Gautama Buda je govoril o duhovnosti (vodil satsang) in sredi njegovega predavanja, je nek navzoč častilec zakinkal v spanec.
Buda: Ali spiš?
Častilec: Ne. Ne. Ne.
Buda je nadaljeval s satsangom. Čez nekaj časa je ta častilec zopet zadremal.
Buda: Ali spiš?
Častilec: Ne. Ne. Ne.
Častilec se je vzravnal in se močno trudil, da bi ostal buden. Vendar je kmalu že tretjič zadremal.
Buda: A si živ?
Častilec: Ne, Ne, Ne.
Buda ga je pogledal in rekel: “Po pomoti si narobe odgovoril.”
To je preprosta anekdota, ki pa nas spodbuja k razmišljanju o tem, kaj nas dela žive v tej priložnosti, ki jo imamo kot človeško bitje, v tem svojem človeškem rojstvu. Vse naše življenje lahko mine, brez da bi izvedeli namen našega rojstva. To Resnico lahko spoznamo zgolj v človeškem življenju. Torej, obe Paduki simbolizirata Resnico ali Samospoznanje, ki ju lahko uresničimo v svojem življenju.
Paduke in Samospoznanje
Ena Paduka predstavlja Resnico ali Samospoznanje, v kateri je Mojster ustaljen, ki speča prebiva v našem srcu in v katero se moramo prebuditi. Druga Paduka pa je simbol prebujanja drugih ljudi. Prav tako kot prižgana sveča prižge druge sveče, tudi Mojster, ki je uresničil Resnico, Svoje življenje preživlja s prebujanjem drugih.
Kadar častimo Paduke, častimo Najvišjo Resnico ali Samospoznanje. Ta Resnica je v našem lastnem srcu kot Zavest, ki je Vsepredirljiva, Vsemogočna, Povsod pričujoča, Vsevedna Resničnost, ki ji pravimo tudi Išvara. Pa čeprav si šele prizadevamo uresničiti Resnico, s čaščenjem Paduk molimo, da bi se prebudili in da bi prebudili druge.
Poojya Gurudev Svami Činmajananda je pojasnil pomen padapudže/paduka pudže na sledeče načine:
“Tako kot Šiva Linga predstavlja Šivo in Šaligrama predstavlja Višnuja, na enak način Gurujeva Stopala učencem ne predstavljajo stopal, pač pa osnovni koncept. Tisti, na katerega se obračamo, je Brahman, Gospod. Vendar ne moremo iti naravnost k Njemu. Hočemo simbol. V tem času ni nobenega bolj svetega simbola kot so stopala/Paduke Učitelja.“
Paduke in Ponižnost
Naslednje vprašanje, ki lahko pride kot strela z jasnega, je: »Kako lahko jaz spoznam to Resnico? Kaj se zahteva, da jo spoznam? Samospoznanje je neposredno sredstvo za Spoznanje Resnice. Da bi dosegli Samospoznanje, se zahteva Ponižnost. V 13. poglavju Bhagavadgite Bhagavan pravi: Amaanitvam Adambhitvam Ahimsa Kshantihi Aarjavam – Amaanitvam, kar pomeni ponižnost. Čaščenje Paduk pomeni ponižnost. Kadar se dotaknemo stopal starejših ljudi ali Gurujevih stopal, ali kadar častimo Paduke, priklonimo najvišji del svojega telesa (glavo) najnižjemu delu (stopalom). Glava je simbol ega in tako se s čaščenjem Paduk predamo. Kadar človek postane ponižen, postane zelo odprt in je pripravljen sprejeti znanje, nima vnaprej ustvarjenih mnenj in ni aroganten glede denarja, moči, užitka, telesa, lepote, slave; nič od tega. Takšna oseba pride do spoznanja Resnice, je pripravljena storiti vse, kar je potrebno, da spozna Resnico. Na tak način Paduke kažejo cilj, kot tudi pot, ki se utira skozi ponižnost.
Nekoč je živel kralj, ki je želel spoznati Resnico. Šel je k svojemu Učitelju in rekel: “Ali me lahko, prosim, vodiš k Resnici?” Mojster, ki je živel na obrobju kraljestva, je dejal: “Živeti moraš tukaj, a ker nimam prostora za namestitev v svoji kolibi, boš moral živeti v svinjaku tam zunaj.”
Kralj je rekel: “V svinjaku? To ni mogoče. Tam ne morem biti.” Vrnil se je domov. Na kraljestvu je vladal še nekaj let. Vendar pa se je počutil zelo nelagodno in bil zelo razočaran, ker na svetu ni prave sreče, in zato se je vrnil k Mojstru. Mojster je dejal: “Povedal sem ti, da boš moral prebivati v svinjaku. Če pa si na to pripravljen, pa lahko takoj zdaj, v tem trenutku, začneva.” Kralj je rekel: “Resnično si želim spoznati resnico, toda to je malce prehuda. Če mi dovoliš, bom poleg tvoje koče zgradil še eno in prebival v njej.” Mojster je odgovoril: “To pa ni mogoče.” Zato se je kralj zopet vrnil in vladal še nekaj let. Ko je prišel še tretjič, pa ni odšel k Mojstru. Šel je naravnost v svinjak. Mojster je prišel k njemu in dejal: “Zdaj si pripravljen. Pridi, prebivaj z mano. Smisel ni bil v tem, da bi živel v svinjaku, ampak v tem, če si voljan storiti tisto, kar je potrebno, da bi spoznal Resnico.”
Če vsak dan častimo Paduke, predamo svoj ego. Vsakokrat, ko rečemo: »Namaha, Namaha, Namaha« z vsakim imenom svojega Satguruja, se predamo, saj ‘namaha’ pomeni: na mama ali ‘ne moje’.
Poojya Gurudev Svami Činmajananda je bil (tako kot je tudi naša Amma) poosebljenje Ponižnosti. Nekoč je svoje gostitelje v Hyderabadu vprašal: “Kakšen je bil govor?” Gostitelji so bili presenečeni in se čudili – Kaj je Poojya Gurudev mislil s tem vprašanjem. Rekli so, da je bil zelo dober govor. “Tapovan Svami je govoril popolno.” Vselej je dejal, da je celotno delo Činmajevega Poslanstva slava Šri Swamija Tapovanama. “Počutil se bom izpolnjenega, če postane moje življenje in delo sporočilo mojega čaščenja in hvaležnosti mojemu Učitelju. Besede Ga ne morejo nikoli zaobjeti. To lahko stori zgolj ljubezen. Naj Ga vsi mi častimo in delamo za Njegovo izpolnitev, kar je cilj Činmajevega Poslanstva.”
Paduke in Hvaležnost
Tretja lekcija, ki jo učijo Paduke, je hvaležnost. Ko je opravljena pudža, je to izraz hvaležnosti. Hvaležni smo Gospodu, da imamo v svojem življenju toliko blagoslovov. Kadar v naše življenje vstopi hvaležnost, postane naše življenje bolj izpolnjeno. Brez hvaležnosti, pa četudi imamo vse, izgleda naše življenje še vedno prazno in se še zmeraj pritožujemo, se grizemo in se imamo za žrtev. S hvaležnostjo, pa čeprav nimamo ničesar, pa se počutimo celostni.
Splošno mnenje je, da je molitev zgolj sredstvo za to, da za nekaj prosimo. Učitelj je vprašal nekega otroka: “Si danes kaj molil?” Otrok je odgovoril: “Danes si nisem želel ničesar, zato nisem molil.” Nek drug učitelj je vprašal učenca: “Ali moliš pred hrano?” Učenec je odgovoril: “Ne, moja mati je zelo dobra kuharica!”
Čeprav lahko s pomočjo molitve dosežemo stvari, je molitev predvsem izraz hvaležnosti. To pa še zlasti velja takrat, kadar delamo Guru Paduka Pudžo. V Vivekačudamani Šankaračarjadži pravi, da je zanesljivi znak, da je Gospodova Milost z nami, to troje:
1. Človeško rojstvo – Manušjatvam
2. Goreča želja, da bi spoznali Resnico – Mumukšutvam.
3. Zatočišče pod Modrim – Maha-Puruša Samšrajaha
Že sámo dejstvo, da je v naše življenje vstopil Satguru, je znak Gospodove Milosti v našem življenju, kot tudi dejstvo, da smo sposobni proučevati, razumeti in podeliti to znanje z drugimi. Kadar izvajamo pudžo, izražamo to hvaležnost.
Brezvzročno in Neskončno Sočutje Satgurujev je tisto, ki povzroči, da zapustijo spokojne trenutke Nirvikalpa Samadhija, življenje odmaknjenosti in samote, in se spustijo v življenje med nami ter nas potrpežljivo vodijo do Resnice. Ne glede na to, kaj počnemo mi, takšnim mojstrom je le malo mar, da vsakdo v svetu svoje končno bitje preobrazi v boljše končno bitje. Na primer, slab človek dobi denar, bolan ozdravi, neveden dobi znanje itd. Njihov občutek končnosti pa ostane. Samo Satguru je tisti, ki lahko skozi iniciacijo v Samospoznanje, končno preobrazi v Neskončno. Kaj lahko ponudimo takšnemu mojstru, ki konča lakoto mnogih življenj in nas reši iz kroga rojstva in smrti? Hvaležnost in služenje, ki izvira iz nje, je najmanj, kar mu lahko ponudimo.
V Kathaupanišadi in Bhagavadgiti je rečeno Ascharyavad pashyati kaschidenam – čudež je, ko nekdo pride do spoznanja te Resnice. Samospoznanje in vse, kar je povezano z njim – učenec, učitelj, poučevanje, metodologija, dosledno iskanje in odkrivanje samega Sebe, podelitev znanja; vsak aspekt je čudež. Zato da izrazimo to hvaležnost, delamo pudže, ki sporočajo: “Blagoslovljeni smo s tem Samospoznanjem, ki je redko in božanski blagoslov.” Ta blagoslov ima zelo malo ljudi. Ne gre za to, da si ga drugi ne zaslužijo, vendar še ni prišel čas zanje, da bi to lahko absorbirali v svojem življenju. V Vedanti je rečeno, da mora njihova punja karma (pobožna dejanja oz. dobra karma zaradi vrlin) obroditi in potem pride do tega.
Vsakokrat, ko je kakšen otrok ali kdorkoli drug igral vlogo Svamija Tapovanama, Adi Šankare ali Šri Krišne, se je Poojya Gurudev dotaknil njihovih stopal, ker pripomorejo pri klicanju bhave predanosti pri Poojya Gurudevu in, ker je na ta način izrazil svojo Hvaležnost.
Kadar so ga prosili, da naj opiše Svojega Guruja Svamija Tapovanama, je Poojya Gurudev Svami Činmajananda večinoma utihnil. Nekoč je rekel: – ‘V katerem sem postal nem.”
Ob drugi priložnosti je dejal: “Činmajevo delo je posvečeno Šrutim (Svetim spisom), ki so mi povedali, kaj je Resničnost in Svamiju Tapovanji Maharadžu iz Uttarkašija, ki me je vodil do konca in me potisnil Onkraj, ter Sat Gurudevu Svamiju Šivanandi Maharadžu iz Rišikeša, ki mi je v svojem življenju pokazal, kako živeti in delovati v Bogu kot Bog!”
Paduke in Hudi udarci
Četrtič, Paduke predstavljajo hude udarce Mojstra. Svet razvaja našo osebnost in nas spodbuja, da vse bolj razmišljamo o tej osebnosti. Samo ob Mojstrovih stopalih spoznamo: “Jaz nisem to.” In ves ponos zgolj odpade. Mojster nam to sporočilo posreduje z ljubeznijo in razumevanjem, vendar to kljub temu hudo boli. Nek svetnik je to zelo dobro povedal:
Satguru mera suramaa, kare shabd ki chot.
Maare gola prem kaa, hare bharam ki khot.
Moj Satguru je strokovnjak v teptanju (ega) z besedami. To počne z ljubeznijo in uničuje iluzijo.
Kot Šankaračarjadži v Bhadža Govindam pravi nekemu starcu v njegovih zadnjih trenutkih življenja, ko se še zmeraj guli slovnična pravila – Bhadža Govindam, Bhadža Govindam, Govindam Bhadža Mudha Mate – Oh ti bedak v zmoti! Tudi takrat, kadar ga Mojster ozmerja z bedakom v zmoti, je to iz sočutja, ne pa zato, da bi žalil ali omalovaževal učenca. To počne zato, da bi ga skozi besede dejansko stresel in zbudil iz dremeža. Temelj je ljubezen. Poojya Gurudev je to počel mnogim.
Obstaja citat: “Učitelj ne gleda na naše sposobnosti ali nesposobnosti, on hoče, da smo uporabni.” Če je uporaben, tudi najbolj neumen učenec uresniči Absolutno Resnico in, kdor ni za nobeno rabo, pa čeprav morda zelo bister, se ne zgodi nič.
Ko se je zaključil tečaj Vedante in so bili brahmačarji poslani na teren, je Poojya Gurudev Svami Činmajananda rekel: “Na terenu je človek zmeraj presenečen.” Kajti najbistrejši učenec se včasih izkaže kot absolutna nesrečna polomija, najbolj neumen pa zasije. To se zgodi samo zato, ker je bil ta učenec uporaben, ta bistri pa še zmeraj ujet v ego. V Vedanti je veliko znanja, ki ga imamo in veliko ljudi misli, da je Vedanta zgolj intelektualna, suha, subtilna in dolgočasna. Pogosti mislimo, da je Vedanta ločena od bhakti. V resnici pa je Bhakti najpomembnejša sestavina Vedante. Če ne bi bilo v njej nobene Guru Bhakti, skozi Vedanto ne bi moglo priti do preobrazbe. Adi Šankaračarjadži bi rekel, da je “kot osel, ki nosi zlate opeke.” Vse informativno znanje je kot zlate opeke. Dodalo bo samo še večjo težo egu, namesto da bi ga zmanjšalo. Zato je četrta točka ta, da so Paduke simbol hudih udarcev Mojstra in človekove pripravljenosti, da jih sprejme.
Paduke – Zaščita, Uničenje, Uresničitev
Zadnje je etimološki pomen besede Paduka. ‘Pa’ pomeni zaščititi. Milost Guruja vedno ščiti učenca, bodisi če učenec to vé in prizna ali ne. Od trenutka, ko pride pod okrilje Satguruja, Mojstra, ki pozna Resnico, ga milost tega Mojstra vedno varuje. Ne gre za to, da milost ne varuje drugih ljudi. Poojya Gurudev Svami Činmajananda je dejal, da je milost kot sončna svetloba. Sončna svetloba je zmeraj na voljo vsem. Toda, ko se predam, odprem okno in dovolim svetlobi, da vstopi. Drugi pa imajo svoja okna zaprta in se pritožujejo nad temo. Na tak način nas Mojstrova Milost vedno varuje. Za duhovnega učenca je Milost zelo pomembna, ker imamo veliko slabosti, ki jih ne zmoremo premagati zgolj s svojim trudom. Lahko se izjemno trudimo – jezo, poželenje, ljubosumje, strast, negotovost, sám občutek poistovetenja s telesom – vse to je zelo težko premagati. Izključno z lastnim naprezanjem to ni mogoče. Da vse to premagamo, je nujno potrebna Milost. Bolj ko učenec moleduje za Milost, bolj bo Milost zaščitila učenca. Ne le učenec, ampak tudi njegova družina, ljudje okrog njega, vsa njegova okolica se očisti. V Vibhišani Giti (delu Tulsi Ramajane) je opis Vibhišane, ki postane zelo zaskrbljen, ker je Bhagavan brez bojnega voza, brez kakršnegakoli oklepa, brez ustreznega orožja; ima zgolj nekaj puščic, na tleh stoji goloprs in bosonog. Ravana pa ima ogromen bojni voz in kopja, oklep, meč in ščit, itd. Vibhišana gre povedat Gospodu: “Ravana Rathi, Birathi Raghubeera” – “Ravana stoji s takšnim ogromnim bojnim vozom, ti pa ga nimaš; kako se boš boril proti Ravani?” Bhagavan odgovori: “Imam bojni voz, ki je neviden; pogum in moč uma pa sta kolesi tega bojnega voza. Satja (Resnica) in Šila (doslednost) sta zastavi tega voza.” Na tak način opisuje On ves bojni voz in pravi: “Kaj pa je oklep, ki ga nosim?” – Kavacha Abhed Vipra Guru Puja – nepredirljiv oklep je čaščenje modrega človeka in Satguruja.
Veliko je puščic, ki jih strelja svet v nas. To so lahko skušnjave, čutni predmeti, negativne vibracije itd. Um se zlahka vznemiri. Kako naj se zaščitim? Vsakokrat, kadar se spomnim na svojega Guruja, se lahko zaščitim. Postaviti si moram preprosto vprašanje: “Kadar storim to dejanje, mar lahko svojemu Guruju pogledam v oči? Ali me bo sram, če storim to dejanje in potem stopim pred svojega Guruja?” Če je odgovor ‘da,’ moraš odnehati. Če tedaj pomisliš na svojega Guruja, dobiš moč, da se ubraniš skušnjave. Če pa se sam borim proti temu, pa je um tako šibak in neodločen, da bo skušnjavi podlegel. Vendar, če se spomnim, da sem predan Guruju, lahko z Njegovo Milostjo odneham.
‘Pa‘ pomeni Paati, zaščititi. Gurujeva milost je tista, ki ščiti. Ne le, da Paduke varujejo, temveč Gurujeve Paduke tudi obljubljajo, da bodo iskalca v Kraljestvu Brezstrastja in Nenavezanosti utrdile.
Poojya Gurudev je iskalcem o Tapovandžiju Maharadžu dejal: “Ohranjajte Ga v svojem srcu in mu dopustite, da vas čisti. Njegova Milost je zanesljiva in neomajna.”
‘Du‘ pomeni Dunoti, sežgati. Kadar se čaščenje Paduk v moji sadhani izvaja redno, to pomaga počasi in vztrajno sežigati moje negativne težnje, ker bo predanost, ki raste v človekovem srcu, sežgala vse negativnosti in omejenosti. V ognju Samospoznanja je vsa moja nevednost sežgana, karma mnogih življenj pa se izniči. Šrimad Bhagavad Gita v 4. poglavju pravi: “Ogenj znanja sežge vso človekovo karmo, prav tako kot je že majhna iskra dovolj za sežig ogromnega kupa sena.”
‘Kaa‘ pomeni Kaashate – zasijati. Človek zasije v svoji lastni resnični slavi, ko so vse negativnosti izginile. Jaz znotraj nas se razkrije in človek se nastani v svoji pravi naravi. Gurupaduka Stotram pravi, da paduke vpeljejo človeka v stanje Samadhija – Jaza.
Negativnosti so razdeljene v tri skupine:
1. Mala (kama, krodha, lobha, moha, mad, matsarya) – jeza, pohlep, poželenje, strast, zabloda in opojnost,
2. Vikšepa ali Tavanje uma
3. Avidya – Nevednost – nepoznavanje samega Sebe/Resnice.
Ko so te tri nečistosti sežgane, človek zasije v svoji lastni pravi slavi.
Blagoslovljeni smo mi, da nas je našel Satguru, kot je Mata Amritanandamayi – Amma in nas vzela pod Svoje okrilje. Zato, da se je to zgodilo, je moralo mnogo življenj Punje obroditi sadove. Molimo, da naj se naša predanost Njenim Lotusovim Stopalom v našem srcu vse bolj povečuje in nas privede k ‘Ammi – Devi’ v naši notranjosti.
Povzetek nekaterih aspektov v zvezi s Padukami in kadar izvajamo Paduka Pudžo, prikličimo vse to:
1. To je cilj, ki ga moramo odkriti kot ljudje.
2. To je sredstvo, ki je ponižnost.
3. Pomaga nam priklicati Hvaležnost in jo izraziti
4. Hudi udarci mojstra, zato da razstrelijo naš ego.
5. To je beseda, ki pomeni – zaščititi, sežgati in zasijati.
Om Amriteshwaryai Namah
Prevedeno in malce prirejeno iz spletne strani: http://www.chinmayamission.com/sandals-splendor-glory-guru-padukas/
Prevedla in priredila: Polonca Žugelj – Pori
