Ni dvoma, da se na tem svetu dogajajo žalostne stvari. Tako je vedno bilo in tako bo tudi v prihodnje. Ljudje lažejo, goljufajo, kradejo. Zavist, pohlep in sebičnost – vse je tam zunaj. In ni težko to zgrešiti. In tako pride do obupa: Kaj storiti? Ali mora biti tako? Kaj je smisel biti dober, ko so vsi drugi tako slabi?
A to je napačen način razmišljanja. Ni v naši moči, da bi spremenili ta nespremenljiv del človeške vrste. Razmišljati moramo o tem, kako se mu prilagoditi, kako probleme vključiti v naše razumevanje sveta in ne dopustiti, da bi nas to naredilo nesrečne in da bi postali tem enaki. To je glavni del tega, zakaj budisti govorijo o ignoriranju tega, kar mislijo in počnejo drugi ljudje – njihove čenče, laži, goljufije in kraja – in se osredotočamo na to, kar počenjamo mi. Moramo biti prepričani, da se držimo višjega moralnega standarda in da svojo energijo usmerjamo k vrednotenju sebe v skladu s plemenitimi standardi, namesto da bi ga projicirali na druge.
O tem se je vredno spomniti Buddhovega najboljšega nasveta:
Razpravljajo tisti z nepoštenimi nameni,
razpravljajo tudi tisti z iskrenimi nameni.
A modrijan se ne vpleta v nobeno razpravo,
on je človek, ki ni v nič vezan. (Sn 4:3.1)
Modrijan, ki je razvezal posvetne vezi,
se ne vpleta v nastale prepire:
je miren med nemirnimi, je ravnodušen opazovalec
in ničesar si ne jemlje vase,
medtem ko drugi počno prav to. (Sn 4:13.18)
Potrpežljiv med nepotrpežljivimi,
razorožen med oboroženimi,
brez hlepenja med pohlepneži,
ta je zame sveti človek. (Dhp 406)
Spoznajte »svetnika« v sebi in to častite in varujte.
Naj vas ne moti temačnost drugih, ampak usmerite se proti svetlobi. Bodite dobri brez obotavljanja, tudi če drugi ljudje niso. To je naša naloga za danes in za vse naše življenje.
***
Toda, izziv med neprijetnimi stvarmi ima tudi svoj blagoslov! Če živimo mehko ali zaščiteno življenje, potem ne moremo vedeti za kaj smo sposobni in kakšna je moč v nas.
Da, lepo je živeti v času miru. Da, dobro je, da ste dobri ali uspešni v svoji karieri. Da, čudovito je, če vse poteka po vaši poti. Toda s to srečo pride tudi nadležen dvom, negotovost in nezadovoljstvo. Ker globoko v sebi vemo, da tako ne more večno trajati. Pa tudi če se vse dobro konča, kaj pa potem?
Lekcija iz tega je dvojna. Prvič, če greste skozi nekaj težkega, no … še vedno nadaljujete. In cenite kaj ste se naučili iz situacij, tako o svetu kot o sebi. To je preizkus, nadaljujte po svojih najboljših močeh in tako boste šli skozi težki del poti. Drugič, če niste doživeli kakšne globoke stiske, se zavedajte, da ste prikrajšani za nekaj bistvenega in smiselnega, nekaj kaj bi vam lahko prineslo modrost, ki bi lahko predrla skozi zid nevednosti. Torej, dovolite se soočati z neprijetnostmi. Tvegajte več. Umažite si roke. Vzemite si izziv. Odložite dvom. Saj poznate izrek »Kar te ne uniči, te naredi močnejšega«. Noben svetnik ni postal sveti s plavanjem s tokom družbe.
Kdor želi doseči Neimenovano,
kdor zna misliti široko
in čigar srce ni navezano na užitke,
temu pravijo, da »gre nasproti toku«. (Dhp. 218)
Praktikant naj ne bo pretresen zaradi kritik,
niti ne vzvišen zaradi pohval.
Pregnal bo celotno hrepenenje,
skupaj s strahom pred izgubo, jezo in žalitve. (Sn 4:14.14)
Ne bo padel pod vpliv jeze in zaničevanja,
izkopal bo njuno korenino.
Zlahka bo presegel vse: kar je prijetno
in tudi neprijetno — on bo resnično spoštovan. (Sn 4:16.14)
***
Nobena znanost ne filozofija pravita, da lahko vaše misli uresničujejo resničnost, kot vam je všeč, ali da bi razmišljanje negativnih misli spodbudilo negativne izide – v resnici je celotna narava v nasprotju s tem. Vendar…. to ne pomeni, da naše misli niso izjemno močne in da ne oblikujejo naših življenj. Kot je rekel Buddha:
Pred idejami je misel,
misel vlada in ustvarja.
Če človek s slabimi mislimi
govori ali deluje,
mu zato nemir sledi
kot voz kopitom vpreženega vola.
Pred idejami je misel,
misel vlada in ustvarja.
Če človek z dobrimi mislimi
govori ali deluje,
prijetnost mu sledi,
kot senca ga nikoli ne zapusti. (Dhp 1-2)
Buddha nikoli ne bi rekel, da vaše misli pritegnejo resničnost, kot si jo želite (ali ne želite), ampak bi rekel, da vaše misli določajo značaj resničnosti v kateri živite.
Če si dovolite žalostne misli, si ustvarite žalostni svet – tudi če ste obkroženi z bogastvom in uspehom – saj svet ni nič drugega kot naše nevedno dojemanje.
»Z ravnodušnostjo in samoobvladanostjo bo prenehal s težnjo uma k razglabljanju in skrbem« (Sn 4:16.18). Če ste človek za notranji razvoj, ne boste zlahka obupali, če ne boste takoj uspešni.
Če ste v vsaki situaciji hvaležni, se boste počutili blagoslovljeni in srečni, medtem ko se drugi počutijo ogroženi ali prikrajšani.
Ne, noben čudež ne bo pomagal. Tam zunaj ni ničesar, kar bi vas lahko obdarilo s popolno srečo. Pozabite na čutnost ali materialno dobrino. Pozabite tudi na kristale, energije in kakršnekoli rituale. Sreča ni v odvisnosti, sreča je, ko prenehamo biti hlapci drugih ljudi, stvari in vseh idej. Čudež je že to, da imamo možnost, da lahko pogledamo v svojo naravo doživljanja in da jo lahko raziskujemo. Ko spoznamo zakon narave, nam je vseeno ali pride do prijetnosti ali neprijetnosti. To vam bo pomagalo ceniti svoje življenje in vam pomagalo v času nesreče, s katero se drugi ne morejo soočati.
Najboljši del je, da to ni zakrita modrost. To je samo zdrav razum. Torej jo vadimo.
Od vseh stvari se je odrešil, med tem, ko še živi v tem svetu,
veliki človek se jih ne oklepa in se ne prepira.
Tako kot beli lokvanj, čigar pecelj raste iz vode
ni umazan z vodo in blatom,
tako tudi modrijan, govornik miru, človek brez pohlepa,
ni umazan s čutnostjo in svetom. (Sn 4:9.11)
