SKLADNO DELOVANJE

Verjamem, da je velik del naših misli, čustev in delovanja voden s strani naših zakoreninjenih prepričanj in hkrati srčno upam, da je vsaj del njih (že) posledica naših svobodnih odločitev. Če so misli in čustva negativna (strah, jeza, žalost, sovraštvo, zavist, ljubosumje), je najverjetneje vsaj eno od naših prepričanj v disharmoniji z našim bistvom, z našo dušo. Ne pravim, da ne smemo izražati negativnih čustev. Vem pa, da to lahko naredimo taktno; izberemo način, da ne naredimo dodatne škode sebi in drugim. Negativna čustva so že posledica nečesa in tisto nekaj je v navzkrižju z nami, našim bistvom. Da je tako, mi daje slutiti sámo naše početje, večinoma nezavedno, ki je »potreba« po tlačenju negativnih čustev (in misli). Zakaj pa potem pozitivna čustva ne tlačimo? Ker najverjetneje so, oziroma, kar jih je povzročilo, v skladu z nami. Torej je pravilno vprašanje naslednje. Kako delovati, da bomo čim več časa v takšnem miselnem in čustvenem stanju, da ne bomo čutili potrebe/sile, da bi ga (naše stanje občutenja) spreminjali. Želeno stanje je láhko določiti. Kdaj se počutimo najbolje? Ko smo veseli, srečni, zadovoljni, mirni v sebi, kreativni, ko čutimo navdušenje, ljubezen. Je res? Prava posebnost je čutiti pozitivno vznemirjenje radosti, ko smo v stanju naštetih občutij. Za namene tega prispevka imenujmo to skupino občutkov kar najvišja radost. Danes bo govora prav o tem.

Povzemam trditev entitete, ki sebe imenuje Bashar (dostopno na spletu). »Ko smo v stanju najvišje radosti, smo popolnoma v skladu s svojim najvišjim bistvom!« Ker mi ta trditev »zelooo zveni«, bi rad idejo predstavil še vam. Z dodanim mojim razmišljanjem, kako naj to razumemo/sprejmemo (ali pač kako to jaz razumem).

Uporabljal bom besedno zvezo skladno delovanje in pod tem razumite naše delovanje, ki je skladno z našim najvišjim bistvom. To skladno delovanje je torej povzročeno z našo zmožnostjo biti v stanju najvišje radosti. Vsak si naj pod to predstavlja točno tisto, kar se njemu osebno zdi najvišja radost, čeprav tega ne počne, ali pa še posebej, če tega iz raznih razlogov ne počne, pa bi zelo rad. Primeri: »Rad bi sodeloval v znanem pevskem zboru«, »Svoje delo sovražim, rad bi zamenjal službo«, »Rad bi igral klavir«, »Rad bi fotografiral in fotografije objavljal«, »Rad bi svetoval ljudem in jim pomagal iz težav«, »Rad bi napisal knjigo«…

In zakaj tega ne začnemo delati? Ker si govorimo – in tako tudi mislimo: »Nimam časa«, »Nimam denarja«, »To ne prinaša zaslužka«, »Kaj bodo domači rekli«, »Po hiši je več ‘pametnega’ dela, kot pa…«, »Saj ne bi bil uspešen v tem«, »Ne upam si«. In podobno.

Da bo ideja imela neko zaključeno formo, récimo tako: obstaja formula za skladno delovanje, ki avtomatsko vključuje tudi podporo stvarstva.

Najprej formula, ki je naslednja:

1. vsak trenutek počni tisto, kar ti prinaša najboljši približek tvoje najvišje radosti;
2. to počni po svojih najboljših zmožnostih, tako dolgo, dokler več ne gre naprej, nakar se usmeri k naslednji stvari, ki ti vzbuja največ radosti;
3. bodi brez prilepljenih želj, pričakovanj in predpostavk o tem kakšen mora biti izhod oziroma posledica tvojega početja, ali kdaj in kako mora početje obroditi sadove in kako naj zgleda rezultat.

Kdor se drži formule, mu avtomatsko »pripada« še pribor šestih pomagal stvarstva. Hote ali nehote. Ta pomagala so:

1. na pot nam pride vse kar potrebujemo, v kakršnikoli že obliki je potrebno, v podporo našemu delovanju na najvišji radosti;
2. pot najvišje radosti je hkrati gonilo motivacije skozi vsa področja življenja; življenje se nam zdi lažje, dobiva smisel, nas izpolnjuje, nam vrača energijo;
3. vključen je samo-organizacijski princip, ki s praktično čudežnim sinhronizmom vse organizira v pravi vrstni red (pravi ljudje, pravi kraji, pravi dogodki v pravem trenutku), da pot najvišje radosti ostaja odprta;
4. vključeno je vodenje po poti najmanjšega upora, tako da so naša potrebna dejanja čimbolj preprosta in brez nepotrebnega naprezanja;
5. odpirajo se nam povezave do vseh drugih izrazov naše najvišje radosti, za katere nismo niti vedeli da obstajajo (sledimo originalno radost, ki nas pripelje do nečesa, kar nam prinaša še večjo radost);
6. vključeno je ogledalo, ki odseva nazaj do nas (refleksija) vse kar je v naši podzavesti, ki je v nasprotju z delovanjem za našo najvišjo radost, tako da lahko to ozavestimo ter spustimo ali preobrazimo in uskladimo s potjo radosti ter na tak način izboljšamo učinkovitost prejšnjih pet naštetih pomagal in našo radost posledično še bolj približamo najvišji radosti.

Pribor pomagal je kot inverzna pandorina skrinjica (namesto vseh vrst nadlog, spustimo na plan vse možne vrste podpor), ki se avtomatsko odpre, ko začnemo uporabljati formulo skladnega delovanja. Tak je način delovanja stvarstva. To je najvišji red in zakon stvarstva, vključno z zakonom privlačnosti. Pribor lahko razumemo tudi kot: »pomagaj si sam in bog ti bo pomagal«, ali: »naredi sam prvi korak in vesolje te bo podprlo pri naslednjih«.

Poudarjam pomembnost nevezanosti na rezultat našega delovanja. Naš fizični um ni namenjen temu, da ve kaj, kako in zakaj je nekaj za nas dobro in prav, ampak je temu namenjen naš višji um (um višjega jaza). Fizični um je zadolžen za procesiranje tega, kar se dogaja z nami zdaj, ta trenutek in s tem za »destilacijo« izkušenj.

PSSST! Povedal vam bom eno pomembno skrivnost. Ne glede na našo odločitev, stvarstvo sočasno z našim obstojem razume, da smo mi ŽE na poti sledenja najvišje radosti, zato je za nas pribor pomagal že odprt! Zato jih že doživljamo, če ne drugih, pač, žal, venomer le šesto – (neprijetno) refleksijo. Včasih mislimo, da delujemo po poti radosti, z učinkom pa nismo zadovoljni, ali se nenehno srečujemo z ovirami. Zakaj? Zato ker refleksija tako nezmotljivo in tako učinkovito deluje: kaže nam kaj v sebi naj preobrazimo, mi smo pa slepi za vse te jasne prikaze stvarstva in trmasto vztrajamo na nečem, kar v resnici ni, ali ni več, izraz naše najvišje radosti.

Sledi pomislek, ki gotovo ni redek. Ali sploh smemo biti veseli, zadovoljni, srečni? Si to smemo privoščiti, ni to »bogokletno«? Če vsak trenutek delaš le za svojo radost, ni to sebično? Odgovori po vrsti so: Ja. Ja, ni. Ni. Ko hodiš po poti radosti, si v skladu s seboj, si kar najbolj resničen, kot je mogoče. A si tvoji bližnji ne zaslužijo tebe takšnega kot si? Ali je prikrivanje tvoje resnice prava izbira in misliš, da s tem ščitiš svoje bližnje pred sabo in sebe pred njimi? Če smo mi zadovoljni, radostni, smo za življenje motivirani, sijemo, smo bolj zdravi (ja, celo to!) in radost sejemo še naokoli. Naša najvišja radost nikoli ne more biti v neskladju z resnicami drugih ljudi. Radostni mi bomo tudi vedno pripravljeni drugim dovoliti njihovo najvišjo radost, saj bomo vedeli, kako dober občutek je to in ga bomo zelo odkrito in z največjim veseljem privoščili drugim. Najvišja radost s sebičnostjo nima prav nič skupnega, čeprav se nam na prvi pogled lahko tako zazdi.

Naslednji pomislek: okoliščine nam ne dovoljujejo delovati v smeri radosti. To je samo-preprečevalno prepričanje! Razen tega, »deluj po svojih najboljših zmožnostih« pomeni:

• izberi tisti dostopni izraz svojega zadovoljstva, ki se, najbolj kot mogoče, približa tistemu, kar v resnici predstavlja tvojo najvišjo radost; izraz naše radosti ne rabi biti nekaj veličastnega; je lahko nekaj čisto majhnega, še več, začnimo pri majhnih »vsakdanjih« izrazih, stvarstvo nam bo odprlo še druge možnosti, ko bomo enkrat začeli;
• deluj, kolikor gre; izberi tisti čas in toliko časa, kot ti okoliščine dovoljujejo, oziroma, kot misliš, da si lahko privoščiš (to vključuje tvojo družino, do katere čutiš odgovornost); spet, stvarstvo bo pokazalo poti do novih možnosti;
• ko več ne gre naprej, ne pomeni, da je to za stalno; morda je treba samo počakati na sinhronizem, ti med tem deluj na naslednjem izrazu tvoje radosti.

Naslednji pomislek: več stvari me zadovoljuje, ne vem katero je prava izbira. Počnimo tisto, kar nas v določenem trenutku radostí vsaj za majčkeno bolj, če se ne moremo odločiti med večimi, lahko izberemo tudi z žrebom. Ko pridemo »do konca« (ne moremo več delovati na izbrani poti zaradi novih ali spremenjenih okoliščin), se obrnimo tja, kjer v tistem trenutku vidimo naslednjo možnost zadovoljstva. In spet sledimo pot dokler gre, spet najdimo novo motivacijo za radost. In tako naprej. Če bomo na poti sledenja radosti, nam bo stvarstvo s pomočjo pribora pomagal že pokazalo pravi izraz radosti. Mogoče bomo odkrili način, kako med seboj povezati na videz različne stvari.

Naslednji pomislek: nič me ne zadovoljuje. Oh, žalostno! Pravzaprav pa to ni res. Če ne vidiš stvari, ki bi te zadovoljevala, si pomagaj z vprašanjem: »Kaj bi počel, če bi imel ves čas in ves denar tega sveta?« Prepričan sem, da se bo na tak način našel namig.

Kako naj uskladim pot sledenja najvišje radosti s partnerjem? Pot radosti ne izključuje drugih ljudi, ampak jih vključuje. Gotovo lahko s partnerjem najdeva kompromis, da bova zadovoljna oba (spomnite se: po najboljših zmožnostih). Če pa vam partner ne dovoljuje, da ste vi ob njem resnični vi, pa se je treba vprašati, ali imata s partnerjem sploh medsebojni odnos? Vendar prosim, ničesar ne sklepajte prehitro. Morda partner samo ne razume vaše nepričakovane odločitve in se boji, da bo zaradi tega ogrožena njegova pozicija v vašem življenju.

Kaj pa če nam »radost« prinaša sedenje na kavču pred TV, popivanje s kolegi v baru in podobne nekreativne stvari? Stvarstvo nam preko refleksije (spet šesto pomagalo pribora) takoj pokaže, da to NI naša resnična najvišja radost. Da imamo v sebi veliko strahu in ovir, lotiti se česa drugega, kot pa preganjati dolgčas in nezadovoljstvo ter iskati utehe in mašila, ki nas, ravno obratno, dolgoročno pehajo vedno bolj v nezadovoljstvo. Mislim, da se prava radost od neprave razlikuje po tem da vsebuje princip ustvarjalnosti.

Ali je najvišja radost lahko zbiranje denarja, bogastva? Ni to kreativno dejanje? Res, to bi morda lahko šteli za kreativno, vendar pa ni nujno, da je najvišja radost. Odvisno, kaj v resnici nosimo v sebi. Če je strah za izgubo denarja, ki ga zbiramo naš »slepi potnik«, potem to zagotovo ni najvišja radost.

Zakaj sploh delovati na najvišji radosti? Ker je to izraz naše dharme. Dharma pomeni skladno ali pravilno delovanje, delovanje v skladu z višjim redom in zakoni, življenjsko delo ali naloga, smisel življenja, če hočete. Torej, če se sprašujemo, kaj je moja dharma tega življenje, se vprašajmo, kaj pa me najbolj zadovoljuje, radostí? Ko začnemo zasledovati lastno radost, nas bo to pripeljalo vedno bližje naši dharmi. Zelo redko ima naša dharma opraviti z reševanjem sveta, kot si mnogokrat romantično predstavljamo »prebujeni duhovneži«. Čeprav, če bi vsi sledili svojo dharmo, bi bil svet res rešen.

S hojo po poti radosti postanemo ljudem zgled. Morda najprej res mislijo: »sosed si pa upa, kaj pa misli da je, glej kaj dela«, a sčasoma, ko ugotovijo, da mu niste grožnja, si morajo priznati: »če sosed počne kar ga veseli in v tem uspeva, pa bi morda lahko tudi jaz«.

In nenazadnje, pot radosti – pot dharme, ni le naša pravica, ampak naša dolžnost. Do stvarstva. Do SEBE.

Ivan