Spori na Zemlji

OGLAS

niso nerešljivi…

Odpravim se na pokopališče… Ena potka malo skrene in me vabi k sebi. Sprejmem povabilo in se ji predam… Vodi me mimo spominskih plošč, kipcov angelčkov, svečk, posvetil, slik, otroških igračk… Nekateri so izgubili otroka, drugi starše, tretji moža,… :/ Ko hodim mimo, začutim globoko žalost, ki se me dotakne. Solze stopijo v oči in spolzijo po mojem obrazu. Hodim še naprej in pridem do steze, ki nakazuje klopco, skrito v hribu. Sedem nanjo in opazujem okolico. Zlijem se z njo. Pogled se mi ustavi na prekrasnih brezah, zasneženih alpah. Srake se pogovarjajo in naenkrat se odločijo odleteti na drugo, oddaljeno drevo. Spreleti me: Kakšen mir je tu! Kakšen spokoj. Žalost pa se kljub vsemu čuti v zraku. Nikogar ni. Par trenutkov sem čisto sama. Sama s seboj pod milim nebom. Obdana s svojimi mislimi. In razmišljam: Spori na Zemlji so nič več kot le spori. Zgoraj smo vsi prijatelji. Vem to. Ko se zgoraj vidimo smo vsi prijatelji, nasmejani in ljubeči drug do drugega… <3