Smisel življenja je v uživanju

Pred kratkim sem bil na enomesečnem izobraževanju s področja permakulture in trajnostnih odnosov na Havajih, kjer sem spoznal šamana po imenu Steward Blackburn, ki samega sebe imenuje The shaman of pleasure (šaman uživanja).

Njegovo glavno sporočilo je “it is all about pleasure”, kar pomeni, da je bistvo življenja v uživanju v življenju samem, da počnemo stvari, v katerih uživamo. Pri tem ne gre zgolj za mesene užitke (čeprav tudi), ampak tudi za intelektualne, emocionalne in duhovne užitke. Vsi težimo k temu, da smo zadovoljni in izpolnjeni, da počnemo, kar nas osrečuje. Vsem nam je skupno, da v življenju iščemo zadovoljstvo in da se želimo izogniti bolečini.

In prav je tako, kajti vesolje (bog) deluje tako, da nam preko naših srčnih želja sporoča, kaj hoče od nas, kje je naše mesto, kaj je naše poslanstvo, v čem se bomo počutili zadovoljne in izpolnjene. To človeško nagnjenost k iskanju zadovoljstva izkoriščajo oglaševalci, ko nam hočejo prodati ceneno zadovoljstvo, toda od nas je odvisno, ali znamo ločiti, kaj nam res prinese zadovoljstvo, kaj pa samo začasen obliž na rano. Tudi bolečine in neprijetni občutki nam pomagajo, saj nam sporočajo, kdaj smo zašli z naše poti. Na kratko – največ koristimo sebi in drugim, če poslušamo svoje srčne želje in delujemo skladno z njimi. Pogosto pa sledimo svojim lažnim željam.

OGLAS

Za resnično uživanje v življenju je potrebno čutenje, subtilnost, sposobnost globljega čutenja enostavnih stvari predvsem pa jasno čutenje sebe, svojih občutkov, razpoloženja in dogajanja v sebi, da veš, kaj čutiš, kaj se dogaja v tvojem notranjem svetu. Globoko čutenje je nasprotno od otopelosti, pri kateri potrebujemo vedno močnejše, bolj grobe užitke, da imamo vsaj začasen občutek zadovoljstva. Pogosto mislimo, da je uživanje povezano z adrenalinom, “naspidiranostjo”, norenjem in dramatičnim dogajanjem. To je mogoče včasih res potrebno, toda če to postane naš življenjski slog, nas pripelje do še večje otopelosti (ne čutimo več finih stvari), praznine, dolgčasa, omamljenosti in praznine. Kaj nam pa ostane, če ne čutimo več sebe, če čutimo samo še grobe zunanje stimulanse.

Pravo uživanje je povezano z mirom, spokojnostjo, radostjo, veseljem. Mir in spokojnost ne pomeni, da smo zdolgočaseni, poduhovljeni in brez akcije, gibanja in hitrosti. Gre za stanje, ko smo umirjeni, zadovoljni, na zunaj pa smo lahko zelo hitri, aktivni in dejavni. To stanje duha nam omogoča rasti in se razvijati, saj po življenju potujemo zavestno in smo prisotni.

Zakaj ne čutimo, zakaj ne vemo, kaj želimo, zakaj smo zmedeni? Ker v sebi nosimo veliko ran in bolečin, in smo se odločili odrezati boleči del sebe in ga nič več čutiti. V ekstremnem primeru nam užitke prinesejo samo še zunanji stimulansi kot je grobi sex brez občutka, prenažiranje, droga, nezdravi odnosi… Ko nam srce želi jasno sporočiti, da je nekaj treba spremeniti, čutimo samo neko sitnobo, ne vemo pa, kaj je narobe, kaj si res želimo, kaj je treba spremeniti, da spet pridemo do zadovoljstva. Zato se moramo naučiti čutiti in sprejeti tudi bolečino. Saj bolečina sama po sebi ne boli toliko, boli strah, upiranje in nezaupanje, ki ga čutimo v povezavi s to bolečino.
Če si bolečino enostavno dovolimo čutiti z zaupanjem, mirnostjo, odprtostjo in zavestjo, da smo v redu taki kot smo, da nismo pokvarjeni, da nas ni treba popraviti, takrat opazimo, da ne boli tako grozno in da nam celo bolečina prinaša veliko daril, nas naredi bolj mehke, človeške, sočutne, prinese novo zavest in znanje… Vsak del nas, ki nas boli, ki se ga sramujemo, ki ga odrivamo in tlačimo v nezavedno, se lahko ozdravi edino na ta način, da ga ljubeče sprejmemo, kajti je del nas in potrebuje ljubezen ter nežnost, da ozdravi, da zraste. Na ta način se zacelimo in spet postanemo celi in spet čutimo in globoko ljubimo.

Ko smo subtilni in čuteči, uživamo v enostavnih stvareh, saj jih globoko čutimo. Tako lahko pristno uživamo v sebi, čutenju sebe, svojih občutkov, razpoloženja. Potem tudi uživamo v druženju z drugimi, saj jih globoko čutimo in doživljamo v vsej njihovi pestrosti ter bogastvu. Takrat uživamo v raziskovanju božanstva, ki se na en način izraža preko nas samih, prav tako pa se na druge načine izraža preko drugih bitij – preko ljudi, živali, rastlin, mineralov, elementov, planetov, zvezd,… Tako lahko uživamo, ko nas preveva, prežema, boža in obliva topel spomladanski veter ter nas očiščuje, polni z energijo in kot božanski sel prinaša nove ideje.

Srce šepeta modrosti, sporoča stvari, ki so res dobre zame, toda srce šepeta in je treba znati prisluhniti, ko mi sporoča:

• katera fizična hrana je dobra zame v danem trenutku (hrana, pijača, zelišča, zdravila,…)
• katera nefizična, subtilna hrana je dobra zame v danem trenutku (misli, čustva, razpoloženje, družba,…)

Zgodi se, da smo utrujeni, toda ne od fizičnega dela. Potem se poskusimo spočiti preko počivanja, ležanja, pa smo samo še bolj utrujeni, brez volje, sitni, depresivni, obupani,… Včasih največ energije dobimo s tem, da počnemo prave stvari, stvari, ki nas izpolnjujejo, stvari, ki zadovoljijo naše višje potrebe kot so potreba po druženju, potreba po povezovanju z drugimi, potreba po tem, da smo kreativni, ustvarjalni, inovativni, potreba po tem, da smo sočutni, koristni in v pomoč drugim, potreba po dajanju, prispevanju k skupni dobrobiti, potreba po tem, da smo nekdo, preko kogar na svet prihaja ljubezen…

Ni lepšega kot to, da jasno začutimo potrebo ali željo in jo potem izpeljemo v praksi. Ne pozabimo, da so naše srčne želje samo način, kako nam bog sporoča, kaj želi od nas.
Toda, zakaj se potem, ko smo utrujeni od življenja, enostavno ne lotimo stvari, ki bi nas napolnila s svežo energijo. Enostavno zato, ker se ne čutimo, ker ne vemo, kaj so res naše srčne želje, ker smo zaradi določenih ran in bolečin postali otopeli. Pot nazaj do ponovne povezave s samim sabo se začne preko čutenja svojega fizičnega telesa in preko tega, da si vsakič, ko nas nekdo prizadene, ko nas nekaj zaboli, dovolimo čutiti, biti nežen do sebe, si zaceliti rano, ne pa takoj agresivno odreagirati in vrniti milo za drago.

Za ponovno povezavo s svojo višjo zavestjo, s samim sabo priporočam:

• stik s svojim telesom, z naravo, zemljo, gozdom, rastlinami, živalmi, permakultura, gibanje v naravi…
• dodajanje divjih rastlin v prehrano, kar prinese prijetne sprehode, stik z naravo, mir in bogat vir mineralov, rudnin in vitaminov, kajti divja hrana ima v povprečju tri do štiri krat več mineralov in rudnin kot ostala zelenjava. Na primer najbolj razširjen plevel regačica, ki jo najdemo v vseh vrtovih je precej bogatejša kot zelenjava, med katero raste. Več o divji hrani najdete v prijetnih, poučnih, praktičnih in zabavnih knjigah avtorja Dario Cortese.
• čutenje elementov: zemlja, voda, zrak, ogenj in zdravilna meditacija s temi elementi.