Tokrat sem se po dolgem času odločila, pravzaprav sem začutila, da je ponovno čas, da pišem kakor čutim in mogoče delim z vami.
Tema ne bo o SARS-CoV-2 (COVID-19), ampak bo o še eni posledici spolnega nasilja in problematiki, ki jo opažam. Dejstvo je, da 95 % ljudi ne verjame žrtvi, ko prvič spregovori o spolni zlorabi. Ali da se delajo, da tega ni, da niso slišali ali kaj podobnega. Seveda se je lažje delati, da tega ni kakor kaj ukrepati. Prvič, gre zelo veliko energije. Le zakaj bi se spopadali s problemom, če pa ni moj? Strah pred resnico in odkritostjo. Strah, strah in strah…. Razumem. Pravzaprav, želim razumeti. Seveda, najpogostejši odgovor je, da lažemo.
ZAKAJ?
Zakaj bi lagali? Zakaj bi se delali žrtev? Zakaj bi imeli dnevno panične napade ali fleše (ponovno videnje)? Zakaj bi bilianksioznost? zakaj bi se zakrivali? Zakaj bi imeli izbruhe jeze ali žalosti? Zakaj bi se sovražili? Zakaj bi se počutili debilno? Zakaj bi se počutili debelo, čeprav smo suhi in obratno? Zakaj bi imeli različne strahove? Zakaj ne bi mogli spati ponoči? Zakaj bi imeli težave s koncentracijo? A ker si mi to želimo? A ker samo mi tako vidimo? A ker vemo, da nekaj ni ok in tega ne znamo povedati ali upati? Zakaj bi izražali misli o samomoru? Zakaj bi se izogibali kraju ali osebi? Itd.
Ne ni zato, ker nam tako ugaja, ampak zato ker se je nekaj zgodilo. Tudi nas je strah prvič govoriti o tem. Imamo veliko prepovedi in strahu. Tako kot je nas strah, tako je strah vas. Mi to povemo, ker ne zdržimo več, ker upamo na boljši jutri. Ker upamo, da nas bo nekdo razumel. Ker upamo. Ker verjamemo, da sprememba obstaja. Ker upamo in vemo, da nekaj ni ok. Ker čutimo in vemo. Ker kot otroci nismo razumeli, zdaj pa vemo, da je s tem nekaj hudo narobe!
ODGOVOR?
Ok. Povemo, da se je nekaj zgodilo, komaj naberemo te moči. Komaj povemo. Zraven se tresemo, plitko dihamo, disociramo, pogosto požiramo slino, mislimo zraven desettisoč stvari tudi to, da nam verjetno ne bodo verjeli in povemo, ker upamo. Povemo ne le za nas, ampak tudi za koga drugega. Povemo, ker čutimo in vemo, da je tako prav. Povemo, ker čutimo, da lahko še mogoče koga rešimo ali spomnimo, da je imel podobno izkušnjo. Največkrat živimo v iluziji, le da preživimo. Povemo zase in druge. Povemo, kaj smo se spomnili. Povemo ali nekomu, ki zaupamo ali širši družini ali pa celo storilcu.
NATO PA SLEDI ŠOK….
Izmislila si si! To ni res! Izgini od tu! Zakaj bi ti to kdo naredil? Ker mu je tako ugajalo? Ali pa hladnokrvno. Jaz tega že nisem naredil. Ali bi popili kakšno kavo ali špricar? Bi kaj pojedli? Takoj obračanje na bolje, da se ja ne govori o tem. Ali, da nimajo besed. Strah, strah in strah. Ali, da odkorakajo proč, kod da niso nič slišali. Ponovno strah!
Strah, da se vidi resničnost. Strah, da bi kdo opazil resnico. Strah, da bi bili vidni. Strah, da bi se govorilo o tem. Strah, da se je to kdo spomnil. Strah, da bi se prijavilo. Strah pred zaporom? Strah, da bi mediji pisali o tem. Strah, da bi zvedeli sosedi. Pa sploh kdo ve kaj se dogaja? Al si večina le zakriva oči, češ da nič ne vedo in da je z nami, ki govorimo resnico, nekaj resnično narobe? Resnica boli? Ali vas je strah resnice? Strah, strah in ja ponovno strah.
ALI SLEDI OLAJŠANJE…
Kje se ti je to zgodilo? Kdo je bil? Kako ti lahko pomagam? Mogoče so za prvič ti stavki malo prehudi, ampak že pokažejo spoštovanje. Si že poiskala pomoč? Koliko si se spomnila? Imaš veliko tesnobe ali anksioznosti? Ali misliš kaj na samomor? Kako se počutiš? Zelo žal mi je, da se ti je to zgodilo. Vem, da ti to ne bo zdaj v tem trenutku nič pomagalo, ampak vsaki četrti deklici in vsakemu šestemu fantu se to žal zgodi. Žal? Problem družbe?
Verjemi mi nisi sama v tem, čeprav se tako počutiš. Vem, da ti je hudo, ampak s časom in predelavo tega ti bo boljše. Vedno ti bom stal ob o strani. Name se lahko zaneseš tudi, ko se boš počutila najbolj umazano, neumno in ničvredno, sem tu zate. Tukaj sem. Zate.
ZA NA KONEC…
Le vsak posameznik se sam pri sebi odloči kako bo odreagiral. Tudi če pokaže, da mu ni vseeno a v resnici mu je vseeno, žrtev to začuti. Žrtve čutimo, kdo nam verjame in kdo ne. Kdo nam laže in kdo ne.
Od vsakega posameznika je odvisno, kako bo odreagiral. Lahko je to srčno in s spoštovanjem ali pa precej zlagano.
Zdaj veste, da nas je tudi strah. Strah nas je vse, ker ne poznamo prihodnosti in ne vemo kaj še bo, tako kot je trenutna situacija po svetu. Ne vemo kaj se bomo še vse spomnili, kar smo že pozabili (če se je travma zgodila v otroštvu), da smo preživeli in ne poznamo vašega odziva. Zato poslušajte srčno, kar vam bo zaupal vaš najboljši prijatelj ali prijateljica. Le od vas je odvisno ali si boste dali roko pred oči ali mu poskušali pomagati in predvsem poslušali.
Tudi, če imamo stotisoč podpore in ljubezni smo na koncu še vedno sami. Vi pa mirno sedite na kavču in pijete pivo. Ampak imam za vas vprašanje ali res tako mirno sedite? Se kaj bojite, da bo na plan prišla prijava ali dve? Ali popolnoma nič?
Živa Bombek
