Setev denarja in drugih pomembnih stvari

OGLAS

Za par bolivijskih pesov sem si kupila celo premoženje: par tisoč dolarjev v bankovcih po sto, nov leptop, telefon, kamero, knjigo, ljubezen, zalogo zdrave hrane in še nekaj drugih nepogrešljivih malenkosti. V La Pazu se je zaključil sejem alasit, »drobnih stvari«, ki ohranja staro indijansko občutenje, da je vse živo. Rastline, živali in ljudje se razvijemo iz semena in enako je z vsem, kar obstaja. Najprej je misel, pravijo, namera. Če jo poseješ ob pravem času, če ji daš vse, kar potrebuje, bo zrasla in se razvila.

Na poletni sončni obrat, ki je na južni polobli 21. decembra, ko ima sonce največjo moč, so v starih časih iz gline izdelovali espalje /espallas, v jeziku aymara/, drobne upodobitve domačih živali, za katere so se zahvaljevali in jih blagoslavljali, naj se množijo. Za semena rastlin, ilje /illas/, še zdaj obstaja poseben obred, ko lanski pridelek (recimo staro koruzo) položijo k mladi, da jo »nauči«, kako mora rasti in uspevati.

V času kolonije so praznik obilja kot pogansko vraževerje najprej prepovedali, potem pa ga, ker ga niso mogli izkoreniniti, prestavili v januar. Drobne stvari, ki so jih nekoč ročno izdelovali iz gline, so začeli prodajati na sejmu, ki je danes največji v letu in traja do konca februarja. Skoraj ga ni, ki ne bi šel in se sprehodil med stojnicami, in ni vrag, tudi če ne verjame, si kaj kupi. Ker dobi se vse: miniaturne hiške, tovornjačke, avtomobilčke, lopatke, vedrca, lestvice, štedilničke, lončke, opekice, vrečice cementa, šivalne strojčke, frizerske salončke, trgovinice, stojnice s sadjem, obedovalnice, papirnice, zvezčke, računalničke, telefončke, fotoaparatke, majceno pohištvo in seveda živila v pomanjšani izvirni embalaži, ker vedno se je treba zahvaliti za hrano, jo blagosloviti, da je ne bo nikoli manjkalo, jo »posejati za naprej«, kot pravijo, pa zabojčki piva ne manjkajo (nujno!), snopiči bankovcev (na kupe!), majceni potni listi, diplomice (z logom resničnih univerz), vozniška dovoljenja (»brez vrste in podkupnin«), celo izpustnice iz zapora. Na sejmu je postavljen šotor »asalsitske banke«, kjer lahko človek simbolično odplača dolg ali dobi kredit, in »matični urad«, kamor se grejo pari simbolično poročit. Vsako leto vsi večji bolivijski časopisi izdajo miniaturne alasitske šaljive izdaje. Samo izpustnice iz noriščnice nisem našla – to bi jaz potrebovala zadnje čase, ker si prenavljam stanovanje…

OGLAS

Lani sem zelo neprevidno kupila tudi petelinčka, rdečega sem izbrala, pa se je izkazalo za napako. Tri barve so na voljo: bel, rdeč in črn. To je za ljubezen. Bel je samski, rdeč je radoživ, črn bogat. Sem si mislila, tačrnih ne bi (da ne bo kak bogat star vdovec), samski je morda kak zatežen samotar, najbolje, da vzamem veselega. No, se je res pojavil, ves poln energije – ampak poročen. Jah, nič. Letos bom poskusila z belim. Iskala sem pisanega, takega, ki bi bil vse troje: samski, dobre volje in bogat. »Takih pa ni,« je rekla prodajalka. No, ja, zgleda niti v sanjah ne moreš imeti vsega?

Mogoče zato, ker »semenca«, ki jih prodajajo, niso »neuresničljive sanje«, ampak konkretne stvari, ki bodo zrasle, če jih poseješ v pravem trenutku (poleti, ko ima sonce največjo moč, ker Sonce daje življenje) in jih potem ustrezno neguješ: v Andih upodobitvice postavijo na oltar ali na posebno mesto, kjer jih vsak dan vidijo. Tako dobesedno preprogramirajo svojo podzavest, da začne iskati rešitve v smeri uresničenja namere. Staroselci od nekdaj poznajo zakon manifestacije. Alasite delujejo kot tridimenizionalen kolaž vizij (vision board), samo da imajo dodaten element: so izraz zakonov narave, ti pa so za andske indijance sveti.

Za razliko od kolaža so alasite otipljive; stvar, ki jo želim, imam dobesedno v rokah. Um zlahka verjame to, kar vidi. Zato se izdelovalci potrudijo, da so miniaturice čim bolj podobne resničnim izdelkom. Leptop, ki meri nekaj centimetrov, se celo odpre, hrana je v embalaži, ki so jo skenirali z izdelkov, ki so na prodaj v trgovinah. Ko um enkrat prelisičim, da verjame v novo resničnost, začne delati v tej smeri. Staro resničnost skuša uglasiti z novo. Če si kupim, na primer, hišico, vesolju sporočim: »Živim v lastni hiši«. Tako spremenim svojo vibracijo in pritegnem izkušnje, stvari, priložnosti, ljudi in energijo, ki vibriajo s to novo vibracijo (v tem primeru z vibracijo lastne hiše). Vibracija pa narekuje, kako delujem, kaj opazim. Pritegnem to, kar je v harmoniji z energijo, z vibracijo, v kateri živim, kot da bi spremenila radijsko postajo. Um ulovi samo to, kar vibrira z nastavljeno frekvenco. Teh je neskončno in ponavadi nas moti podzavest, ki vibrira po svoje in se ne meni za namere, ki jih postavimo zavestno. Alasite (ali kolaž vizij) pa prepričajo podzavest, ki je kot majhen otrok: verjame to, kar vidi.

Do lani sem živela v zelo mrzlem delu La Paza, skozi okno sem gledala gnezdo kablov in čeprav sem bila s stanovanjem nasplošno zadovoljna, me je ves čas nekaj motilo. Tako da sem investirala nekaj evrov in si na sejmu kupila hiško s stanovanjem v prvem nadstropju (pritličja so mrzla), z razgledom na mesto, balkončkom, dvoriščem z visoko ograjo (varnost) in steklenjakom. Tako sem pač našla, zdela se mi je primerna. Rekla sem si, pa naj bo, čeprav mi misel na seltiev ni preveč dišala. Že sama misel na iskanje stanovanja v milijonskem velemestu, polnem podrtij, se mi je upirala. Kmalu sem na alasito hiške popolnoma pozabila, nisem je blagodlavljala, ostala je v mojem »andskem« predalu, kjer imam tovrstne reči. Pa je vseeno delovalo.

Nisem je niti blagoslavljala niti se nisem kaj prida angažirala v tej smeri. Selitve sem se bala, mizarjev in električarjev, s katerimi je cel cirkus. Odrivala sem to misel, dokler sosedi niso dobili novega psa, ki je cele noči lajal. Po treh mesecih nisem več zdržala. Utrujena, neprespana in živčna sem na vrat na nos poiskala drugo stanovanje. Ko sem pakirala, sem našla alasito – in čudo: stanovanje, ki sem ga tako na hitro našla, je v hiši, ki je čisto podobna. Celo balkon ima in »solarij«, kot tu pravijo prozorni valoviti strehi, ki služi namesto okna. Celo avto je parkiran pred njo, kakor na alasiti (lastnik je prevoznik). Moja namera je uresničena, zdaj mi ostane samo, da jo blagoslavljam in se zahvalim za vse dobro: za sončno lego, fantastičen razgled, varno in mirno četrt ter čudovite lastnike in sosede.

Tako da sem letos običaj vzela malo bolj resno in izbrala vse, kar potrebujem. Letos bom napisala bom knjigo, snemala bom videe, imela bom lepo urejen dom, zadovoljne popotnike, na kupe denarja in še par stvari, ki jih zaenkrat nikomur ne povem. Kaj naj naredim z rdečim petelinčkom od lani, še ne vem. Ne vem, če bi ga ravno pokopala – mogoče mu bom na nogo zavezala listek z napisom »amigo«, prijatelj. Kakorkoli, na mojo alasitsko poličko sije sonce.