Samospoštovanje – kaj v resnici pomeni?

Bistvo je v zdravem samospoštovanju

O samospoštovanju velikokrat govorimo in razmišljamo, vendar kaj to resnično pomeni?
Predvsem gre za spoznavanje samega sebe v vseh odtenkih, pri čemer je najpomembnejše, kakšen imamo odnos do tega, kar vemo o sebi, samospoštovanje opredeljuje psihologinja, šolska svetovalka in sodelavka inštituta za sodobno družino Familylab Nina Babič.

Vsakdo globoko v sebi ve – čeprav se temu premalokrat posvečamo –, kakšne so njegove lastnosti, sposobnosti, prednosti in slabosti, morda slepe pege. »Vemo, kako in kdaj čutimo, katera čustva ustrezno predelamo in od katerih bežimo, kakšne so naše socialne spretnosti, zmožnosti za ljubezen in česa se bojimo, po čem hrepenimo,« pravi Nina Babič. To vse smo.

»Kadar se sprejemamo v vsej svoji pisani paleti, imamo zdravo samospoštovanje. Kadar naredimo vse, da bi svoje – po našem mnenju – pomanjkljivosti in manj všečne lastnosti prikrili oziroma se zaradi njih postavili v manj vreden položaj glede na druge, takrat imamo težave s samospoštovanjem. Vmes, seveda, so vsi drugi odtenki.«

Samospoštovanje se nanaša na to, kaj ljudje čutijo do sebe, to pa vpliva na njihove odnose z okoljem in drugimi ljudmi. Ameriški psiholog Marshall Rosenberg opredeljuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno stališče posameznika do sebe. Za posameznike z visokim samospoštovanjem predvidoma velja, da imajo pozitivne osebnostne lastnosti, so bolj prepričani o svojih sposobnostih in dejanjih, imajo pozitivna pričakovanja ter so boljši pri izvedbi nalog in vlog. Renata Marič in Darja Kobal Grum samospoštovanje opredeljujeta v svojem znanstvenem članku z naslovom Povezanost samopodobe in samospoštovanja z agresivnostjo.

OGLAS

Objektiven odnos do sebe

»Zdravo samospoštovanje prepoznamo po tem, da imamo o sebi umirjeno, izdelano in naklonjeno mnenje,« je o tej psihološki potezi v svoji kolumni zapisal danski družinski terapevt, predavatelj in avtor Jesper Juul. To pa ne pomeni, da se imamo za sijajne in da smo nenehno gotovi vase, temveč to, da se sprejemamo takšni, kakršni smo. »Sliši se preprosto, vendar ima po mojih izkušnjah večina odraslih težave z določanjem svoje \’prave velikosti\’ in dvomi o lastni vrednosti. S tem je zahtevno živeti, se pa da,« je jasna sogovornica.

Težave z občutkom lastne vrednosti se lahko kažejo kot nadutost ali negotovost, samokritičnost ali oklepanje vloge žrtve, nadzor, podrejanje ali tiranstvo, kot težave v postavljanju meja, poudarjanje statusnih simbolov, nesposobnost samoodločanja, strah pred kritiko in neuspehom, nenehno kritiziranje drugih in perfekcionizem. Vse to so vsebine, ki niso povezane z zdravim samospoštovanjem.

»Človek z zdravim samospoštovanjem je pristen, stabilen, nikakor ne popoln, ampak nekako zadovoljen in miren v tem, karkoli že je,« pojasnjuje psihologinja.

Zdravo samospoštovanje je imunski sistem za naše bivanje, saj smo s tem pripravljeni tudi na težke trenutke ali obdobja v našem življenju. Kar ne pomeni, da se jim bomo izognili, jih pa bomo bolje prenesli.

»Samospoštovanje zagotavlja, da bomo rekli ‘ne’, kadar tako tudi mislimo, da bomo verjeli, da zmoremo, tudi ko je težko.« Posameznik z zdravim samospoštovanjem bolje prenaša stresne in težke življenjske situacije, ker dogodkom, besedam in drugim ljudem ne dopušča, da ga določajo, temveč jih sam predela, nato pa do njih zgradi lasten odnos.

Kako gradimo samospoštovanje

Samospoštovanje je mogoče krepiti. Temelji so postavljeni v prvih petih letih našega življenja, in to v najpomembnejših odnosih s starši oziroma skrbniki. »Kadar so otrokove prve izkušnje dobre, kadar ga pomembni drugi ob raziskovanju in preizkušanju različnih stvari v razvoju sprejmejo, mu dovolijo biti, ga uzrejo v različnih stanjih in podprejo, potem mu bo lažje. Kadar so te prve izkušnje polne nasilja, poniževanja in kritike, bo otroku veliko težje, vendar ne nemogoče,« pojasnjuje Nina Babič.

Samospoštovanje lahko gradimo vse življenje in ga razvijamo v pomembnih odnosih, predvsem sami s seboj. Čeprav je veliko odvisno od temeljev, se te da vedno obnoviti oziroma popraviti in utrditi. Sogovornica svetuje, naj se ne usmerjamo v to, kar o nas in naših otrocih mislijo drugi. Na veliko stvari lahko vplivamo bolj, kot si praviloma mislimo.

»Umaknimo se iz razmerij, ki nas dušijo, postavimo jasne meje v tistih, v katerih moramo vztrajati, delajmo večino stvari v skladu s sabo ter skrbimo za lastno integriteto in integriteto drugih.«

To, da se ne spoštujemo preveč, je lahko krasno izhodišče, pravi Nina Babič, vendar ne v smislu, da se s tem sprijaznimo in obupamo, temveč si prizadevamo za spremembo. Pri samospoštovanju sta pomembni dve vprašanji, poudarja Jesper Juul. Kako dobro se poznamo? In ali imamo pozitiven odnos do tega, kar vemo o sebi? Pri odraslih se samospoštovanje razvija v odnosih. Čim bolj so ti ljubeči, naklonjeni in spodbudni, tem boljše imamo možnosti za krepitev samospoštovanja.

Samozavest ni enako samospoštovanju

Samospoštovanje pomeni pomirjenost s seboj, s svojimi občutki, mislimi, delovanjem, potrebami in željami. Samozavest pa je to, kar zmoremo, v čem smo dobri in česa smo sposobni, pojasnjuje Nina Babič. Za razvijanje samozavesti potrebujemo realne pohvale in podporo, a tudi kritiko.

Uspešnost na posameznem področju in samozavest pa še ne pomenita, da imamo tudi zdravo samospoštovanje. To je osebni kompas, ki je temelj duševnega zdravja, harmoničnih odnosov, blažilnik travme in pritiskov iz okolice. V sodobnem času, ko je vse bolj v ospredju problematika izgorelosti, se postavlja tudi vprašanje, ali je razlog za izgorelost tudi pomanjkanje samospoštovanja.

Nina Babič pravi, da bi bilo na to nehvaležno enoznačno odgovoriti, je pa gotovo povezano s postavljanjem mej, sposobnostjo reševanja konfliktov in občutkom, da nismo dovolj vredni. Kot še dodaja sogovornica, se vsak lahko sreča z izgorelostjo, a posamezniki z zdravim samospoštovanjem bodo morda prej rekli stop in iskali rešitve ter se iz tega tudi kaj naučili.

Avtor: Neža Mrevlje
Vir: www.viva.si