Skrb za sebe

OGLAS

V današnjem svetu ni lahko živeti. Opravljati moramo veliko različnih del, nastopati v različnih vlogah. Sodobni mediji nas zasipajo z množicami informacij, ki naj bi jih osvojili in predelali, hkrati pa nam narekujejo način razmišljanja in vedenja ter postavljajo pred nas nedosegljive zahteve o uspešnosti, lepoti, mladostnosti.

Če bi jim hoteli zadostiti, bi morali biti skoraj nadljudje, to pa v nas spodbuja občutke o neuspešnosti in neustreznosti ter krivde, kar je odličen teren za manipulacije vseh vrst. Nihče pa se ne vpraša, kaj je dobro za nas. Kaj nas osrečuje, krepi in nam pomaga na poti rasti k celostnosti. Zato moramo to nalogo prevzeti sami. Mi smo tisti, ki živimo sami s seboj štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden in tristo petinšestdeset dni na leto. Če sami ne bomo znali poskrbeti zase, ne bo nihče.

Zdrava skrb za sebe

OGLAS

Zdrava skrb za sebe pomeni, da si znamo zagotoviti vse tisto, kar nam omogoča, da delujemo optimalno. Če sami sebi postavljamo ovire, se ne oziramo na svoje najosnovnejše potrebe in se ženemo preko svojih zmožnosti, da na koncu pregorimo, nima dolgoročno nihče nič od tega. Zavedati se moramo, katere so naše potrebe, in jih zadovoljiti. Seveda pri tem upoštevamo okoliščine, v katerih smo, in se oziramo tudi na druge. Skušamo najti načine, da ne zadovoljimo samo sebe, ampak hkrati čim širši krog v naši okolici. To je normalna skrb zase, za razliko od sebičnosti, kjer smo pomembni samo sami sebi in skušamo zadovoljiti samo sami sebe, ne glede na to, kaj to pomeni za druge.

Morda bi sebičnost lahko prepoznali kot strah, da naše potrebe ne bodo zadovoljene in obupen poskus, da jih zadovoljimo ta trenutek, ker kasneje morda ne bo več prilike za to. Torej: »Hočem vse, kar lahko dobim, ta trenutek, pa če se svet podere.« Tako se vedejo otroci, ki še ne morejo skrbeti zase in so odvisni od drugih za svoje preživetje. Če naše potrebe niso bile ustrezno zadovoljene, nam ta strah, da bomo ostali nepreskrbljeni, ostane in nas preganja tudi kasneje, ter nam onemogoča harmonične stike z okolico. Edina resnična pomoč proti temu je, da se zavemo, da nismo več nemočni otroci, in da se naučimo sami poskrbeti za svoje potrebe, ne pa to pričakovati od drugih.

Seveda so potrebe različne. Nekatere lahko zadovoljimo sami. Na primer sami si lahko pripravimo hrano, poskrbimo za osnovne higienske potrebe ali telesno vadbo. Druge lahko zadovoljimo samo v interakciji z drugimi na primer potrebe po sprejetosti, spoštovanju, priznanju, varnosti. Toda tudi tu nismo nemočni. Na nas samih je, da najdemo ljudi, ki nam to omogočijo. Seveda pa naj bo to vzajemno. Težko pričakujemo spoštovanje od ljudi, ki jih sami ne spoštujemo, ali sprejemanje od tistih, ki jih sami ne sprejemamo.

Kaj lahko sami storimo zase?

Tisto, kar lahko sami storimo zase, je predvsem na fizičnem nivoju. V Jogi v vsakdanjem življenju zelo poudarjamo primerno hrano. Priporočamo lakto-vegetarijansko prehrano. Osnova so žita, zelenjava in sadje. Beljakovine dobivamo od stročnic in iz mleka in mlečnih izdelkov. Pomembne pa so tudi začimbe, ki dajejo prijeten okus in dopolnjujejo hrano z mikroelementi. V zadnjih letih je izšlo kar nekaj vegetarijanskih kuharic, kjer lahko najdemo recepte, lahko pa si pomagamo tudi z drugimi recepti, kjer jajca nadomestimo s kislo smetano, meso pa s sejtanom (pšenično meso iz glutena) ali tofujem (sojin sir) in podobnimi živili. Z malo iznajdljivosti in nasveti izkušenejših vegetarijanskih kuharjev sem se naučila pripravljati obroke, ki so prav tako ali še boljši od tistih, ki sem jih jedla, preden sem prešla na vegetarijansko prehrano. Pripravljam si lahko vsa živila, ki sem jih imela rada od potice, palačink, cmokov, do dunajskih zrezkov. Naučila pa sem se skuhati še kup drugih jedi, ki jih prej nisem poznala. Kuhanje je lahko prav ustvarjalno in zabavno, če ga ne jemljemo kot vsakodnevno tlako. Najpomembnejša »začimba« pa je ljubezen. Hrana, ki je skuhana in postrežena z ljubeznijo, ima povsem drugačen učinek od tiste, ki je skuhana z občutkom žrtvovanja in zamere ali celo v jezi, ter postrežena v napetem ali sovražnem ozračju. Zato si vzemimo čas za hrano, tudi če kuhamo samo zase. V Indiji imajo navado, da vsako hrano najprej ponudijo Bogu in šele nato sami jedo. Všeč mi je ta zamisel, da tudi ko nekaj počneš zase, je to še vedno tudi za nekoga pomembnejšega od tebe. Tako vedno vzdržuješ spoštovanje do tega, kar počneš, pa čeprav boš na koncu ti tisti, ki boš to užival.

Drug pomemben vidik telesnega je čistoča – tako zunanja kot notranja. O zunanji higieni vemo na zahodu dovolj. Včasih celo pretiravamo, ko hočemo za vsako ceno zakriti naravne telesne vonje ali celo preprečiti zdravo potenje. Kozmetična industrija nas prepričuje, da moramo biti brez vsake dlačice, imeti popolno polt (sicer je na voljo kup izdelkov, ki prekrijejo pomanjkljivosti), dolge goste trepalnice (s petkratnim volumnom?!), pričesko brez enega sivega lasu in podobno. Kaj vsa ta kemija pomeni dolgoročno za naše zdravje in za onesnaževanje okolja vemo vse premalo.

Po drugi strani pa premalo poznamo notranje čiščenje. Priporočljivo je en dan v tednu privoščiti našim prebavilom počitek v obliki posta ali vsaj sadnega dneva. Tako kot smo se navadili, da si zjutraj umivamo zobe, si je dobro sprati tudi nos in sinuse s toplo slano vodo s tehniko džala neti, ki se je lahko naučimo na posebnih jogijskih seminarjih. To je odlična preventiva pred obolenji zgornjih dihal, lajša seneni nahod, dobro pa deluje tudi na voh, okus, sluh in vid, ter izboljšuje zbranost in spomin. Znane so tudi tehnike čiščenja prebavil, ki jih je dobro izvesti ob izmenjavah letnih časov, naučimo pa se jih pod vodstvom izkušenega učitelja joge. Za spodbujanje presnove, uravnavanje telesne teže in preprečevanje sladkorne bolezni sta odlični tehniki agnisar krija (premikanje trebušne stene navzven in navznoter) kot pripravljalna vaja in njena nadgradnja nauli krija (kroženje s trebušnimi mišicami). Obe tehniki izvajamo zjutraj na tešče. Ne vzameta nam več kot dve do tri minute, njuni poživljajoči učinki pa nas spremljajo ves dan.

Naše telo je ustvarjeno za gibanje. V zahodnem načinu življenja je čedalje manj delovnih mest, kjer se uporablja fizično delo, po možnosti še na prostem v naravi. Delamo večinoma v zaprtih prostorih (tudi avto je zaprt prostor) in z zelo majhnim številom gibov, pa še ti so večinoma enostranski ali pa v prisiljenih držah. Posledica so oslabljene mišice, otrdeli sklepi, nepravilna drža in degenerativne bolezni gibal. Vsaj enkrat dnevno naj bi zato načrtno razgibali vse mišice in sklepe, da jih dobro prekrvavimo in aktiviramo, hkrati pa spodbudimo krvni obtok in delovanje notranjih organov. Če nam to uspe storiti zjutraj, se s tem pripravimo na napore prihajajočega dne, če zvečer pa s tem sprostimo napetosti, ki so se v nas nabrale med delavnikom in se zato ponoči bolje odpočijemo.

Za naše zdravje je zelo pomembno tudi pravilno dihanje, da dobimo dovolj kisika in se znebimo nepotrebnih in škodljivih snovi. Dihanje je življenje. Brez hrane lahko zdržimo nekaj tednov. Poznam ljudi, ki se lahko postijo po tri tedne in več, pa še vedno lahko normalno živijo in brez težav opravljajo svoj poklic. Brez vode lahko zdržimo le nekaj dni (odvisno od okoliščin), brez dihanja pa le nekaj minut. Potem pride zaradi pomanjkanja kisika do nepopravljivih poškodb možganov in nato smrti. Pri jogi se pravilnega dihanja učimo z različnimi dihalnimi vajami – pranajamo. Zelo sta povezana tudi dihanje in bitje srca, tako da lahko z nekaterimi tehnikami dihanja dolgoročno umirjamo bitje srca in nižamo krvni pritisk. Poleg čisto fizičnih učinkov pa je dihanje tudi povezava med telesom in duševnostjo. Pranajama pomirja in sprošča, pomaga do boljše koncentracije, nekatere tehnike, kot je bastrika pranajama (dihanje kot kovaški meh), pa nas tudi napolnijo z energijo ter poženejo kri po žilah. Teh naprednejših tehnik naj bi se učili šele, ko obvladamo osnove pranajame in pod vodstvom učitelja joge.

Mi v razmerjih z drugimi

Ko zadovoljimo osnovne življenjske potrebe, pridejo na vrsto druge prav tako ali včasih še bolj pomembne. Ljudje smo družabna bitja in lahko polno zaživimo šele v interakciji z drugimi. Otrok se uči od svoje okolice. Znani so primeri otrok, ki so se izgubili in so jih vzgojile živali. Nikoli se niso do kraja učlovečili in so tudi kmalu umrli.

Druge ljudi potrebujemo kot ogledalo sebe. Skozi odnose z njimi se razvijamo in rastemo. Ljudje, s katerimi se družimo, močno vplivajo na nas, naše dojemanje samih sebe, sveta in naše vedenje. Na nek način nas ti odnosi hranijo in tako kot je fizična hrana bistvena za naše telesno zdravje, je duševna hrana bistvena za naše duševno zdravje. Od drugih privzemamo dobre (delavnost, redoljubnost, zanesljivost, točnost) ali slabe navade (npr. ponočevanje, kajenje, pitje alkoholnih pijač, drogiranje). Njihov odnos do nas v začetku življenja nas zaznamuje in nam daje ali odvzame občutek lastne vrednosti, ki ga je kasneje težko, čeprav ne nemogoče, spremeniti.

Vendar pa nismo le nemočne žrtve okoliščin in drugih ljudi. Tudi mi vplivamo nanje in na njihov odnos do nas. V družino se rodimo, prijatelje, partnerje in poklic pa si izbiramo sami. Sami si lahko izbiramo, s kom se bomo družili, kateri stranki ali društvu bomo pripadali, katere knjige in časopise bomo brali, katere televizijske programe bomo gledali. Vse to vpliva na nas in nas oblikuje.

Zavedati se moramo, da noben odnos ni brez trenj in preizkušenj. S tem, da jih premagujemo, rastemo in se razvijamo kot ljudje. Zato jih raje kot »še eno težavo več« jemljimo kot izziv in priložnost, da se naučimo nekaj novega. Ne zahtevajmo od sebe popolnosti. Samo vaja dela mojstra in vsako stvar nekoč naredimo prvič. Če nam že prvič uspe, krasno, če ne, pomeni, da potrebujemo nekaj več vaje. Nihče se ni učen rodil! V poslovnem svetu se uveljavlja »princip stalnih izboljšav«, ki ga lahko uporabimo tudi v privatnem življenju. Malo stvari je nepopravljivih. Večinoma obstaja način, da stvari popravimo in izboljšamo. Prav tako pa je tudi malo stvari tako popolnih, da ne bi mogli izboljšati prav ničesar.

Kadar je otrok vesel ali žalosten je tako preplavljen s čustvi, da za kaj drugega tisti hip ni prostora. Z jogo pa se naučimo zavedanja čustev, vendar lahko kljub močnim čustvom še vedno ostanemo razumski in ukrepamo smotrno. Zavedamo se, da so čustva samo oblika duševne energije. Kaj bomo naredili z njo pa je naša odločitev. Tudi jeza je lahko konstruktivna, če nam da energijo za pravilno ukrepanje. Šiva kot princip duha je sam na sebi neaktiven in šele Šakti – moč ga spodbudi k dejavnosti. Združena sta nepremagljiva. Šiva s svojim tretjim očesom uniči vse, kar je negativno, Šakti pa potem omogoči rast pozitivnemu. Z vadbo joge, predvsem meditacije, uravnovesimo oba principa v nas in si omogočimo skladno življenje.

V Jogi je druženje s pozitivnimi ljudmi pomembno. V njihovi družbi se spočijemo, si naberemo moči in duhovno rastemo. To nam omogoča druženje z učiteljem joge – gurujem. Lahko preberemo na tone knjig, si pogledamo na tisoče navdihujočih filmov, pa bomo še vedno pogrešali živi zgled človeka iz mesa in kosti. Šele ko v praksi vidimo, kaj vse je mogoče doseči z jogo, se v nas prebudi nekaj, kar nas preobrazi in nam daje moči za napredovanje v rasti. Druženje z njim nas napolni z energijo, ki je drugje ne najdemo. Hkrati pa nas njegovo absolutno sprejemanje takih, kot smo, spodbudi, da tudi sami začnemo gledati nase kot na nekaj dragocenega in neponovljivega, nam da samozavest in omogoči pozitivnejši odnos do nas samih.

Naše mesto v svetu

Težko je ustrezno skrbeti zase, če ne vemo, kaj je smisel našega bivanja tukaj in kje v svetu je naše mesto. Tudi to spoznavamo skozi meditacijo, proučevanje spisov, pa tudi v interakciji z drugimi in z »višjo silo«, kakorkoli jo že pojmujemo in imenujemo.
V sodelovanju – interakciji z drugimi se učimo dajanja in sprejemanja.

Principi karma joge – nesebičnega dela za druge – nam pomagajo, da premagujemo sebičnost. S tem uravnovesimo skrb zase s skrbjo za druge in naše življenje je bolj harmonično. Karkoli dajemo bomo prej ali slej prejeli. Morda bo v drugačni obliki. Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste prejeli pomoč v trenutku, ko ste jo najmanj pričakovali in od ljudi, na katere ne bi niti pomislili. Ste se vprašali zakaj?

Človek je tu da raste, se razvija in ščiti druge in naravo. Vedno so me motili ljudje, ki so svojo resnico razglašali za edino zveličavno in vse, ki niso mislili kot oni, gledali zviška ali celo sovražno. Vendar je tudi to le stopnja v razvoju in nekoč jo bodo prerasli in začeli gledati drugače, širše. Pomagamo jim lahko s tem, da jih sprejemamo take, kot so, in jim v pozitivnem ozračju omogočimo hitrejši razvoj. Najbolje jih učimo z lastnim zgledom. To je tudi osnovni princip joge ahimša – nenasilje ali v širšem smislu ljubezen, pozitiven odnos do vsega živega. To je tudi osnova zdrave duhovnosti, kjer spoštujemo vse religije, filozofije in kulture. Vsaka ima nekaj pozitivnega, so pa prilagojene posebnim razmeram v določenih zemljepisnih področjih in dobah, v katerih so se razvile. Vendar pa osnovni vesoljni principi ostajajo isti za vse. In to je osnova, na kateri se lahko srečajo in uskladijo. To me spominja na direktive Evropske skupnosti, ki so enake za vse in se dostikrat lahko tudi neposredno uporabljajo, vendar pa vsaka država v svojimi zakoni določi, kako točno jih bo uveljavljala na svojem ozemlju in uskladila s svojo zakonodajo.

Vsi smo eno

Meni najbolj pomaga pri skrbi za sebe zavest, da smo vsi eno. Torej si sama zaslužim prav toliko skrbi in pozornosti, kot jo namenjam drugim, enako pa si tudi drugi zaslužijo prav toliko skrbi in pozornosti, kot ju posvečam sama sebi. Tako sem uravnovešena navzven in navznoter. To je joga – združitev in harmonija tako v vesolju kot v meni sami. Želim jo tudi vam!

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek