Na prvi vtis očarljiv, vendar vešč manipulator, brez vesti, sočutja, občutkov krivde in kesanja za družbeno neprilagojeno vedenje in z veliko željo po moči so nekatere od lastnosti, po katerih prepoznamo sociopata.
Ameriška psihologinja Martha Stout, avtorica knjige z naslovom The Socipath Next Door, to antisocialno osebnostno motnjo na kratko opiše skozi odsotnost vseh notranjih omejitev.
V populaciji je po trditvah Marthe Stout štiri odstotke sociopatov. Povedano drugače – sociopat je eden od 25 oseb. Da sociopat nima nikakršne vesti in mu je mar izključno za lastne potrebe, druge ljudi pa samo izkorišča in so sredstvo za doseganje njegovih ciljev, poudarjata tudi sogovornici Karmen Šterk, antropologinja z ljubljanske fakultete za družbene vede, in socialna psihologinja Mirjana Ule.
Med poglavitnimi lastnostmi človeka s tovrstno antisocialno osebnostno motnjo Karmen Šterk navaja »neuspešnost v prilagajanju družbenim normam in spoštovanju zakonov, impulzivnost, agresivnost, laganje, manipulativnost in, najpomembnejše, pomanjkanje obžalovanja in empatije«. Termin, ki opredeljuje tovrstne opisane posameznikove poteze, pa ima dolgo zgodovino. Norost brez očitne blaznosti je ena prvih definicij sociopata, ki jo je v prvem desetletju 19. stoletja opredelil francoski zdravnik Philippe Pinel in jo v razpravi o tej temi povzema Karmen Šterk.
Ob tem opozarja še na en koncept, in sicer moralno blaznost (angl. moral insanity), ki je bil v anglosaškem svetu v uporabi od leta 1835, utemeljil pa ga je psihiater James Prichard. Ob navedenih pojmih, ki so v minulem stoletju označevali posameznikovo pomanjkanje vesti, pa Martha Stout omenja še psihopatsko manjvrednost in moralno nesposobnost.
Brez zanimanja za čustveno povezovanje
Sociopati tudi nimajo interesa za čustveno povezovanje z drugimi, hlinijo lahko čustva, ki jih resnično ne premorejo, in če smo sami empatični in sočutni, lahko hitro prepoznamo drugega, ki ni, poudarja socialna psihologinja Mirjana Ule. »Čustva, prijaznost in ljubeznivost lahko hlinimo, vendar le kratkoročno in v bežnih stikih,« je jasna.
Na videz močen, a površen šarm resničnemu sociopatu res omogoča zapeljevanjih drugih – tako dobesedno kot figurativno, v svoji knjigi zapiše Martha Stout. Takšna oseba se tako lahko sprva zdi izjemno zanimiva in bolj zabavna, kompleksna in spontana kot drugi. Včasih to »sociopatsko karizmo«, kot opredeljuje ameriška psihologinja, spremlja občutek lastne veličastne vrednosti, ki je morda najprej prepričljiva, vendar se nato izkaže za nenavadno.
Martha Stout to izkrivljeno dojemanje povzema s stavkoma, kot sta: »Nekega dne bo svet spoznal, kako poseben sem« in »Veš, tega ti ne bo storil noben drug ljubimec«.
Plitva čustva in votli ljubeči občutki
Sociopati se torej razkrivajo tudi prek plitvosti čustev, votle in prehodne narave ljubečih občutkov, in ko je površinska očarljivost izčrpana, so njihove zveze brez ljubezni, enostranske in skoraj vedno kratkotrajne. Če ima partner kakšno vrednost za sociopata, je to zato, ker ga dojema kot posest. Zaradi tega lahko ob izgubi občuti jezo, vendar pa ne žalosti ali odgovornosti. Prav tako imajo sociopati pogosto tudi večjo potrebo po stimulaciji, zato se pogosteje znajdejo v socialno, fizično, finančno in pravno tveganih okoliščinah.
Ali če ob tem povzamemo še zapisane besede Marthe Stout – posamezniki, ki tvorijo te štiri odstotke populacije, izčrpavajo naše odnose, naše bančne račune, izničujejo naše dosežke, našo samopodobo in krhajo naš mir. In ko se soočimo s sociopatom, ki je lahko naš nadrejeni, sodelavec, prijatelj ali partner, kot poudarja ameriška psihologinja in kot je jasna tudi sogovornica Karmen Šterk, je najbolje poskusiti vse skupaj jemati čim manj osebno in od takšne osebe iti čim dlje.
Drugega, kot tako zavarovati sebe, ne moremo narediti, saj so sociopati največkrat s sabo in svojim življenjem precej zadovoljni in za doseganje svojih ciljev zavestno preračunljivi. Vendar pa je, kot poudarja Mirjana Ule, pomembno, da takšne osebe prepoznamo, tudi ko ne gre za nasilne sociopate, ampak posameznike, ki zelo očitno kršijo zakone in hodijo po robu.
Vzroki
Vzroki za sociopatologijo, kot pojasnjuje antropologinja, so raznovrstni in večplastni. »Opraviti imamo z najzgodnejšimi socializacijskimi izkušnjami, identifikacijo in čustvovanjem v razmerju do svojih staršev, ponotranjenjem moralnega zakona in ne nazadnje s povsem materialnimi možnostmi in okoliščinami, ki lahko posameznika, četudi z izraženo sociopatijo, privedejo do tistih družbenih statusov, kjer je tako vedenje zaželeno, celo pričakovano in nagrajeno.«
Ob genetskih in družinskih razlogih za sociopatijo Mirjana Ule poudari družbene dejavnike. Za današnjo družbo pa pravi, da je sociopatološka v celoti, to pa zaradi lastnosti in vrednot, ki jih spodbuja in nagrajuje. »Kaj je danes cenjeno v družbi? Uspeh, dobiček, biti najboljši ne glede na sredstva, biti na vrhu, imeti in dobiti. Ne cenimo ljudi po tem, kako so sočutni, sodelovalni in skupnostni.
Pri menedžerjih se ceni profit, in ne tudi skrb za zaposlene, in zdi se, da morajo celo biti arogantni,« ponazarja socialna psihologinja. Zaradi takšnega duha časa, kot ga opisuje, pa so sociopatološke lastnosti pri posameznikih lahko bolj izražene, celo sprejemljive in jih zato pogosto tudi ne problematiziramo. V sodobni zahodni družbi zanje nismo dovolj občutljivi, saj je meja za asocialne lastnosti postala precej visoka in tako teh ne prepoznamo, dokler kot posamezniki ne postanemo žrtve takšnih ljudi.
Živimo v sociopatski družbi
Ko govorimo o vprašanju sociopatologije in družbenem ozračju, ki odpira prostor zanjo, Mirjana Ule pokaže na socialni kontekst, opredeljen s skrajnim individualizmom. Soočamo se z vrednotami, kot sta individualni uspeh in življenjska pot.
»Standardizirani vzorci življenja, vmesne institucije in prehodi so se v neoliberalizmu do neke meje razgradili. Na eni strani so se ob tem pokazale možnosti za lastna iskanja sebe in svoje poti, kar se je zdela dobra plat te spremembe. A po drugi strani individualizacija ob možnostih izbire prinaša tudi okoliščine, v katerih sta vsa odgovornost in \’krivda\’ za neuspehe preloženi na ramena posameznika. Usmerili smo se vase in živimo v družbeni resničnosti, kjer je vsak proti drugemu,« na slabe plati individualizacije opozarja Mirjana Ule.
To spremljamo že od šolskih klopi, pospremljenih s točkovanjem, čemur sledita boj za dobra mesta v službah in velika prizadevnost za uspešnost v odrasli dobi. Ali kot pravi Karmen Šterk: dokler je »širši družbeno-ekonomski okvir zastavljen, kakor je, in sicer tako, da ne zna misliti svobode brez kapitalizma, da so načela humanosti omejena le na lastno socialno skupino, da empatija sega le v lastno biološko vrsto, nečimrnost in hipokrizija pa sta brezmejni; dokler je tako, bomo čedalje bolj sociopati«.
Prihodnost
Družbena prihodnost pa je le v sodelovanju in povezovanju, poudarja Mirjana Ule – v solidarni družbi in socialni realnosti, ki namesto tekmovalnosti razvija individualistični altruizem, ki ga sogovornica opredeli kot proces »priti do sebe, zato da lahko sodelujem z drugimi. Da torej v medosebnih odnosih gojimo občutek skupnosti in povezanosti.«
Sočutje pa začnimo razvijati že v družini, dodaja sogovornica. »Otroke vzgajajmo, kako vsi skupaj tvorimo en svet, in sočutja ne gojimo samo do bližnjih, temveč do vseh, ki jim je težko. Prenašajmo sporočilo, da vsi potrebujemo sočutje in ga tudi vsi lahko dajemo. Kakšna družba pa bomo, če bomo vsi skrbeli samo zase,« sklene socialna psihologinja.
Kako se soočati s sociopati v vsakdanjem življenju?
1. Pomembno je spoznanje, čeprav grenko, da nekateri ljudje resnično nimajo vesti. Naj vas taka oseba ne prepriča, da je človečnost napaka.
2. Ko začenjate novo razmerje, uporabite pravilo trojk, ki naj se nanaša na obljube, zahteve in odgovornosti drugega. Ena laž, kršena obljuba in zanemarjena odgovornost je lahko nesporazum. Dve laži, kršeni obljubi in zanemarjeni odgovornosti pomenita resno napako, a če se to povzpne na število tri, opozarja ameriška psihologinja Martha Stout, imate opravka z lažnivcem in prevarami. Iz odnosa izstopite takoj, ko lahko, in čeprav bo morda težko, bo zdaj to veliko lažje kot pozneje.
3. Pohvale prijajo, še posebej, kadar so iskrene. Nasprotno pa je ekstremno nerealistično laskanje, čeprav privlači naš ego, pogosto le del manipulacije. Ta je lahko tudi nevarna. Povzpnite se nad »nahranjeni« ego in bodite sumničavi do čezmernega laskanja.
4. Spletkarjenje je orodje sociopata. Uprite se skušnjavi, da bi tekmovali z zapeljivim sociopatom, da bi ga poskušali dobiti na svojo stran, ga analizirali ali se z njim celo šalili. Ob spuščanju na njegovo raven se boste odvrnili od tistega, kar je resnično pomembno, in to je, da se zaščitite.
5. Najboljši način, da se zavarujete pred sociopatom, je, da se mu izognete. Zavrnite kakršnekoli stike in komunikacijo. Edina učinkovita metoda je, da ga izključite iz svojega življenja.
6. Se vam pogosto zdi, da občutite usmiljenje do nekoga, ki vas ali druge pogosto prizadene in si ob tem aktivno prizadeva za vaše sočutje? Zelo velika verjetnost je, da gre za sociopata.
7. Ne glede na to, kako dobre so naše namere, moramo sprejeti, da ne moremo vplivati na vedenje drugega in da lahko pomagamo le tistim, ki si to resnično želijo. A to niso ljudje brez vesti, poudarja Martha Stout. Na vedenje sociopata ne morete vplivati in niti ni to vaša naloga. Vaša misija je vaše življenje.
Sociopat vs. psihopat
Termina sociopatija in psihopatija se v zgodovini velikokrat prekrivata. Na obe obliki sicer vpliva preplet genetskih in družinskih dejavnikov, pa vendar je sociopatija v večjem obsegu odvisna od okolja. Se pa antisocialna oziroma disocialna osebnostna motnja, sociopatija in psihopatija vseeno pogosto pojavljajo tudi kot sopomenke.
Vendar pa tako za sociopatologijo kot psihopatologijo antropologinja Karmen Šterk poudarja, da sta danes to postali predvsem laični kategoriji, ki se jima uradne psihiatrične taksonomije izogibajo. »Zlasti za psihopatsko osebnost velja, da pokriva več raznovrstnih, celo izključujočih se simptomov, da bi sploh lahko imela kakšno resno diagnostično veljavo,« pojasnjuje antropologinja, med drugim tudi avtorica knjige iz leta 2007 z naslovom Serijski morilec: Normalen psihopat patološke matere. Za psihopata sogovornica pravi, da je ta popularen izraz namenjen označitvi vsega »problematičnega«, »nerazumnega«, od prevladujočih moralnih norm odklonskega vedenja, ki ga, ali pa tudi ne, spremlja nasilje. Vendar pa angleški pravni red ta termin še vedno priznava, dodaja.
»Če že hočemo narediti razliko (med pojmoma; op. a.), gre v osnovi za to, da so pri sociopatih socialne veščine precej manj razvite, psihopati pa so praviloma zelo karizmatični in vešči manipulatorji.« Njihovo pomanjkanje obžalovanja je navadno posledica nekaterih zelo razvitih obrambnih mehanizmov, kot so racionalizacija, projekcija in disociacija. Imajo slabo in nestabilno samopodobo, kar kompenzirajo z grandioznostjo in poudarjenim občutkom poklicanosti. Počutijo se nekaj posebnega in so prepričani, da zakon in morala zanje ne veljata, pojasnjuje tudi Karmen Šterk.
»Na kratko, sociopat ve, kaj je zakon in da ga krši, in mu za to ni mar, psihopat pa je v svojem narcizmu prepričan, da zanj zakoni sploh ne veljajo.«
Današnja uradna klasifikacija Ameriškega psihiatričnega združenja sociopatijo v največjem obsegu pokriva z antisocialno motnjo osebnosti, psihopat pa prehaja čez več osebnostnih motenj, najbolj izrazito je zastopan v narcistični motnji osebnosti in mejni osebnostni motnji.
Morajo pa biti za klinično diagnosticiranje antisocialne osebnostne motnje po kategorizaciji Ameriškega psihiatričnega združenja DSM (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders IV) pri posamezniku prepoznane vsaj tri od sedmih opredeljenih lastnosti. Te so (1) nezmožnost prilaganja družbenim normam, (2) zavajanje, prevarantstvo in manipuliranje, (3) impulzivnost in nezmožnost načrtovanja prihodnosti, (4) razdražljivost in agresivnost, (5) brezobzirno zanemarjanje varnosti sebe in drugih, (6) vztrajna neodgovornost in (7) odsotnost obžalovanja ob dejanjih, ki prizadenejo drugega.
Avtor: Neža Mrevlje
Vir: www.viva.si
