Jiddu Krišnamurti (1895-1986), posvečenec četrte stopnje, je bil v procesu priprave, da bi se skozi njega manifestiral Maitreja, svetovni učitelj. Načrt se je spremenil leta 1929, ko je Maitreja uvidel, da se je ponudila priložnost, da pride sam, Krišnamurti pa je razpustil Red zvezde na Vzhodu (Order of Star in the East), ki je bil ustanovljen za pripravo tega dogodka. V nadaljevanju je Krišnamurti postal eden najbolj vplivnih duhovnih učiteljev in filozofov 20. stoletja, ki je ves čas zavračal vlogo guruja. Leta 1985 je prejel mirovno nagrado Združenih narodov. V pričujočem govoru je naslovil naravo so-delovanja in izpostavil, da je pomembno vedeti, kdaj ne sodelovati. Spodnje besedilo se je prvič pojavilo v uvodnih opombah k 15. poglavju njegove knjige This Matter of Culture.
Eden temeljnih problemov, s katerimi se sooča človeštvo, je problem so-delovanja. Kaj pomeni beseda “so-delovati”? So-delovati pomeni delati stvari skupaj, graditi skupaj, čutiti skupaj, imeti nekaj skupnega, tako da lahko svobodno delujemo skupaj. Vendar ljudje običajno niso nagnjeni k naravnemu, enostavnemu in srečnemu skupnemu delovanju; tako jih v to silijo grožnje, strah, kazen in nagrada. Taka je običajna praksa po vsem svetu.
Tiranske vlade vas brutalno silijo k skupnemu delovanju, če ne sodelujete, vas likvidirajo ali pošljejo v koncentracijsko taborišče. V tako imenovanih civiliziranih državah vas k sodelovanju silijo s pomočjo koncepta “moja dežela” ali pa s skrbno premišljeno in zelo razširjeno ideologijo, ki ste jo sprejeli ali pa izpolnjujete utopični načrt, ki si ga je nekdo zamislil. Načrt, zamisel, avtoriteta so torej tisti, ki ljudi silijo v skupno delovanje. To običajno imenujejo so-delovanje, za njim pa se skriva nagrada ali kazen, kar pomeni, da je v ozadju strah. Vedno delate za nekoga – za deželo, kralja, stranko, Boga ali Mojstra, za mir ali za izpeljavo te ali one reforme. Vaša zamisel o so-delovanju je delovanje za določen rezultat. Gojite ideal – postavitev idealne šole ali kaj drugega – in skladno s tem delujete, zato sem vam zdi sodelovanje nujno.
To vključuje avtoriteto, se vam ne zdi? Vedno obstaja nekdo, ki naj bi vedel, kaj je prav, zato boste dejali: “Morate sodelovati, da bi izpeljali to reč.” Jaz tega sploh ne imenujem sodelovanje. To ni sodelovanje, pač pa je oblika pohlepa, strahu, kompulzivnosti. Za tem je grožnja, da vas ob nesodelovanju vlada ne bo prepoznala ali pa bo prodale petletni načrt, poslali vas bodo v koncentracijsko taborišče, izgubili boste vojno, ne boste šli v nebesa. Vedno je prisotna prisila, ko pa se pojavi prisila, ni resničnega sodelovanja. Sodelovanja ni niti v tem, če vi in jaz delamo skupaj, preprosto samo zato, ker smo se tako dogovorili. Pri takem dogovoru je pomembno delo za neko stvar, ne pa skupno delovanje. Mi se lahko dogovorimo, da bomo zgradili most, cesto, posadili rastline, vendar je v takem dogovoru vedno prisoten strah pred nestrinjanjem, strah pred lastno nezmožnostjo opraviti svoj delež. Torej ne more biti našega sodelovanja, če je prisotna kakršnakoli oblika prisile, pa čeprav samo dogovorna, kajti za vsakim podobnim naporom je zamisel o pridobitvi ali izogibanju. Zame je sodelovanje povsem drugačno. Sodelovanje je radost biti in delovati skupaj – ne nujno tudi delati. Ali to razumete? Otroci imajo naravni občutek za skupno bivanje in delovanje. Niste tega opazili? Sodelujejo pri vsem.
Ne pojavi se vprašanje razumevanja ali nerazumevanja, nagrade ali kazni, preprosto želijo pomagati. Njihovo sodelovanje je instinktivno, povezano je z radostjo skupnega bivanja in delanja. Odrasli pa uničijo ta naravni, spontani duh otroškega sodelovanja in rečejo: “Če boš storil to, boš nekaj dobil. Če tega ne boš naredil, ne boš smel v kino.” To vpelje element pokvarjenosti.
Resnično sodelovanje se torej rojeva ne samo iz dogovora o izpeljavi skupnega projekta, pač pa tudi iz radosti, občutka za skupnost, če lahko uporabim to besedo, saj v tem občutku ni osebnih stališč. Ko spoznate tako sodelovanje, boste vedeli tudi, kdaj ne sodelovati, kar je enako pomembno. Ali to razumete? Za vse nas je pomembno, da notranje vzpodbudimo tak duh sodelovanja, potem to ne bo več samo načrt ali dogovor o skupnem delovanju. To bo nenavadno občutenje skupnosti, občutek radosti biti in delati skupaj, brez misli na nagrado ali kazen. To je zelo pomembno. Vendar je enako pomembno vedeti tudi, kdaj ne sodelovati. Če nismo modri moramo namreč sodelovati z neumnimi, ambicioznimi voditelji, ki imajo grandiozne načrte, fantastične zamisli, denimo s Hitlerjem in ostalimi tirani. Vedeti moramo torej, kdaj ne sodelovati, to pa lahko vemo samo, če poznamo občutek radosti resničnega sodelovanja.
To je zelo pomembno vprašanje, saj se ob zamisli o sodelovanju vedno pojavi odziv: “Za kaj? Kaj naj počnemo skupaj?” Z drugimi besedami, cilj postane pomembnejši od občutka skupnega bivanja in početja. Ko pa so pomembnejši cilj, načrt, koncept, ideološka utopija, ne moremo več govoriti o pravem sodelovanju. V tem primeru nas povezuje zgolj zamisel, in če nas povezuje, nas lahko tudi razdvaja. Pomembno je torej, da v samem sebi razvijemo duh sodelovanja, občutek radosti, brez vsake misli na nagrado ali kazen. Tak duh je v večini mladih ljudi, če ga njihovi starši ne pokvarijo.
Avtor: share-international.net
