Samo-spoznanje

Samo-spoznanje

Spoznati sebe ne pomeni spoznati svojega čustvovanja, razmišljanja ipd., temveč pomeni spoznati tisti del sebe, ki te poganja. Če dobro premislimo, misli in čustva nekaj ustvarja, nekaj, kar je neodvisno od drugih in od sveta. To dvoje se pojavi in izgine, ko ni več uporabno. Tam je samo zato, da podkrepi ali oslabi našo izkušnjo.

A vse to, čustva in misli, to vse nismo mi. Mnogo ljudi misli, da smo to kar čutimo oz. to kar mislimo. Pa smo res?
Tisto kar je resnično je nekaj stalnega, vse drugo je neki približek. In podobno je z mislimi in čustvi. TE niso stalne. Vedno se pojavljajo v drugačni obliki, vedno nosijo drugačen parfum. To je narava dvojnosti, kjer je vse obarvano glede na to, kar se v tistem trenutku dogaja. Vsekakor pa ta obarvanost, prav tako kot ni parfum stalen, ni del nas. Je le nekaj, kar nas začasno obarva.

To kako smo obarvani je vsekakor odvisno od tega, kako se počutimo. A tudi počutje je nekaj, kar se nenehno spreminja. Naj vas ne zaslepi, da lahko vi vplivate na to, kako se boste počutili.
To vsekakor lahko storite in pri tem uporabite nekaj mentalne energije, torej tistega, kar se tudi spreminja znotraj vas, nekaj, kar tudi ni nekaj, kar je enako ves čas. Mentalna energija prihaja iz nižjega astrala in ustvarja misli, čustva, ideje, zamisli, koncepte, ideje in je tudi sama podvržena spreminjanju.
Če poizkusimo pogledati globlje, pod vse te koncepte, ki jih imamo o življenju, nas tja kaj zlahka postavi narava oz. bližina ljudi, ki svet doživljajo izven konceptualnega domišljanja. Enkrat, ko si tam, tam ni idej, zamisli, misli, čustev, občutkov ipd., tam je samo prostor, ki je tako prazen, hkrati pa tako poln.

Praznost o kateri govorijo modreci, ni nekaj na kar se lahko nasloniš z umom, kajti če se lahko na to nanašaš z mislimi, čustvi, idejami ipd., potem si ponovno v umu, v mentalni energiji, namen samo-spoznanja pa je prepoznati sebe brez, vsega kar ti vleče pozornost stran od tega kar si. Ko spoznaš sebe, prepoznaš stanje enosti in ni več ničesar, kar bi te vleklo stran, kajti to se začne oz. se raztopi.

Spoznanja oz. samo-spoznanja sebe doživljamo, ko se nam svet razblini, ko odidejo predstave in tisto, kar kaže s svojim fokusom nekam, kar želi nekaj ovekovečiti, da se lahko opiše. To kar tam doživljamo, no, tega ne doživljamo, saj tam ni ničesar za doživeti.

Ko se nam misli, ideje, zamisli, čustva, ki so navezana na nekaj razblinijo, ostane le prazne prostor, ki pa bi prazen. V njem namreč obstaja božja prisotnost, prisotnost nečesa živega, ki pa samo je in ne sili. Vse to, kar doživljamo znotraj sebe, ko še nismo prepoznali tistega ali tistih delov sebe, namreč vedno nekaj želi, nas sili ali privlači k nekomu ali nečemu.

Navezanost, pa četudi podzavestna, ni svoboda. Le-to je namreč večen privlak nekam, kjer hoče izpolniti svoje poslanstvo. Hoče biti izpolnjeno in zadovoljeno, pa neglede če so to negativna ali pozitivna čustva, misli, koncepti, ideje…

Človek, ki je navezan na karkoli, stoji na desni strani enačba, kjer vedno nekaj želi, karkoli. In ravno želje so tiste, ki silijo, da bi se naj nekaj izpolnilo. Starodavni so to prepoznali in so skozi duhovne prakse začeli delati na tem, da presežejo in izkoreninijo želje, kajti želje so tiste, ki te vežejo v materialni svet in ti ne dovolijo pogledati onstran, pa četudi delaš z energijo.

Tako za intermeco, tudi energija in njene vibracije so del sveta dvojnosti, saj se tudi to pojavlja in izgineva, tudi le-te so izpostavljene spremembi. In prav sprememba je tista, ki povzroča večni cikel rojstev.

Vse kar se rodi, je prikovano k temu, da mora umreti in vse kar umre se mora roditi ponovno. Ta neskončen cikel traja tako dolgo, dokler človek ne prepozna, da je pravzaprav sprememba tista, ki mu povzroča trpljenje, torej obstajanje v dvojnosti. Modri, ki so prepoznali sebe, so odkrili, da se pravzaprav nič ne dogaja in nič ne giblje. In tu se ne gre za prepoznavo v umu. Ta je globlja.

Ko človek prepozna v umu, se namreč samo zgodi, da preneha početi nekaj, medtem, ko tisto, kar je zavrgel, še vedno brli v njem. To kar brli je notranja tendenca, ki ga enostavno sili k delovanju, sprememba, ki jo delovanje izzove, pa je večna. Če torej želimo spoznati ali Prepoznati, je potrebno, da to počnemo brez uma, brez delovanja in brez spreminjanja.

In kako to naredimo? Enostavno, dovolimo, da vse gre in vse pride, vendar pa ne na račun nas samih. Mnogi to počnejo in med tem opazujejo prostor trpljenja, zagrenjenosti ipd. To ni prava odrešitev oz. spoznanje, ker tam še vedno nekaj počnemo oz. smo nekaj navezani.

Pravo spoznanje je nekaj drugega, kar se vsekakor zgodi skozi fizično telo, če smo v telesu oz. ne skozi fizično telo. A kar smo v fizičnem telesu, ga vsekakor lahko dosežemo skozi fizično telo. Obstajajo vaje za to, vendar ne vaje, ki izvirajo iz zahodnih religij. Za kaj takšnega se je potrebno poglobiti v učenja vzhoda in mnogi že to počnejo. Ena pot je pot Vedante ot. Advaita Vedante, oz, na splošno vseh religij, ki prihajajo iz vzhoda in temeljijo na preverjanju resničnosti. Pri vseh pa je skupno to, da dokler je človek v izkušnji oz. to izkušnjo opazuje z umom, ne kot samo bitje, potem še ni tam.

Tomaž Flegar je duhovni zdravitelj, skozi katerega delajo mnoge duhovne inteligence in duhovni zdravniki, ki pomagajo pri njegovih delavnicah in “zdravljenjih” udeležencem, da prepoznajo in izpustijo tisto, kar jih omejuje ali jim onemogoča, da bi živeli polno bolj življenje. Kjuč njegovega dela je čistost in je energija, ki prihaja skozi njega zelo čista, prihaja iz zelo velikega vira modrosti.
No Tab Selected
Deli to s prijateljem