Večina tradicij modrosti meni, da je običajna zavest dejansko duhovno spanje, in da zamujamo višjo zaznavo realnosti – stvari, takšnih kot dejansko so. Duhovni učitelji so skozi zabeleženo zgodovino ponujali nasvet za razvoj pozornosti – sadhane – recepte za prebuditev višje zavesti v vsakem od nas. Toda zdi se, da se vztrajno opravljanje sadhane izmika mnogim ljudem. Vprašati se moramo: zakaj, četudi v vsaki generaciji obstaja kopica posameznikov, ki dosežejo pomembne nivoje duhovnega razvoja, pa večina človeštva skozi zgodovino ostaja v snu. Kakšna skrivnost se skriva v učenjih, da je še nismo dojeli; kaj vse se še moramo naučiti?
Jasno, informacija sama po sebi še ni dovolj, da bi izpolnili nalogo prebuditve. Znanje o resnici ni dovolj in prebuditev lahko dosežemo le preko osebne, neposredne izkušnje. Nihče drug nas ne more prebuditi; prebudimo se lahko le sami.
Nekateri med nami dnevno prakticirajo meditacijo, molitev ali druga duhovna prizadevanja. Mnogi ljudje odkrijejo, da se po začetnem navdušenju praksa počasi razprši. Drugi odkrijejo, da lahko sedajo k praksi meditacije cela leta, ne da bi zaznali kakršenkoli napredek: še vedno se vznemirijo ob prometnih zamaških, njihovi odnosi so še vedno težki, življenje je še vedno boj. Če nič drugega, jim njihova praksa poraja vedno večji občutek nezadovoljstva, ker se začnejo zavedati, kako pogosto in kako globoko so v snu vsak dan. Zaradi vsega tega se nekateri začnejo izogibati ali povsem zapustijo duhovno prakso, češ da zanjo porabijo preveč časa, ali pa, da je preveč naporna ali vznemirjujoča. Nekateri poplesavajo sem ter tja, poskušajo to in ono, prehajajo skozi obdobja silovitih obvez in nato opuščanja, ne da bi kdajkoli resnično občutili zadovoljstvo ob svojem nivoju prakse. In nekateri ljudje so tudi dosledni in ohranjajo svoj dnevni program najsi dežuje ali sije sonce.
Odločilna prvina
Toda obstaja odločilna prvina, ki določa stopnjo koristi, ki jo bo imel posameznik od prakse. Ta je: Tako dolgo, dokler delimo naša življenja v obdobja duhovne prakse in tista, ki so namenjena vsemu drugemu, smo obsojeni na ohranjanje dualističnega mišljenja, ki je že po svoji naravi samo-uničujoče. Meditacija se lahko začne in konča z zvenom zvona, vendar pa mora naša duhovna praksa preseči zvonove. Preprosto: Življenje samo je naša sadhana. Kadarkoli razmišljamo dualistično se naš okvir odnosa zvito spremeni. Ko verjamem, da sem zaposlen z duhovno prakso, vključim droban glas, ki pravi: “Sedaj izvajam svojo prakso.” Ni potrebno, da izražam te besede; kajti gre bolj za stanje zavesti. V tem dualističnem modelu, takoj po končani praksi, preneham z naporom, da bi posvečal pozornost in se hitro potopim nazaj v običajno, povsem pogojeno stanje uma.
Tako dolgo kot ohranjamo utvaro dualnosti, tako dolgo, kar velja tudi za dolgotrajne privržence, smo nagnjeni k temu, da zahajamo v slepo ulico oblike brez vsebine. Vemo, kako naj bi izgledala dobra praksa, a dogaja se le malo.
Enkrat, ko resnično razumemo, na kakršenkoli že način, da je duhovna pozornost bolj proizvod življenjskega sloga kot pa prakse v odsekih, se naša pričakovanja dramatično spremenijo. Naš pristop do naše sadhane pridobi nov pomen, pri čemer spoznamo, da so prometni zamaški, naši odnosi in vse drugo, kar srečamo v zavestnem prehajanju iz trenutka v trenutek, priložnost za prakso. Ko so Trungpa Rinpocheja vprašali, kateremu učitelju sledi, je odgovoril: “Okoliščine so glas mojega guruja, prisotnost mojega guruja.”
In, ko so ga vprašali, kaj ga je vodilo na poti, je rekel: “Vodnik ne hodi pred vami, ampak skupaj z vami.”
Guru je vedno prisotna realnost
Vsak dogodek, s katerim se srečamo, vsaka spodbuda, ki jo zaznajo naši čuti, vsaka misel, ki se porodi v naših umih, je sporočilo našega popolnega učitelja – tistega, ki ga tako vztrajno iščemo. Idealni guru je vedno-prisotna realnost. Ni nam potrebno čakati na prihod kogarkoli, ni nam potrebno potovati, da bi našli mojstra, kajti popolni učitelj je tu, v tem trenutku, ko berete te besede.
Ustavite se za trenutek. Bodite pozorni na to kaj se dogaja. Kako sedite? Občutite pritisk na stol ali na tla različnih delov vašega telesa, občutite papir v svojih rokah, zaznajte kaj se dogaja v umu, opazujte plapolanje čustev, izkušajte kako se um upira, prepušča, krči. Vzemite si minuto časa in zelo pozorno opazujte kaj se dogaja v vašem umu in telesu ravno sedaj, z domnevo, da z vami govori vaš mojster. Morda si želite zapreti oči, če vam to pomaga, in poskusite zaznati vsako misel, ki se poraja.
Pravkar ste opravili osrednjo nalogo učenja, kako spodbuditi duhovno prebuditev. Vsak trenutek, v katerem zaznavamo kaj se dogaja v našem umskem telesu, v naši neposredni okolici, v naših odzivih na spodbudo ali v našem splošnem počutju, je del procesa prebuditve; vsak trenutek, ko tega ne zaznavamo, je spanec.
Morda ste odkrili, da ni težko povabiti pozornosti v zavest. Pozornost je naš najboljši prijatelj, vedno tu, če ga potrebujemo. Ko berete, dovolite pozornosti, da posluša oddaljene glasove. Zaznajte, da verjetno prav sedaj slišite nekaj, kar še pred nekaj trenutki niste slišali. Sposobni ste slišati ta zvok in sočasno brati. Zaznajte tudi razliko med čutenjem prebujanja in običajnega doživljanja, zaspanosti. Ko opogumimo prisotnost pozornosti, najsi ob čutenju našega telesa, misli, čustev, stanj uma ali prihajajoče spodbude – in, da, ko berete, ne morete drugače, kot da zaznavate te stvari – se pojavi povišan občutek živosti, vibriranje, interes in za mnoge ljudi nov občutek upanja, celovitosti in povezanosti. To je izkušanje prebuditve.
Poskusite se prebuditi
Kaj nas zadržuje pred našo lastno prebuditvijo, čeprav mislimo, da si to zelo prizadevamo, in četudi nam naši učitelji kažejo pot? Nekateri učitelji bodo rekli, da je pravi vidik poskusa prebuditve samo-zavajanje. Taoistični zapisi Chuang Tzuja izpred dva tisočih let pravijo: Ne morem reči, ali je tisto, kar ima svet za “srečo”, res sreča ali ne … Moje mnenje je, da sreče ne morete najti, dokler je ne nehate iskati. Moja največja sreča je prav v tem, da ne naredim ničesar, kar bi bilo preračunano doseganje sreče : in to je za ume večine ljudi najslabši možni način. Rekel ne bom nič več kot le to, da je: “Popolno veselje je biti brez veselja. Največja slava je biti brez slave.”
Dejanje pristopa k nogam guruja nosi v sebi željo po lastnem dosežku. Chuang Tzu in Krishnamurti bi rekla, da je iskanje guruja izven sebe obsojeno na neuspeh. Kljub temu mnoge tradicije učijo, da brez guruja, vodnika, učitelja, človek ne more nikoli izpeljati resničen duhoven napredek.
Ti dve navidez nasprotujoči si trditvi nam ponujata popoln primer, nenehno prisotnost idealnega učitelja.
Z “ne-dualnim” pogledom lahko navidezno nasprotje rešimo z odkritjem skupne točke, ki je doslej nismo zaznali. Katera je torej tista metoda ali praksa duhovnega razvoja, ki ni metoda ali praksa? Kaj je učitelj, pomočnik, ki ni učitelj, pomočnik? To je koan, ki nam ga je dal naš guru. Tako kot z vsemi koani, je tudi za tega najbolje, če se ga ne lotimo neposredno, ampak da se mu približamo z dotikanjem; zato se bomo za trenutek vrnili nazaj.
Bodhisattva
Vsaka tradicija ima model za prebujena bitja; eden izmed najbolj jasno opredeljenih je budistična pot bodhisattve. Beseda “bodhi” pomeni budnost ali prebujeno stanje. Tradicionalno razumevanje bodhisattve je razumevanje, da je to “tisti, ki je dosegel razsvetlitev, in je na svoji poti k poti Buddhe, ki pa je odložil svoj cilj, zato da bi pomagal, da doseže odrešitev celotno življenje”. Vendar pa je meni bolj všeč definicija Trungpa Rinpocheja: “Tisti, ki je dovolj pogumen, da hodi po poti bodhi. To ne pomeni, da mora biti bodhisattva že popolnoma prebujen, ampak da hoče hoditi po poti prebujenih.”
Moramo biti pazljivi pri besedah, ki jih uporabljamo za opis procesa prebuditve, kajti lahko se ujamemo v subtilno umsko ukano, ki nas lahko zaplete v svoje lepljive vezi. Ukana je ponavljanje predstave, da obstaja neko končno stanje čiste razsvetlitve in popolne budnosti in da sta to dosegljiva cilja. Prebujanje je stalen, neskončen proces. Mi sicer lahko v določenem trenutku uporabimo besedo “prebujeni”, s katero nakažemo stanje, ki se razlikuje od sna in nevednosti, vendar pa je ne smemo nikoli razumeti kot neko končno točko. Dejansko tudi vsi “prebujeni” poudarjajo sporočilo prehodnosti, ki nas seznanja s tem, da je biti prebujen nenehno spreminjajoči se pojav.
Te stalno odvijanje procesa razsvetlitve nam preprosto predstavi Rinpochejeva zgodba o puščavniku – znanemu kot bodhisattva – ki je slišal, da ga bo obiskal njegov boter, in zato hiti s pospravljanjem svoje kolibe, dokler ni brez vsakega drobca prahu. A, ko se zamisli, spozna, da je to hipokrizija, saj to ni njegov normalen način življenja, tako da zopet zbere prah in ga raztrosi po kolibi, da je ta takšna kot prej. Ko pride boter, je presenečen nad naravnostjo prostora in oba padeta v smeh, ko mu puščavnik zaupa svoje ravnanje. Trungpa Rinpoche pravi: “Zanimivo, čeprav se je bodhisattva odpovedal doseganju razsvetlitve … vedno živi življenje celovito in polno, zato pride do razsvetlitve še preden spozna, kje je. Toda njegova odpoved razsvetlitvi se nadaljuje, čudno, tudi potem, ko je dosegel pot Buddhe.”
Smisel je v tem, da razsvetlitev ni čista in urejena. Karkoli že je – se nenehno spreminja – in naše vnaprej zasnovane predstave moramo odložiti. Še več, ne smemo poskušati vstopiti v proces razsvetlitve; ta se dogaja vedno. Kakor pravi Ramana Maharshi: “Stopnja odsotnosti (tujih) misli je mera tvojega napredka proti Samo-uresničitvi. Toda že sama Samo-uresničitev ne priznava napredka, je vedno ista. Jaz ostaja vedno v uresničitvi. Ovire so misli. Napredek merimo s stopnjo odsotnosti ovir, ki preprečujejo razumevanje, da je Jaz vedno uresničen.”
Razvoj kontinuirane prakse
Mnoge ljudi ne privlači organizirana religija, pa vseeno posedujejo globoko duhovno hrepenenje in iskanje načina, da bi našli pot prebuditve. Vprašanje je, kako razviti kontinuiteto prakse v okviru normalnega življenjskega sloga, ki ga napolnjuje raztresenost. Kot vemo je lahko ta raztresenost snov za naše duhovno delo; toda dejstvo je, da večina ljudi meni, da naš vzorec življenja spodbuja duhovno spanje. Čutimo se preobremenjene z našimi dnevnimi nalogami, družinskimi odgovornostmi, ohranjanjem osnovnih življenjskih potreb in s skrbjo za rokovanje z denarjem. Skoraj vsak se pritožuje nad tem, da nima dovolj časa. Zavedajte se, da vse te pritožbe izhajajo iz dualističnega načina razmišljanja, ki ločuje posvetne dejavnosti od duhovne prakse.
Rešitev tega ni preprost program “desetih točk” za dosego duhovne prebuditve. Dejansko rešitev ni nekaj, kar bi lahko dojeli z našim logičnim, empiričnim mišljenjskim procesom, kajti prebiva v brez-časovnem, brez-prostorskem kraljestvu, ki odklanja opisovanje. To nas pripelje nazaj k našemu koanu: Kakšna je metoda ali praksa duhovnega razvoja, ki ni metoda ali praksa; kaj je naš učitelj, pomočnik, ki ni učitelj, pomočnik?
Paramite
Če obravnavamo naš koan z zornega kota dhyane, meditacije, pozornosti, ki se naslanja na štiri druge paramite, plemenitost, moralnost, potrpežljivost in interes, odkrijemo, da so vse paramite, posamezno ali skupaj, duhovne prakse, ki presegajo prakso; so dejanje, pri katerih sta učitelj in učenje eno. Človeka se ne uči plemenitosti; plemenitost je njegov lastni učitelj. Isto velja za moralnost, potrpežljivost in interes. Lahko najdemo učenja o teh stvareh, vendar se nič ne more vtreti v nas, dokler ne odkrijemo, da je resničen učitelj skrit v izpolnjevanju in ponavljanju teh vrlin. Duhovno znanje ni nikoli intelektualno, razvije se le preko neposredne izkušnje.
Obveza bodhisattve, volja hoditi po poti razsvetljenih, je kontinuiteta izkušnje, ki presega formalne metode prakse. Vsako dejanje bodhisattve prihaja iz srca modrosti, prajne, šeste paramite, v kateri se sreča preostalih pet, in kjer sta – kot pravijo Sufiji – učitelj, učenje in misel eno in isto.
Za ta proces ni skrivnosti in, kakor je rekel Krishnamurti, tudi ni metod. “Kaj čakate?” Ne govorite o praksi, ne sanjajte o mesecih dopusta v gorah, ne fantazirajte o tem, kdaj boste imeli dovolj časa. Delujte! Delovanje je nujno sredstvo za “poznavanje”. Ne moremo ga “pobrati” z razmišljanjem.
Takoj, ko v sebi odkrijemo, kaj bi naredili, “če bi le”, pridemo do “da, vendar …” Dobro poglejte ta “da, vendar” demon, kajti to je eden od naših najbolj predanih miselnih krogov; je droga, ki nas ohranja v snu cela leta, če ne celo življenje.
Le eno leto življenja
Preprosta igra, ki se jo lahko poigramo s seboj, je ta, da si predstavljamo – Bog ne daj – da smo pravkar prišli iz zdravniške ordinacije z diagnozo, ki nam daje le še eno leto življenja. Torej, predstavljajte si, kako bi živeli to zadnje leto – ne da bi razmišljali, da imate dokaze, da je diagnoza napačna. Verjemite, da je zdravnikova diagnoza točna. Kako bi želeli preživeti to leto?
Globlje, ko pogledam v to vprašanje, bolj se vračam, potem ko odložim svojo skrb za družino in svoje fantazije, k paramitam: k čutenju plemenitosti, k skrbni pozornosti nad svojimi dejanji, k rastočemu občutku ravnodušnosti in k na novo odkritim interesom za vse, kar se odvija okoli mene.
Dejansko je mnogo napisanega o višjih nivojih pozornosti pri ljudeh, ki se nahajajo na različnih stopnjah resne bolezni. Nek človek, ki boluje za Aidsom piše: “Postanete bolj nežni in izraziti, ko prodrete skozi tančico običajne realnosti, ter začnete iskati globlje stvari.” On je tudi izkušal “povsem drugačen nivo realnosti, vzgon, ki je lažji od zraka … Začnite spoznavati, da je okoli vas vse popolno.” Zapisano je bilo, da se zdi “da je izkušnja poglobljene duhovnosti skoraj univerzalna za vse tiste, ki se jih je dotaknil Aids.” Resnično, ne le Aids, ampak vsak, ki se sreča s smrtjo, poglobi duhovnost.
Ni se nam potrebno iti igre z zdravnikovo ordinacijo. Le vprašati se moramo: Kaj čakamo? Če mislimo, da nam bo kdo prinesel odgovor, bomo čakali precej dolgo. Če upamo na nek navdih, bo morda prišel, vendar verjetno ne bo dolgo v podporo. Zato se vedno znova in znova vračamo k potrebi po neposredni izkušnji in k edinemu načinu, na katerega lahko to pridobimo; da skočimo v tok in se zmočimo. Bolj, ko se vanj potapljamo, bolj se bo širilo naše “poznavanje”; in to je cikel, ki mu lahko sledimo v naši osebni sadhani. Tako kot spanje vodi k večji zaspanosti, tako prebujenost proizvaja pozornost.
Začnite sedaj
Tako je odgovor na to, kako naj se zbudimo, tako preprost kot izjava “začnite sedaj”, in tako težak kot preureditev našega načina bivanja. Zato se večina nas ne prebudi – je preveč zastrašujoče, če se moramo odpovedati identiteti, za katero mislimo, da smo, vsej količini neznanega, za katero mislimo, da bi radi bili. Kljub temu pa se je mogoče voditi prijazno in sočutno na pot, ki nam bo prinesla sad prebuditve.
Vsaka tradicija ima svojo pot: bodhisattva v budizmu, tzaddika v judaizmu, svetnik v krščanstvu, gutba v sufizmu. Naš prvi korak proti prebuditvi je spoznanje, da te kvalitete ne pripadajo nekaterim posebnim posameznikom, ampak vsem nam. Z odpiranjem proti bodhisattvi, tzaddiku, svetniku v sebi, si odpiramo priložnost za odkrivanje poti prebuditve. In v vseh tradicijah postane ta pot življenjski slog, ki sam po sebi zadostuje. Ta pozornost nam bo vsak dan pomagala doseči večjo nesebično plemenitost, nas ohranjala pozorne bolj pogosto za posledice naših dejanj (še posebej, če vključujejo druge), nas bo bolj pogosto spominjala, kdaj smo vznemirjeni ali zdolgočaseni, da je to le prehodna faza, nam prinašala radovednost našega notranjega otroka, da bomo videli stvari s svežimi očmi, in nas stalno spominjala, da smrt ni nič drugega kot trenuten odhod.
Temelj naše prakse prihaja iz volje po raziskavi naših višjih kvalitet, s čistim umom in odprtim srcem, s ponižnostjo in predajo, ki izključuje vse zahteve ali samoljubje. Tako nikoli ne čakamo na čas, kdaj se bomo prebudili, ampak sprejmemo vsako priložnost, ki jo ponuja življenje – sedaj – da uporabimo v življenju čim več pozornosti kot zmoremo. In ta pristop je popoln sam po sebi, vodi do zmeraj bolj zavestne pozornosti. Tako se bomo nenehno odpirali, kot mitični lotos, katerega notranji cvetni listi počivajo v jedru vsega bistva, s prosojno, prvotno in globoko jasnostjo nenehne, mavrične budnosti.
Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 1st quarter 1995. Izvleček iz The Guest, spring 1994, copyright 1994 by the Theosophical Society in America, p.o.box 270, Wheaton, Ill. U.S.A.
Avtor:David A.Cooper
Prevod: Anton Rozman
