svojih vzgibov, kot iz vzgibov nekoga drugega.

Takrat boste vsaj vedeli!